11.a člen ZPDI

Ob pravilni uporabi materialnega prava je sodišče prve stopnje moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tožnice za povrnitev stroškov izobraževanja v višini seštevka bruto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva, saj je za to izpolnjen pogoj, tj. da je toženec zakonsko in pogodbeno prevzeto obveznost glede sklenitve delovnega razmerja na sodišču ali pri drugem pravosodnem organu po opravljenem PDI prekršil. Toženec se s pritožbenim navajanjem, da je opravljal tudi dela, ki niso bila povezana s samim izobraževanjem in pridobitvijo znanj za opravljanje PDI, ne more razbremeniti te pogodbene oziroma zakonske obveznosti.

Predlog se zavrne.

Bistveno v tem sporu je vprašanje, ali je bilo ponujeno delovno mesto višji pravosodni svetovalec (PDI) - strokovni sodelavec na Okrajnem sodišču v C. glede na oddaljenost od toženčevega bivališča in glede na trajanje ponujene zaposlitve ustrezno. Glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi je poleg dejstva, da je ponujeno delovno mesto ustrezalo toženčevi izobrazbi in opravljenemu PDI, treba upoštevati tudi določilo o kraju opravljanja dela. V 5. členu te pogodbe je bilo določeno, da bo toženec opravljal delo po programu obveznega usposabljanja na lokacijah, na katerih posluje Višje sodišče v A. ter na lokacijah, na katerih poslujejo sodišča, ki sodijo v območje pristojnosti Višjega sodišča v A.. Okrajno sodišče v C. sodi v območje pristojnosti Višjega sodišča v A. (116. člen ZS). Ker mu je tožeča stranka ponudila zaposlitev z določitvijo kraja opravljanja dela v okviru širše opredelitve kraja opravljanja dela, ni pomembno, kako oddaljen je kraj ponujene zaposlitve od kraja dejanskega prebivališča toženca (tj. od kraja njegovega začasnega prebivališča) in koliko časa bi toženec porabil za pot na delo in z dela. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da mu st

Določba 19. b člena ZPDI ureja drugačen pravni položaj oseb, ki so pristopile k opravljanju PDI, v primerjavi s položajem sodniških pripravnikov iz 11.a člena ZPDI, zato je bila tožnica, skladno z določbo 19. b člena ZPDI, dolžna zaposlitev v organih iz 11.a člena iskati sama, aktivno. Ob smiselni uporabi definicije aktivnega iskanja zaposlitve, kot jo določa ZUTD, je mogoče pojem „po svoji volji“ iz drugega odstavka 19.b člena ZPDI razumeti le tako, da je posameznik dolžan izkazati, da je zaposlitev v organih iz 11.a člena iskal tako, da se je prijavljal na razpisana delovna mesta.

Tožnica z ustnim povpraševanjem po prostih delovnih mestih na enem sodišču v času, ko to sodišče ni imelo odprtega nobenega javnega razpisa za zasedbo primernega delovnega mesta ter ob dejstvu, da je tožnica na predmetnem sodišču ustno povpraševala o prostem delovnem mestu le prva dva meseca v tri letnem obdobju po opravljenem PDI, ni mogoče šteti, da je s tem na primeren način izrazila voljo skleniti delovno razmerje v organih iz 11.a člena ZPDI. Sodišče je pri tem upoštevalo tudi dejstvo, da je bilo v relevantnem obdobju več razpisanih delovnih mest, čemur tožnica ne oporeka, vendar se ni na nobenega prijavila.

Organ je svojo odločitev sprejel na podlagi 19. b člena ZPDI, po katerem stroške pravniškega državnega izpita krije kandidat, ki v treh letih po opravljenem izpitu po svoji volji ne sklene delovnega razmerja v organih iz prvega odstavka 11. a člena tega zakona (to pa so: sodišče, državno tožilstvo, državno pravobranilstvo, ministrstvo za pravosodje). Sodišče se ne strinja z razlogovanjem tožnika, da besedilo ''po svoji volji'' ne terja aktivnega iskanja zaposlitve in da ta določba terja od njega le, da ponujenega delovnega mesta ne zavrne. Ne gre namreč za situacijo iz 11. a člena ZPDI.

Tožbe v upravnem sporu ni mogoče vložiti zaradi vsakega ravnanja upravnih organov oziroma zaradi nestrinjanja z njegovimi stališči, ki jih izraža v komunikaciji s stranko, ampak le zoper upravni akt (odločbo, sklep), ki po svoji vsebini pomeni odločitev o tožnikovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi. Od tožnikove zahteve do vložitve tožbe v tem upravnem sporu predpisani roki niso mogli preteči (tudi če bi, pa tožnik ni izkazal ponovne zahteve za izdajo odločbe), zato je tožba zaradi molka v tem pogledu preuranjena in s tem nedopustna.

Ker je bila obveznost toženca glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu, za čas trajanja pripravništva in za ustrezno delovno mesto, določena v pogodbi o zaposlitvi, toženec pa je po opravljenem državnem pravniškem izpitu sklenitev pogodbe o zaposlitvi zavrnil, je dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka bruto plač, prejetih v času pripravništva.

Pravna praksa Vrhovnega sodišča v enakem sporu že obstaja, odločitev sodišča druge stopnje pa je v skladu s to prakso.

Izpodbijana sodba ne odstopa niti od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS niti ne kaže na to, da bi bile z odločitvijo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine oziroma ustavne pravice. Razlogi za dopustitev revizije, ki so navedeni v predlogu, zato niso utemeljeni.