VSM sklep I Cp 604/2012

Pritožbama se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se mu zadeva vrne v ponovno sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna plačati prvi tožnici 1.000,00 EUR, drugi tožnici 500,00 EUR in tretji tožnici 300,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2000 dalje do plačila v roku 15 dni (točka I izreka). V presežku, in sicer glede plačila za prvo tožnico v višini 1.500,00 EUR, za drugo tožnico v višini 1.800,00 EUR in za tretjo tožnico v višini 1.500,00 EUR, kot tudi v obrestnem delu za čas od 28. 5. 2010 do 3. 11. 2010 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnic v znesku 280,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožujejo vse pravdne stranke. Pritožba toženke graja obsodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi najprej poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo konvencijo o zakonu, ki velja za prometne nesreče, tako imenovano Haško konvencijo. Po mnenju pritožbe bi moralo sodišče uporabiti 3. člen te konvencije, oprlo pa je odločitev na uporabo 4. člena konvencije. V prometni nesreči sta bili udeleženi dve vozili, ki sta registrirani v različnih krajih, in sicer so bile tožnice sopotnice v vozilu audi A3, reg. št. XX, drugo vozilo pa je imelo oznake YY. Slednje vozilo, ki ga je vozil J. T., se je zaletelo v zadnji del osebnega vozila, v katerem so sedele vse tri tožnice. Iz navedenih okoliščin tako izhaja, da je potrebno uporabiti pravo države, v kateri se je pripetila nesreča, kot to določa 3. člen konvencije, ker je do trčenja prišlo na ozemlju Republike Hrvaške, bi torej sodišče moralo uporabiti hrvaško pravo. Ker bi sodišče moralo uporabiti določila hrvaškega prava, je tudi odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo napačna, saj je sodišče uporabljalo slovensko pravo, in sicer Obligacijski zakonik. Tudi za primer, če bi sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno pravo, pa pritožba meni, da je odškodnina pretirano visoka glede na izvedene dokaze, predvsem na izvedeniška mnenja in sodno prakso v primerljivih zadevah. Toženka graja tudi stroškovni del odločitve, ki ga veže na uspeh pravdnih strank v pravdi. Toženka zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in vrne okrajnemu sodišču v ponovno odločanje, in priglaša pritožbene stroške.

3Tožnice se pritožujejo zoper zavrnilni del sodbe in menijo, da tožnicam pripada takšna denarna odškodnina, kot so jo v tožbi zahtevale. Toženka je v celoti sprejela izvedensko mnenje izvedenca dr. A. N. in upoštevaje tudi predloženo zdravniško dokumentacijo ter izjavo prve tožnice, ki je zakonita zastopnica tudi druge in tretje tožnice, bi moralo biti vsem trem tožnicam odmerjena denarna odškodnina, kot jo zahtevajo. Pritožba zato predlaga, da se ji ugodi, sodba spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno postopanje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

4Pravdni stranki odgovorov na pritožbi nista vložili.

5Pritožbi sta utemeljeni.

6ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7V pritožbenem postopku niso sporne ugotovitve sodišča prve stopnje, in sicer da sta bili v prometni nesreči dne 28. 5. 2010 udeleženi dve vozili. Povzročitelj prometne nesreče je bil voznik osebnega avtomobila J. T., ki se je z avtomobilom znamke Chraysler Voyager reg. št. YY zaletel v zadnji del osebnega vozila audi A3 reg. št. XX, ki ga je upravljal S. S., v njem pa so tožnice sedele kot sopotnice, nesreča pa se je zgodila v mestu Split v Republiki Hrvaški (točka 4. obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je odločitev o tem, da se v predmetni zadevi uporabi slovensko pravo, oprlo na 4. člen Haaške konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče z dne 4. maja 1971 (v nadaljevanju Konvencija) in pojasnilo, da v navedenem primeru tožnice zahtevajo odškodnino iz naslova obveznega zavarovanja avtomobila, ki je bil zavarovan pri toženki, in v katerem so se tožnice peljale kot tretje osebe. Pri pregledu se tako izkaže tesnejša veza s pravom kraja, kjer je vozilo bilo zavarovano, kot pa s pravom kraja, kjer je škoda nastala. Konvencija v svojem 4. členu določa izjeme od uporabe prava lex loci actus, ki je določena v 3. členu Konvencije. Izjema sicer gradi na predpostavki, da je bilo v škodnem dogodku udeleženo samo eno vozilo, a je s tem mišljeno znano vozilo, iz katerega lahko oškodovanec črpa svoje pravice do odškodnine, kot v tem primeru. Pravo kraja, kjer je takšno vozilo registrirano in nenazadnje tudi zavarovano iz naslova avtomobilske odgovornosti, je namreč v tesnejši zvezi z odškodninskim zahtevkom oškodovank, še zlasti, če tudi oškodovanke pripadajo kraju registracije in zavarovanju vozila (tako tudi VSM I Cp 1281/2003 z dne 7. 2. 2006) (točka 5 obrazložitve sodbe).

8Sodišče druge stopnje ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje, tako glede razlage Konvencije, kot tudi določbe četrtega odst. 154. člena OZ, temelji na povsem nekritičnem prepisu stališč sodišča druge stopnje, zavzetega v sodbi I Cp 1281/2003 z dne 7.2.2006, na katero se sodišče prve stopnje tudi izrecno sklicuje. Iz te sodbe ne izhaja, na kakšen način, s pomočjo katerih virov, na podlagi katerih metod je sodišče druge stopnje sprejelo razlago omenjenih materialnih virov. Glede na podobnost vrstnega reda besednih zvez, je zelo verjetno uporabilo sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 226/1999 z dne 20.1.2000 (navdih pa našlo morda tudi v viru Cigoj. S., Avtomobilist, Ljubljana 1982). Razen stališča o tesnejši zvezi prava registracije vozila in s tem primarni uporabi 4. člena Konvencije, je močan indic za takšno stališče nosilni razlog odločitve, strnjen v poved:“...da je bilo v škodnem dogodku udeleženo samo eno vozilo(1), a je s tem dejansko mišljeno znano vozilo, iz katerega lahko oškodovanec črpa svoje pravice do odškodnine, kot v tem primeru.“(zadnji odst. obrazložitve sodbe na strani 3). Celotno stališče Vrhovnega sodišča v citirani odločbi se glasi:“Izjema iz 4. člena konvencije gradi na predpostavki, da je bilo v škodnem dogodku udeleženo samo eno vozilo. Glede na vse povedano je treba to določbo razumeti tako, da je s tem mišljeno znano vozilo, torej vozilo, iz katerega oškodovanec lahko črpa svoje pravice do odškodnine.“. Toda ta primer je v odločilnih dejanskih okoliščinah popolnoma neprimerljiv s primerom iz sodbe I Cp 1281/2003; v tej nesreči je bilo udeleženo samo eno vozilo, registrirano sicer v Sloveniji (z oškodovancem s stalnim prebivališčem v Sloveniji), saj se je voznik vozila zaletel v obcestni drog na cesti v Franciji (Korziki). Primer, v katerem pa je odločalo sodišče druge (in prve) stopnje, pa je bil popolnoma drugačen (in enak v tej pravdi obravnavanemu, razen v delu, da je nato vozilo, v katerem je sedela oškodovanka, zaradi naleta vozila od zadaj, nato trčilo še v spredaj stoječe vozilo) – v vozilo zavarovanca toženke (registrirano v Sloveniji, oškodovanci s stalnim prebivališčem v Sloveniji) se je od zadaj zaletel voznik vozila, registriranega na Hrvaškem in na njenem ozemlju.

9Sodišče druge stopnje zato ne pritrjuje razlagi Konvencije, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Konvencija kot pravilo v 3. členu določa uporabo zakonodaje države, v kateri se je pripetila nesreča. Zgolj izjemoma in le v primeru, če so izpolnjeni pogoji iz 4. člena Konvencije, se lahko uporabi drugačna navezna okoliščina. Glede na zgoraj povzete nesporne okoliščine o udeležbi dveh vozil, ki prihajata iz dveh različnih držav; o kraju prometne nesreče; tožnice so bile sopotnice v vozilu slovenske registracije, je jasno, da ne pride v poštev nobena izmed izjem, ki jih določa 4. člen – tč. (a) zato, ker ni izpolnjen pogoj o nesreči, v kateri je bilo udeleženo le eno vozilo; tč. (b) zato, ker sta obe vozili registrirani v različnih državah; tč. (c) zato, ker tožnice (žrtve) niso bile izven enega ali več vozil(2). Pri razlagi izjem od pravila je potrebno izhajati iz temeljnega razlagalnega pravila, ki zahteva utesnjeno oz. ožjo razlago pravil, ki urejajo izjeme. Takšen pristop izhaja tudi iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS(3). Ob tem sodišče druge stopnje izpostavlja še stališče iz sodbe II Ips 1084/2008 z dne 23.9.2010, v katerem je Vrhovno sodišče ocenilo, da v primeru naleta vozila v parkirani avtomobil ne gre za nesrečo, v kateri sta udeleženi dve vozili (ker bi se glede na potek nesreče voznik zaletel v katerokoli oviro, ki bi stala na tistem mestu – drevo, rob stavbe); zgolj zaradi razlage 4.a člena Konvencije, da gre torej za nesrečo, v kateri je bilo udeleženo eno vozilo, ni bilo uporabljeno pravo kraja prometne nesreče(4).

10Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje zmotno razlaga tudi določilo četrtega odst. 154. člena OZ, ki se glasi:“(4) Če za škodo, ki jo utrpijo drugi v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna.“ Pred uveljavitvijo OZ veljaven Zakon o obligacijskih razmerjih je vseboval določbo v četrtem odst. 178. člena :“(4) Za škodo, ki jo pretrpijo drugi, odgovarjata imetnika motornih vozil solidarno.“. Že iz gramatikalne razlage tega besedila izhaja, da je solidarna odgovornost sedaj pogojena iz sicer (vsaj) z delnim prispevkom obeh (ali večih) imetnikov motornih vozil(5). Odkar ureditev v Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu bistveno bolje ščiti oškodovance (npr. sistem minimalnih zavarovalnih vsot za nepremoženjsko škodo v višini 5.000,000,00 €; obvezna valorizacija, širitev zavarovalnega kritja...) ni več razlogov, da bi v primerih, v katerih je popolnoma jasno, da je za povzročeno škodo odgovoren le en imetnik motornega vozila, bil vzpostavljen strog sistem solidarne odgovornosti, ker takšen pristop po nepotrebnem generira nove pravdne postopke – tisti imetnik, ki namreč ni odgovoren, mora namreč v posebni pravdni, zahtevati povrnitev plačanega zneska.

11Sodišče prve stopnje je, ko je obravnavalo ugovor pasivne legitimacije toženke, ugotovilo ter menilo:“....da je za prometno nesrečo odgovoren voznik avtomobila Craysler Voyager s hrvaškimi registrskimi tablicami, ki se je zaletel v vozilo, v katerem so bile tožnice sopotnice, a to napram tožnicam, ki tožijo iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti kot tretje osebe ni pomembno. V skladu z določbo četrtega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) namreč za škodo, ki so jo utrpele tožnice (škoda tretjega; osebe, ki ni imetnik – obratovalec motornega vozila, ki šteje za nevarno stvar) odgovarjata oba imetnika motornega vozila objektivno in solidarno. Tožnice tako lahko tožijo kateregakoli izmed imetnikov motornega vozila, imetnik motornega vozila, ki za nesrečo ni odgovoren v smislu določbe prvega odstavka 154. člena OZ, pa bo nato imel regresno pravico do odgovornega imetnika motornega vozila oziroma zavarovalnice, pri kateri ima ta zavarovano avtomobilsko odgovornost“ (točka 7. obrazložitve sodbe).

12Obravnavani primer zato v celoti ustreza zakonskim znakom citiranega določila, ki izključujejo odgovornost zavarovanca toženke, saj je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo ugotovitev, ki v postopku sploh ni bila sporna:“...da je za prometno nesrečo odgovoren voznik avtomobila Craysler Voyager s hrvaškimi registrskimi tablicami, ki se je zaletel v vozilo, v katerem so bile tožnice sopotnice,....“(tč. 7. obrazložitve sodbe). Če bi se moralo v tem primeru uporabiti slovensko pravo, mora sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek zoper zavarovanca toženke, ker slednji niti deloma ne odgovarja za nastalo škodo v prometni nesreči. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje, povsem nekritično, prepisalo stališče sodišča druge stopnje, v že citirani sodbi I Cp 1281/2003, čeprav je v tem primeru že sodišče prve stopnje ugotovilo (sodišče druge stopnje pa temu pritrdilo):“...da je nesrečo zakrivil voznik vozila Seat Leon s hrvaškimi registrskimi tablicami, ki se je zaletel v vozilo, v katerem je bila tožnica sopotnica....(drugi odst. obrazložitve na strani 4). Očitno, čeprav brez navedbe vira, je sodišče druge stopnje sledilo že omenjenemu zmotnemu stališču iz komentarja OZ, ko je zapisalo:“Navedena določba tako kljub nekoliko drugačnemu besedilu določbe, predpisuje enako, kot je do uveljavitve OZ določal ZOR v 178. členu“ (prav tam). Minimalna skrbnost in strokovna korektnost bi zahtevala, da sodišče druge stopnje kritično preveri to stališče in da pojasni morebitno zmotnost stališč tistih avtorjev, ki so že pred tem javno opozorili na drugačno vsebino in namen četrtega odstavka 154. člena OZ. Vse povedano pa velja tudi za sodišče prve stopnje v tem primeru.

13Zaradi zmotne razlage materialnega prava, tako 4. člena Konvencije kot četrtega odstavka 154. člena OZ, je odločitev sodišča prve stopnje napačna in jo je bilo potrebno razveljaviti ter mu zadevo vrniti v novo sojenje (355. člen ZPP). Razveljavitev se nanaša na obe pritožbi, ker vprašanje pravilne uporabe materialnega prava sodi v skupen (za vse pravdne stranke) pravni temelj zadeve. Sodišče prve stopnje ni vezano na materialnopravno razlago sodišča druge stopnje v zvezi s Konvencijo, zato lahko tudi pri ponovnem sojenju vztraja na enakem zaključku; dolžno pa je najti prepričljivejšo razlago in stališče razumno in preverljivo tudi utemeljiti tako, da bo tudi sodišču druge stopnje dana možnost spoznati morebitno lastno zmoto. Enako velja tudi za morebitno vztrajanje pri razlagi četrtega odst. 154. člena OZ, še posebej sedaj, ko je sodišče druge stopnje izrecno opozorilo na objavljena stališča in pojasnjene razloge namena spremenjene zakonske ureditve, ki so v nasprotju z razlogi sodišča prve stopnje.

14Zaradi razveljavitve sodbe in nadaljevanja postopka se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odst. 165. člena ZPP).

-----------------------------------

Op. št. (1): Kot bo prikazano v nadaljevanju, pa so bila v nesreči udeležena celo tri vozila.

Op. št. (2): Cigoj S., Avtomobilist, Ljubljana 1982, str. 413-415; Puljko/Macko, Pravni režim kod prometnih nezgoda sa elementom inozemnosti, Zbornik radova PF u Splitu, št. 3/2010, str. 710,711.

Op. št. (3): Sodba in sklep II Ips 429/2008 z dne 18.2.2010;

Op. št. (4): V tuji literaturi se navaja primer, ko je voznik vozil avtomobil, registriran v Franciji, v Maroku; v ovinku mu je nasproti pripeljal avtomobil z maroško registracijo; da bi se izognil nesreči (med voziloma ni prišlo do trčenja), je voznik vozila z francosko registracijo zapeljal s ceste; v tem avtomobilu je bilo pet ljudi, eden izmed njih je umrl. Ko je eden izmed preživelih potnikov v vozilu s francosko registracijo vložil tožbo v Franciji in zahteval povrnitev škode, je francosko sodišče odločilo, da gre za primer, v katerem je bilo udeleženih več vozil, ki so registrirana v različnih državah in je zato kot merodajno pravo potrebno uporabiti lec loci delicti commissi, torej 3. člen in s tem maroško pravo; povzeto po Puljko/Macko, str. 711, op. 27.

Op. št. (5): O razlogih oz. namenu takšne spremembe in tudi o zmotnosti stališč komentatorice tega člena, zapisanih v 1. knjigi OZ s komentarjem, str. 884, je bilo pojasnjeno v strokovni literaturi – glej Strnad I., Kako OZ ureja odgovornost imetnikov motornih vozil nasproti drugim? PP št. 12/2004.