UPRS sodba in sklep U 1717/2006

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 7. 2006 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika (roj. v kraju Ž.) na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema navedbe tožnika iz prošnje za azil in pravi, da je tožnik dne 15. 3. 2005 je vložil prvo prošnjo skupaj s svojo izvenzakonsko partnerico A.A.. V prošnji je navedel, da so mu grozili Albanci, ker je sam Albanec in v izvenzakonski zvezi z Bošnjakinjo. Govorili so mu, da je vohun, predvsem pa so zmerjali njegovo partnerko in ji grozili, da dela za Srbe. Obema so najprej grozili po telefonu, nato pa so jima tudi na ulici začeli govoriti najhujše stvari, vendar nikdar nista bila fizično napadena. Zaradi nevzdržnih razmer je iz države najprej pobegnila partnerka. Pridobila si je nemški vizum, za njo pa je odšel tudi tožnik in sicer v Luksemburg. Skupaj sta v Luksemburgu zaprosila za azil, vendar so njo zaradi pridobljenega nemškega vizuma takoj vrnili v Nemčijo. Ker v Nemčiji ni hotela zaprositi za azil, je bila vrnjena na Kosovo. Sam ni želel ostati v Luksemburgu, zato ni počakal na odločitev luksemburških organov, temveč se je vrnil na Kosovo in se pridružil partnerki v Črni Gori. Tožnik je dne 7. 12. 2005 podal odstopno izjavo, v kateri je navedel, da se želi vrniti v svojo matično državo. Ministrstvo za notranje zadeve je zato istega dne 7. 12. 2005 izdalo sklep št. ... o ustavitvi postopka, ki je postal pravnomočen dne 6. 1. 2006. Tožnik je nato dne 16. 6. 2006 ponovno zaprosil za priznanje azila. V drugi prošnji je navedel, da so njegovi problemi povezani z njegovo izvenzakonsko partnerko, ki je Bošnjakinja. Zaradi tega ga v njegovi domači vasi tudi vsi sovražijo. V Sloveniji sta se z izvenzakonsko partnerko skregala, zato se je vrnil na Kosovo. Mislil je, da bo tam lahko v miru živel, ampak že po enem mesecu, so ga začeli isti ljudje ponovno provocirati in preklinjati. Tako se je januarja 2006 vnel pretep v kraju Z., v kavarni B. Povod temu je bil incident iz marca 2004, ko je partnerkina šefica ubila brata enemu izmed teh ljudi, ki so ga napadli. Ljudi ni poznal, šele kasneje je izvedel, kdo so. Podoben dogodek se je ponovno zgodil pred mesecem in pol, na nogometnem stadionu v kraju U. Med spremljanjem tekme je do njega prišel znanec iz njegove vasi ter ga začel provocirati glede dogodka iz kavarne B.. Prosilec ga je zaradi tega udaril, po končani tekmi, pa so nanj čakali prijatelji tega znanca, vendar je bil prosilec hitrejši in je pobegnil. Zgodil pa se je še tretji dogodek, ko ga je pred približno tremi tedni na pogrebu svojega znanca prijatelj B.B. prosil, da naj čim prej odide iz matične države, ker se boji, da bodo tudi njega ubili, tako kot so njunega prijatelja lani avgusta. V tem času bivanja v matični državi se mu ni zgodilo nič hujšega, saj ni dopuščal te možnosti. Ker pa ga je bilo strah za svoje življenje, je ponovno zapustil matično državo. Prišel pa je v Slovenijo tudi zato, ker je tu njegova hči, da jo lahko obiskuje. Tožena stranka meni, da razlogi za zapustitev matične države, ki jih je prosilec za azil podal v skladu s 63b. členom ZAzil, ne morejo predstavljati preganjanja, ki se je izoblikovalo kot pravni standard preganjanja v azilnih postopkih v upravni in sodni praksi. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi opr. št. I Up 1429/2005 z dne 7. 12. 2005 preganjanje opredelilo kot trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. V konkretnem primeru tudi ne gre za preganjanje, kot ga opredeljuje Direktiva Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 (v nadaljevanju: Direktiva št. 2004/83/EC).

Tožena stranka ugotavlja, da se je prosilec s svojo izvenzakonsko partnerko razšel in je zato tudi prvič zapustil Slovenijo in se prostovoljno vrnil na Kosovo. Prosilec ne ve, če njegova bivša izvenzakonska partnerka ve, kje se sedaj nahaja, iz česar je moč zaključiti, da v času njegove odsotnosti in bivanja v matični državi nista imela stikov oziroma vsaj rednih ne. Zaradi navedenega pristojni organ meni, da njegove težave na Kosovu ne morejo biti še vedno v tesni povezavi z njegovo sedaj že bivšo izvenzakonsko partnerko in njenim delom oziroma njuno narodnostno mešano zvezo. Tožnik navaja tri dogodke, ki naj bi bili ključni, za njegovo odločitev in ponovni odhod iz matične države. Ti dogodki po mnenju tožene stranke ne izkazujejo, da bi mu bile zaradi njih trajno in sistematično kršene osnovne človekove pravice. Prosilec ne omenja nobenih težjih in konstantnih fizičnih ter psihičnih napadov, ki bi v vsem tem času nadlegovanja prerasli v trajno mučenje in trpinčenje. Nasprotno, prosilec je celo navedel, da sam ni dovolil hujšega nadlegovanja, kot so bile grožnje. Do fizičnega obračuna pa je prišlo samo enkrat in to v gostilni. V vseh navedenih primerih tudi ne moremo govoriti o pomanjkanju zaščite države, saj o dogodkih prosilec ni seznanil pristojnih oblasti oziroma jih ni prijavil policiji. Enega je celo povzročil sam. Prijateljev nasvet, da naj pobegne, pa ne moremo šteti za utemeljen razlog za odhod iz države. Tožena stranka se sklicuje tudi na stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodbe Vrhovnega sodišče v zadevah I Up 1163/2005 z dne 5. 10. 2005, I Up 1479/2005 z dne 7. 12. 2005, I Up 135/2006 z dne 25. 1. 2006), po katerih žaljivke, posamezni pretepi, verbalne grožnje in lažji primeri diskriminacije ne pomenijo preganjanja v smislu 1. člena ZAzil. Po presoji pristojnega organa opis preganjanja oziroma težav, s katerimi se je srečeval tožnik, ne dosegajo intenzivnosti preganjanja v smislu 9 (1)(a) in (b) člena Direktive št. 2004/83/EC.

V tožbi tožnik pravi, da v zadevi nikakor ni očitno, da tožniku doma "ne grozi preganjanje", ampak je to skrajno sporno - zato tožnik zahteva, da se o njegovi prošnji odloči v normalnem postopku, kjer mu bo šele zagotovljena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Odločanje v tem primeru po 2. odstavku 35. člena je torej hkrati tudi kršitev omenjene ustavne pravice (iz 25. člena Ustave). Uporabljanje izjemnega "pospešenega" postopka, kadar se v prošnji zatrjuje preganjanje in diskriminacija, brez vsakega ugotavljanja resničnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin pomeni očitno zlorabo tega izjemnega "pospešenega" postopka, katerega uporaba bi morala biti striktno omejena na primere, ki povsem nesporno ("očitno") ustrezajo zakonskim kriterijem, razumljenim v skladu z ustavnimi načeli pravne države in z ustavnimi pravicami prizadetih. Nadalje meni, da tožena stranka občutljive, zapletene in izredno fleksibilne kriterije preganjanja po Ženevski konvenciji groteskno poenostavi v kriterij "nenehnega trpinčenja oziroma mučenja". Tožene stranke sploh ni zanimalo, ali so napadalci za spremenjeno razmerje med prizadetima sploh vedeli, ali je on o tem v svoji okolici kaj razlagal ali ne itd. Tožena stranka je v odločbi ignorirala pisno vlogo, ki sta jo 21. junija skupaj vložila prosilec in A.A., in ki se glasi: "Prosilca prosita za ponovno združitev družine (da se jima to omogoči) na naslovu, kjer živi ona. Svoje nesporazume sta odstranila in tako zaradi sebe kot zaradi hčerke želita nadaljevati skupno družinsko življenje." V nadaljevanju tožbe tožnik uveljavlja protiustavnost in nezakonitost odločbe zaradi kršitve jezikovnih pravic.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni celovito povzela dejstev, ki jih je navedel tožnik v upravnem postopku in so relevantna za odločitev v zadevi.

Iz prvotne prošnje za azil z dne 15. 3. 2005 izhaja, da tožnikov problem z izvenzakonsko partnerico ni vezan samo na dejstvo, da je tožnikova partnerica bosanske narodnosti, Albanci pa so jo imeli za Srbkinjo, ampak tudi na dejstvo, da je bila zaposlena kot policistka v srbski vasi. Zadolžena je bila, da ščiti Srbe. Tožnik je tudi povedal, da je bila vedno oborožena in v uniformi, ko je bila izven hiše. Grožnje Albancev pa so bile tudi po 10 krat dnevno, kar se je zgodilo v marcu leta 2004 po demonstracijah. Tožnik je povedal, da so se takrat problemi pravzaprav začeli. Grožnje, ki so bile izražene po telefonu, so bile anonimne. V prvi prošnji je tudi povedal je, da bi na Kosovu lahko živel edino tako, da ne bi bil več skupaj s partnerko. Ta dejstva so pravno relevantna tudi v novem azilnem postopku, čeprav je tožena stranka s sklepom na podlagi odstopne izjave tožnika prvotni azilni postopek ustavila dne 7. 12. 2005. Navedeno zatrjevano dejstvo iz prvotnega postopka, da je bil tožnik s partnerico preganjan tudi zaradi tega, ker je kot policistka varovala Srbe, je relevantno tudi v tem postopku, ker je tožnik v novi prošnji z dne 16. 6. 2006 navedel, da se je po nesporazumu z ženo v Sloveniji vrnil na Kosovo, misleč da bo lahko mirno živel, pa ni bilo tako, saj so mu še vedno očitali druženje z Bosanko. Poleg tega je tudi v pisni izjavi dne 15. 6. 2006 navedel, da je problem v tem, da je žena Bošnjakinja in zaposlena v policiji. Tožena stranka v povzemanju tožnikove druge prošnje za azil tudi ni navedla, da je šefinja tožnikove partnerke, ki je ubila brata od nekoga, ki je sodeloval v pretepu, bila policistka. Tožnik je ob podaji prošnje tudi povedal, da je v Slovenijo prišel, ker se je bal za življenje in zaradi tega, ker se tukaj nahaja njegova hči (roj. ...), da jo lahko obiskuje. Za partnerko je povedal, da živi v N., ne ve pa, ali ona ve, kje je tožnik. Povedal je še, da sta v Slovenijo prinesla vse dokumente, da bi se lahko poročila, a jima ni uspelo, od prve vloge za azil pa je odstopil, ker se je takrat skregal s partnerko in je odšel nazaj na Kosovo.

Vendar pa z vidika 2. odstavka 1. člena ZAzil v zvezi z Direktivo št. 2004/83/EC ta pomanjkljivost v povzemanju pravno relevantnih dejstev v dokazni oceni tožene stranke ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, kajti po presoji sodišča je očitno, da dejanja, ki jih je tožnik opisal kot preganjanje, ne pomenijo preganjanja v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil v zvezi z Direktivo št. 2004/83/EC, ker ne dosegajo potrebne intenzivnosti (9 (1)(a) člen Direktive št. 2004/83/EC, tožnik pa tudi ni izkazal, da država ne zagotavlja zaščite (2. odstavek 7. člena Direktive št. 2004/83/EC). V zvezi z obema tema kriterijema se sodišče sklicuje na utemeljitev tožene stranke in zato ne ponavlja razlogov iz odločbe tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS) in dodaja le, da tudi tožnikova prostovoljna vrnitev na Kosovo med azilnim postopkom govori za to, da tožnik ni preganjan v izvorni državi. Ob tem sodišče ne sprejema le sklicevanja tožene stranke na opredelitev preganjanja, ki po navedbah tožene stranke izhaja iz upravno-sodne prakse, da preganjanje pomeni "trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic /.../ pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje". Sodišče je namreč že v sodbah v zadevah U 2488/05 in U 2558/05 z dne 30. 11. 2005 in U 2706/05 z dne 21. 12. 2005 ter v številnih naslednjih sodbah (na primer: U 1537/2006) zavzelo stališče, da je takšna interpretacija netočna tako z vidika vira J. C. Hathawaya, na katerega se je sklicevala tožena stranka v praksi odločanja, in je tudi pravno nepravilna z vidika 9. člena Direktive št. 2004/83/EC in da je tožena stranka zaradi sodne prakse Evropskega sodišča pravice (Case C-106/89 in Case C-129/96) ne sme uporabljati, ampak mora za podlago vzeti usmeritev iz Direktive št. 2004/83/EC. Sodišče še enkrat poudarja, da opredelitev preganjanja, kot jo uporablja tožena stranka, ni v nasprotju zgolj z besedilom 9. člena Direktive št. 2004/83/EC, ampak tudi z določilom 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 18. členom Ustave RS, saj je mučenje v navedenih predpisih absolutno prepovedano ne glede na to, ali gre za "nenehno" ali enkratno dejanje (sodba v zadevi U 1731/2006 z dne 13. 9. 2006).

Tudi kar zadeva tožbeni ugovor o napačni uporabi pospešenega postopka v tem konkretnem primeru, sodišče stoji na stališču, da je ocena o tem, kdaj je iz prošnje očitno, da tožniku ne grozi preganjanje, pravni standard, ki ga je tožena stranka razvila in postavila zelo nizko, saj je očitno, da večino zadev rešuje v pospešenem postopku. V konkretnem primeru je odločitev tožene stranke skladna z njenimi standardi v tovrstnih zadevah in glede na konkretne okoliščine tega primera tudi ni v nasprotju s procesnimi pravicami tožnika, ki mu gredo po ZAzil. S tega vidika izpodbijani akt ni nezakonit in tudi ni podlage za to, da bi sodišče postopek prekinilo po 156. členu Ustave. V zvezi s tem je sodišče že zavzelo pravno stališče (v sodbi v zadevi U 911/2006 z dne 5. 5. 2006 in obširno pred tem tudi v zadevi U 2404/05 z dne 16. 11. 2005), na katerega se sklicuje tudi v tej zadevi in je naslednje:

Ženevska konvencija implicira pravico do dostopa do azilnega postopka, zato je treba določbe ZAzil iz 2. odstavka 35. člena in 36. člena ZAzil vedno interpretirati in upoštevati v povezavi z dokazno oceno o (ne)obstoju utemeljenega strahu pred preganjanjem. To zahtevajo določila 26., 27. in 1. odstavka 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Uredba o ratifikaciji Dunajske konvencije o pogodbenem pravu, Uradni list SFRJ, MP, št. 30/72, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN /.../ Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92, v nadaljevanju: Dunajska konvencija). Določilo 26. člena Dunajske konvencije ureja princip pacta sunt servanda; določilo 27. člena Dunajske konvencije določa, da se posamezna država ne more sklicevati na svoje notranje pravo, da bi opravičila neizpolnjevanje pogodbe; določilo 1. odstavka 31. člena Dunajske konvencije pa določa, da se mora pogodba razlagati dobronamerno po običajnem smislu, ki ga je treba dati izrazom v pogodbi v njihovem kontekstu ter v luči njenega predmeta in cilja. To pomeni, da v skladu z uveljavljeno prakso v pospešenem postopku res ni treba ugotavljati drugih pogojev za priznanje statusa begunca, kot so določeni v določilu 2. odstavka 35. člena in v 36. členu ZAzil, razen če gre za 2. alinejo 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je vsebina tega določila neposredno vezana na temeljne materialnopravne pojme iz Ženevske konvencije. Je pa formalno-pravno in z vidika dokazne ocene potrebno vedno posamezno okoliščino iz 2. odstavka 35. člena oziroma 36. člena ZAzil povezati z oceno o verodostojnosti prosilca za azil oziroma z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem. Drugačna razlaga pospešenega postopka bi poleg neskladja z že omenjenimi pravnimi viri vpeljala celo nižje procesne standarde, kot jih določa Direktiva o minimalnih procesnih standardih za države članice EU za podelitev in odvzem statusa begunca (Council Directive 2005/85/EC on Minimum Standards on Procedures in Member States for Granting and Withdrawing Refugee Status, O J l 326/13, 13. 12. 2005). Takšna interpretacija pospešenega postopka izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi U 2374/2004 z dne 13. 1. 2005, ko je sodišče postavilo, da je treba pojem zavajanja oziroma zlorabljanja postopka razlagati tako, da ne pride do uporabe formalnih dokaznih pravil, ki pa so v azilnem postopku prepovedani (6. odstavek 24. člena ZAzil). Formalna dokazna pravila so tudi po mednarodnih standardih za upravno in sodno odločanje v azilnem postopku nesprejemljiva (Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariata ZN za begunce, odstavek 205). Če tožena stranka procesne določbe pospešenega postopka po ZAzil uporabi v nasprotju z Ženevsko konvencijo, potem sodišče to napako lahko odpravi v upravnem sporu, zato ni potreben postopek po 156. členu Ustave zaradi protiustavnosti ZAzil.

Kar zadeva tožbeni ugovor o protiustavnosti in nezakonitosti odločbe zaradi kršitve jezikovnih pravic, sodišče enako kot v sodbah (na primer) v zadevah U 632/2006 z dne 29. 3. 2006, U 911/2006 z dne 5. 5. 2006 in U 1065/2006 z dne 17. 5. 2006 navaja naslednje:

Tudi če povzetek obrazložitve v konkretnem primeru ne vsebuje bistvenih elementov, na katerih temelji odločitev, ta procesna napaka ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve v konkretnem primeru, saj zastopnik tožnika v tožbi ni argumentirano zatrjeval, zakaj je nespoštovanje določila 3. odstavka 32. člena ZAzil v konkretnem primeru imelo vpliv na uresničevanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zato je ta tožbeni ugovor neutemeljen. Glede predloga, da sodišče postopek prekine po 156. členu Ustave zaradi protiustavnosti določila 3. odstavka 32. člena ZAzil, sodišče pripominja, da se je o tem vprašanju sodišče že izreklo in sicer v sodbi v zadevi U 652/2006 z dne 22. 3. 2006. Enako kot v zadevi U 652/2006 in U 911/2006 sodišče tudi v tej zadevi stoji na stališču, da so zakonske določbe, ki v zvezi z uporabo jezika v azilnem postopku postavljajo procesne standarde za učinkovit dostop prosilca za azil do upravnega postopka za odločanje o prošnji za azil, določila 2. odstavka 9. člena ZAzil in 12. člena ZAzil; za dostop stranke do učinkovitega pravnega sredstva zoper prvostopenjsko odločbo je relevantna med drugim tudi določba 3. odstavka 32. člena ZAzil. Določilo 2. odstavka 9. člena ZAzil pravi, da se mora prosilcu za azil omogočiti, da postopek spremlja in v njem sodeluje v jeziku, ki ga razume. Če prosilec za azil ne razume uradnega jezika, v katerem teče postopek, se mu mora zagotoviti sodelovanje tolmača. Po določilu 2. odstavka 12. člena ZAzil se tolmač zagotovi prosilcem za azil iz vrst sodnih tolmačev, če pa to ni mogoče, je za tolmača lahko dodeljena tudi oseba, ki je sposobna prevajanja v jezik in iz jezika, ki ga prosilec za azil razume in je vredna zaupanja. Določilo 5. odstavka 12. člena ZAzil pravi, da prosilec za azil lahko v postopku predloži vse dokumente v svojem jeziku oziroma jeziku, ki ga razume. Pristojni organ zagotovi prevajanje v slovenski jezik za tiste dokumente, ki so pomembni za odločitev o prošnji za azil. Po določilu drugega stavka iz 3. odstavka 32. člena ZAzil se prevede v jezik, ki ga prosilec za azil razume, le izrek, pravni pouk in kratek povzetek obrazložitve, ki mora vsebovati vse bistvene elemente, na katerih temelji odločitev. Jezikovni standard, ki ga ZAzil zahteva, zato da stranke lahko učinkovito zastopajo svoje interese v azilnem postopku, je ta, da prosilec za azil dovolj dobro razume jezik postopka (12. člen ZAzil), ne pa da jezik, v katerem teče postopek, razume in uporablja tako dobro, kot materin jezik. Določilo 62. člena Ustave, na katerega se tudi sklicuje tožeča stranka daje stranki pravico, da uporablja svoj jezik in pisavo v postopkih pred organi, ki opravljajo javno službo, če uradnega jezika ne razumejo (11. člen Ustave), vendar v tem primeru uporabljajo svoj jezik in pisavo na način, ki ga določa zakon - to pa je v konkretnem primeru po ureditvi o tolmačih, pravnih svetovalcih in prevajanju bistvenih delov odločbe po ZAzil. Zaradi tega sodišče ni prekinilo postopka po 156. členu Ustave.

Iz zgoraj navedenih vidikov izpodbijana odločba ni nezakonita, vendar pa je sodišče moralo tožbi ugoditi iz procesnega razloga, kajti tožena stranka ni odločila o določenem zahtevku tožnika, ki pomeni posebno obliko mednarodne zaščite beguncev. Tožnik je namreč že v prošnji za azil navedel, da je v Slovenijo prišel tudi zato, ker se tu nahaja njegova hči, da jo lahko obiskuje. Dne 21. 6. 2006 pa je tožena stranka prejela tudi tožnikovo vlogo in vlogo njegove partnerke, napisano s strani pooblaščenca, da prosita za ponovno združitev družine, da se jima to omogoči na naslovu, kjer živi partnerka. V vlogi pravita, da sta svoje nesporazume odstranila in zato zaradi sebe in hčerke želita nadaljevati skupno družinsko življenje. Iz te vloge sicer ne izhaja, ali tožnik s partnerko s to vlogo prosi le za dovolitev nastanitve na zasebnem naslovu, kjer živi partnerka s tožnikovo hčerko, in da v tem obsegu tožnik uveljavlja pravico do združevanja družine, ali pa uveljavlja pravico do združevanja družine širše in ne samo v času poteka azilnega postopka. Vendar se tožena stranka o tej vlogi ni izrekla, čeprav bi v primeru druge omenjene variante šlo za posebno obliko mednarodne zaščite po 3. členu ZAzil, ki je urejena tudi v Direktivi št. 2003/86/EC v V. poglavju. Gre za poseben zahtevek, ki je vezan tudi na določilo 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Določilo 3. člena ZAzil namreč pravi, da se pravica do azila po tem zakonu prizna tudi ožjim družinskim članom begunca, pod pogoji, ki so opredeljeni v naslednjih stavkih in odstavkih tega člena, in ki jih je treba uporabiti v povezavi z Direktivo št. 2003/83/EC. Zahtevek je tožnik nedvomno postavil, tožena stranka bi morala najprej razčistiti v kakšnem obsegu tožnik uveljavlja pravico do združevanja družine in potem odločiti, ali so za to izpolnjeni pogoji. Po določilu 2. odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, uradni list RS, št. 22/2005) se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke, tožena stranka pa o tem zahtevku stranke ni odločila. Ta procesna napaka je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, zato je sodišče tožbi ugodilo izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka in 2. točka 1. odstavka 60. člena ZUS).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.