VSC sodba Cpg 166/2015

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanjem delu, to je v ugoditvenem izreku pod V. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje ter v izreku o pravdnih stroških pod VIII. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na drugo toženo stranko, potrdi sodba prve stopnje.

II. Druga tožena stranka in tožeča stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom I Pg 1244/2012 z dne 16. 12. 2014 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 66262/2012 z dne 15. 5. 2012, se razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka, v katerem je prvo toženi stranki naloženo plačilo zneska 107.450,88 € s pp. II. Delni umik tožbe se vzame na znanje in se: a) postopek po tožbi na ugotovitev obstoja terjatve v višini 61.570,70 € s pp. zoper prvo toženo stranko ustavi; b) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 66262/2012 z dne 15. 5. 2012, razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka, v katerem je drugo toženi stranki naloženo plačilo zneska 100.589,44 € s pp. in se postopek v navedenem obsegu ustavi. III. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do prvo tožene stranke v višini 6.861,44 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2014 dalje. IV. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožeče stranke do prvo tožene stranke v višini 1.719,00 €. V. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 66262/2012 z dne 15. 5. 2012, se vzdrži v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka, v katerem je drugo toženi stranki naloženo plačilo zneska 6.861,44 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2014 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v višini 23,10 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2012 dalje, vse v 8. dneh. VI. Sprememba tožbe po nasprotni tožbi se dovoli. VII. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: “V razmerju med toženo in po nasprotni tožbi tožečo stranko M. d. d. - v stečaju in tožečo ter po nasprotni tožbi toženo stranko P. d. o. o., se razveljavijo učinki: - odstopa terjatev stečajnega dolžnika M. d. d. - v stečaju stečajnega dolžnika z dne 20. 7. 2010 in izjave J. o potrditvi in priznanju odstopljenih terjatev, z dne 20. 7. 2010 in - učinek Potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 185799/2011 z dne 19. 1. 2012 ter izvršljivega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL opr. št. VL 185799/2011, z dne 6. 12. 2011, upnika P. d. o. o. zoper dolžnika J. in O. zaradi izterjave 184.133,27 €. Tožeča stranka in po nasprotni tožbi tožena stranka P. d. o. o., mora stečajnemu dolžniku M. d. d. - v stečaju, zaradi razveljavljenih učinkov: - odstopa terjatev stečajnega dolžnika, z dne 20. 07. 2010 in izjave J. o potrditvi in priznanju odstopljenih terjatev, z dne 20. 07. 2010 in - Potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 185799/2011, z dne 19. 01. 2012 ter izvršljivega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 185799/2011, z dne 06. 12. 2011, upnika P. d. o. o. zoper dolžnika J. in O. zaradi izterjave 184.133,27 €, plačati znesek 107.749,29 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od glavnice 57.749,29 € od dne 25. 4. 2013 do plačila in od glavnice 50.000,00 € od dne 8. 5. 2014 do plačila.”, se zavrne. VIII. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.”

2Pritožb zoper sklep sodišča prve stopnje (I.-II. ter VI. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) ni bilo.

3Tožeča stranka in prva tožena stranka se tudi zoper ugotovitvena izreka pod III. ter IV. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, zavrnilni izrek pod VII. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje in izrek o pravdnih stroških pod VIII. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša nanju, nista pritožili.

4Druga tožena stranka pa s 27. 2. 2015 pravočasno (še zlasti glede na v pravnem pouku o pritožbi odločbe sodišča prve stopnje naveden (nepravilen) rok za vložitev pritožbe 8 dni (namesto (pravilno) 15 dni)) vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje (III.-V. ter VII.-VIII. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) v ugoditvenem izreku pod V. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje in v izreku o pravdnih stroških pod VIII. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša nanjo, iz vseh (treh) pritožbenih razlogov (iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi tako, da sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo ter odločanje.

5Druga tožena stranka je 3. 3. 2015 pravočasno (glede na v pravnem pouku o pritožbi odločbe sodišča prve stopnje naveden (nepravilen) rok za vložitev pritožbe ) vložila še dopolnitev pritožbe.

6Druga tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila.

7Tožeča stranka je 8. 5. 2015 vložila odgovor na pritožbo, ki pa je (za 1 dan) prepozen. Pritožbeno sodišče ga zato ni upoštevalo (drugi odstavek 344. člena ZPP).

8Pritožba ni utemeljena.

9Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na (morebitne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

10Druga tožena stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: “Po povedanem bi lahko razlogovanje sodišča “Ker je izdajatelj (trasant) sam odgovoren za plačilo, akcepta menice sploh ni potrebno dati, saj dolžnik že s svojim podpisom, kot trasant priznava obveznost plačila. Šteje se torej, da je z izdajo menice in podpisom trasanta menica tudi akceptirana” veljajo za za lastno menico … če bi bila predložena v konkretni zadevi … ne more pa veljati za lastno trasirano menico. Ker je sodišče v točki 37. obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za lastno trasirano menico, sta si ta dva razloga v kontradikciji, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka v smislu 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP.” (šesti odstavek na četrti strani obrazložitve pritožbe) ter “Glede razloga sodišča, kjer pravi “lastna trasirana menica je veljavna tudi, če je trasat posebej ne podpiše (še enkrat) v vlogi akceptanta, saj …, pritožnica zgolj pripominja … da pomanjkanje podpisa še v vlogi trasata in s tem akceptanta ne vpliva na veljavnost menice, saj je ta veljavna kljub tej pomanjkljivosti … ampak ima ta pomanjkljivost druge pravno pomembne posledice. S temi posledicami se sodišče v napadeni sodbi sploh ne ukvarja (torej o tem nima nobenih razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki II. odstavka 339. člena ZPP), ker se je zmotno opredelilo, da naj ne bi bila potrebna dva podpisa prvotožene stranke na predloženi menici oziroma da bi naj zadoščal samo en podpis prvotožene stranke, pa bi se ob pravilni rešitvi tega vprašanja moralo … .” (sedmi odstavek na peti strani obrazložitve pritožbe).

11Toda ker so v odločbi sodišča prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi ter jih zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne, primerno obrazložena sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se v izpodbijanem delu ne bi mogla preizkusiti. Ob pravilni “opredelitvi” sodišča prve stopnje, da nista “bila potrebna dva podpisa prvotožene stranke na predloženimi menici”, oziroma da je “zadoščal samo en podpis prvotožene stranke”, si v cit. prvem pritožbenem očitku druge tožene stranke navedena razloga sodišča prve stopnje nedvomno nista “v kontradikciji”. Z “drugimi pravno pomembnimi posledicami”, na katere se druga tožena stranka sklicuje v cit. drugem pritožbenem očitku, pa se sodišču prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje sploh ni bilo treba ukvarjati. Zato tudi “razlogi o tem” v odločbi sodišča prve stopnje niso (bili) potrebni. Sicer pa pritožbeno sodišče misli, da navedeni drugi pritožbeni očitek druge tožene stranke sodišču prve stopnje temelji na stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje drugače ugotovitvi dejansko stanje in da v zvezi s tem, neugotovljenim dejanskim stanjem, odločba sodišča prve stopnje nima razlogov. V resnici pa želi druga tožena stranka razloge o tistem, česar sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter dokazne ocene ni moglo ugotoviti in je zato lahko navedlo razloge le o tistem, kar je lahko dokazno ocenjevalo. Te razloge pa odločba sodišča prve stopnje ima. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

12Na podlagi dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih, (na) to dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče vezano, saj prav sodišče prve stopnje odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP), in ki jo po povedanem pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek druge tožene stranke sodišču prve stopnje o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Ker je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je lahko, in za katere je ocenilo, da so pomembni za odločbo (prvi odstavek 287. člena ZPP), je pravilno presodilo, da je še sporni del tožbenega zahtevka tožeče stranke zoper drugo toženo stranko v celoti utemeljen.

13Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje dovolj jasno, razumno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana; na ugotovljeno dejansko stanje pa je z izpodbijano ugoditvijo še spornemu delu tožbenega zahtevka tožeče stranke zoper drugo toženo stranko tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

14Ker je za odločitev o odgovornosti druge tožene stranke kot avalista odločilno (le) dejstvo, ali na predloženi lastni trasirani menici zadostuje samo en podpis prve tožene stranke, torej ali velja podpis prve tožene stranke kot trasanta tudi za njen podpis kot trasata (in akceptanta), se pritožbeno sodišče s preostalimi, v pritožbi samo ponovljenimi že v postopku na prvi stopnji podanimi ugovori druge tožene stranke, da “menica ni bila akceptirana”, da “bi lahko šlo le za regresno terjatev, ki pa je zastarana” in da “je menica prejudicirana” (osmi do enajsti odstavek na peti strani ter dvanajsti do petnajsti odstavek na šesti strani in nadaljevanje na sedmi strani obrazložitve pritožbe) ni (posebej) ukvarjalo. Pritožbeno sodišče pa se tudi ni ukvarjalo z nepotrebnimi pritožbenimi izvajanji druge tožene stranke o (ne)pravilnosti uporabe izraza “lastna trasirana menica” oziroma “trasirana lastna menica”. Ker je v obravnavani zadevi povsem jasno za kakšno (lastno) menico gre, zato ni uporaba enega ali drugega navedenega izraza zanjo niti pomembna niti nepravilna. Pritožbeno sodišče pri tem še pripominja, da izraza “trasirana lastna menica” ne uporablja le dr. Šime Ivanjko(1), temveč ga uporabljata npr. tudi Jožko Žiberna(2) in dr. Peter Grilc.(3)

15Neutemeljene so pritožbene navedbe druge tožene stranke: “Sodišče je zavrnilo v pravdi predstavljene trditve in naziranja pritožnice, zlasti je zavrnilo opozorilo pritožnice, da mora tudi lastna trasirana menica (tako kot vsaka trasirana menica) imeti akcept, torej da mora izdajatelj podpisati menico dvakrat, enkrat v vlogi trasanta in enkrat še v vlogi trasata. Pri tem je sodišče pravilno ugotovilo (točka 37), da v pravdi predložena menica predstavlja lastno trasirano menico … . Tako sodišče potem v točki 38 (dejansko in materialno pravno) zmotno pojasnjuje (zakaj gre v tem primeru za “trasirano lastno menico”) “Ker je izdajatelj (trasant) sam odgovoren za plačilo, akcepta menice sploh ni potrebno dati, saj dolžnik že s svojim podpisom, kot trasant priznava obveznost plačila. Šteje se torej, da je z izdajo menice in podpisom trasanta menica tudi akceptirana”. Citirano stališče je v prvem stavku zgrajeno iz treh povedi, od katerih sta prva … in zadnja … vsebinsko enaka, vmesna poved … pa je sklep oziroma njuna izpeljava, ki je sicer načelno pravilna, vendar pa ne velja za lastno trasirano menico, kot zmotno meni sodišče, ampak velja za lastno menico. Končni sklep … pomeni preskok na sestavino druge vrste menice (akcept kot sestavino lastne trasirane menice) in je že zato neutemeljen … . Ni namreč mogoče argumenta, ki velja za lastno menico, preprosto uporabiti tudi za trasirano menico (čeprav gre za lastno trasirano menico), ker sta to dve različni vrsti menice. V nadaljevanju potem sodišče (točka 39) zmotno zavrne stališče pritožnice, da bi morala trasirana lastna menica … vsebovati dva podpisa. Pri tem se sodišče sklicuje na 24. člen ZM in pravno teorijo (dr. Šime Ivanjko, Komentar ZM, str. 196, prezre pa drugačno stališče v pravni teoriji - dr. Konrad Plauštajner, Menica in menična tožba, objavljeno v zborniku Odvetniške zbornice Slovenije in Ministrstva za finance 2. odvetniška šola, 23. in 24. marec 2001, kjer se avtor sklicuje na različne avtorje, specialiste za menično pravo), namreč “podpis trasata se lahko nahaja kjerkoli na meničnem blanketu oz. licu menice (ni torej nujno, da se trasat podpiše v “svoji” rubriki)”. Res je sicer, da se po določilih ZM (drugi stavek I odstavka 24. člena ZM) lahko podpis trasata … nahaja kjerkoli na meničnem blanketu, vendar pa to samo po sebi nikakor še ne more pomeniti, da se lahko podpis trasanta šteje hkrati tudi za podpis trasata (kakor zmotno meni sodišče prve stopnje), pa čeprav gre za isto osebo. Opozoriti pri tem velja, da določba I. odstavka 24. člena ZM v prvem stavku primarno določa “akcept se piše na samo menico” in “izraža z besedo priznam ali z drugo besedo, ki pomeni isto” (gre torej za izjavo volje po sprejemu menične zaveze, kar je očitno primarno), šele v nadaljevanju pa zakon pojasnjuje, da se za akcept šteje tudi … sam trasantov podpis na licu menice (torej konkludentno dejanje, kar je po sistematiki zakona v tem primeru nekaj sekundarnega). To je zelo pomembno za razumevanje dikcije “kjerkoli na meničnem blanketu” … ki bi jo sicer res bilo možno razumeti … da tudi zunaj rubrike za trasata (zgolj hipotetično celo v rubriki za izdajatelja, če ne bi s tem nastal nov in še hujši pravni problem, namreč neveljavnost menice … vendar pa bi to po pravilih logičnega mišljenja bilo možno razumeti le v smislu kjerkoli je še prosto (da se kaj zapiše oz. podpiše), ne pa tam kjer je zapisano že kaj drugega. Iz tega bi potem logično izhajalo, da se je možno podpisati kot trasat v rubriki za izdajatelja (trasanta) izključno le v primeru, če je ta še prazna (v takem primeru bi šlo za bianko akcept). Toda, v takem primeru, ko bi se podpis (osebe, ki se v menici označuje kot trasat, ko gre za trasirano menico) na mestu trasanta (t. j. v rubriki za izdajatelja oz. trasanta) štel za podpis trasata, pa bi potem taki menici manjkal podpis izdajatelja oziroma trasanta: to bi imelo za posledico neveljavnost menice, saj je podpis izdajatelja (trasanta) bistvena sestavina menice (8. točka 1. člena in I. odstavek 2. člena ZM). Tako postane jasno, da iz (sekundarnega) pravila “kjerkoli na menici” ni mogoče izpeljati zaključka, da bi to lahko bilo tudi na mestu, ki je predviden za trasanta in je zato nevzdržen zaključek sodišča, da bi lahko bil podpis trasata tudi na mestu izdajatelja menice (trasanta). Nevzdržen pa je tudi zaključek sodišča, da bi en podpis štel dvojno in sicer kot podpis trasanta in hkrati kot podpis trasata, saj bi to bilo v očitnem nasprotju s tem, da gre pri podpisovanju na menici v bistvu za meničnopravna opravila v različnih pravnih položajih in za izjavo volje v zvezi s temi opravili (še posebej zaradi menične strogosti mora biti izjava volje povsem jasna in se domneve o volji ne smejo širiti preko domnev, ki jih postavlja sam ZM, npr. v členu 2/II, III in IV čl. 30/IV itd.). Zato en podpis na menici ne more šteti za izjavo volje glede dveh različnih meničnopravnih opravil v dveh različnih pravnih položajih - in prav to je bistveno v tej zadevi za pravilno uporabo materialnega prava in za razsojo o tožbenem zahtevku zoper pritožnico. Pri trasirani menici sta nedvomno izdaja menice oz. (pri trasirani menici) njeno trasiranje in akcept dve različni meničnopravni opravili, za kateri je za vsako posebej potrebno izraziti voljo na pravno upošteven način. In prav tako sta pri trasirani menici pravna položaja trasanta in trasata (akceptanta, v primeru akcepta) ločena in jasno je, da gre za dva različna pravna položaja z različno pravno vsebino. Zato je pri razlagi določb o akceptu potreben širši pogled na pravna razmerja pri trasirani menici in lastni trasirani menici kot njeni podvrsti. Pri trasirani menici nastopajo vsaj tri različne pravne vloge oziroma položaji (vendar ne nujno tri osebe v teh vlogah oziroma položajih): pri tem trasant, ki sam nekaj dolguje remitentu ali pa mu želi dodeliti kredit, pozove trasata (in sicer z vpisom trasata v menico) naj plača tretji osebi (upravičencu, remitentu), pri tem sam poziv glasi “plačajte” (za razliko pri lastni menici, kjer sam obljubi plačilo oziroma se sam zaveže plačati s klavzulo “plačam”). Med izrazom “plačajte” in “plačam” je torej precejšnja razlika (gre za kvalifikatorni element oziroma razlikovalni znak med trasirano in lastno menico). Če pa trasant pozove k plačilu samega sebe (tako, da na mesto za trasata vpiše samega sebe), gre za lastno trasirano menico, vendar tudi pri tem ostaja poziv enak, namreč s klavzulo “plačajte”, kar seveda lahko pomeni le to, da s tem (ko samega sebe poziva na plačilo) tega poziva še ni sprejel (akceptiral) oziroma z drugimi besedami: poziv (trasiranje) še ni sprejem (akcept). Zato je na poziv “plačajte” potreben še odziv, torej je potreben še izrecen sprejem (akcept) in sicer da (čeprav gre za isto osebo kot trasant) izrazi (izjavi) še voljo, da sprejema obveznost plačila. Skratka, povedano pomeni: prav tako, kot če gre za različni osebi v različnih položajih oziroma vlogah, tudi v primeru, če ista oseba nastopa v dveh različni pravnih vlogah oziroma položajih, mora v vsaki od teh vlog (položajev) izjaviti ustrezno voljo (čeprav gre za isto osebo - s tem, ko ista oseba samo sebe nekaj pozove, namreč še nikakor ni rečeno, da je to tudi sprejela, čeprav se dr. Ivanjku očitno zdi, da bi bil poziv samemu sebi brez sprejema nesmiseln - navidezno ima morda celo prav, vendar le, če spregledamo predstavljene argumente) … . Zato je po vsem povedanem preuranjeno in neutemeljeno sklepati, da poziv (trasiranje) vsebuje sam po sebi tudi že sam sprejem (akcept), zgolj zaradi ponazoritve: tudi retorično vprašanje (če ga razumemo kot vprašanje samemu sebi) še ni odgovor. Povedano o razlikovanju med trasirano menico (tudi lastno trasirano menico) in lastno menico (t. j. da pri slednji ni akcepta), pa ni ovira, da ne bi mogla ista oseba nastopati v dveh različnih položajih … vendar pa mora v takem primeru striktno … v vsakem od teh različnih pravnih položajev pri opravljanju meničnopravnih opravil jasno in razpoznavno izjaviti voljo, torej podpisati menico v položaju (v vlogi) trasanta in potem še v položaju (v vlogi) trasata, torej dvakrat … . Nikakršne domneve mimo izrecnih zakonitih domnev niso dovoljene. Pravilnejše (prepričljivejše) je torej (glede tega vprašanja) stališče dr. Plauštajnerja … kot pa stališče dr. Ivanjka. Določila 24. člena ZM je torej treba razlagati integralno z upoštevanjem razlike med trasirano menico (tudi lastno trasirano menico kot njeno podvrsto) in lastno menico in menične strogosti. … Po izrecni zakonski ureditvi je namreč akcept … bistveni (temeljni) razlikovalni znak med trasirano (tudi lastno trasirano) in lastno menico (pri lastni menici ga ni, čl. 107 in 110/I ZM). Lastna trasirana menica je le podvrsta trasirane menice (zato je pravilneje uporabljati izraz “lastna trasirana menica” kot pa “trasirana lastna menica”) in ne podvrsta lastne menice: na to ne kaže samo analiza pravnih razmerij pri eni ali drugi menici, ampak že sama zakonska sistematika … tako pa to razume tudi teorija … . Tako je lastna trasirana menica zgolj navidezno … bliže lastni kot pa trasirani menici. Očitno je ta navideznost tista, ki zavaja v zmoto, da pri lastni trasirani menici naj ne bi bil potreben akcept ali da bi se naj podpis trasanta štel hkrati tudi za podpis trasata in tudi za sam akcept. Tako določbe I. odstavka 110. člena ZM ni mogoče tolmačiti, da bi se naj pri lastni menici podpis izdajatelja štel hkrati za podpis trasata oziroma za akcept, ampak pomeni samo to, da se pravni položaj izdajatelja lastne menice izenači s položajem akceptanta pri trasirani menici … kar samo pomeni, da je pri lastni menici menični zavezanec sam izdajatelj … . Pritožnica v pritožbi ne ponavlja kritike ... neustrezne poslovne prakse … a meni, da je utemeljena in upravičena.” (drugi do tretji odstavek na drugi strani in nadaljevanje ter četrti odstavek na tretji strani in nadaljevanje ter peti do šesti odstavek na četrti strani in nadaljevanje na peti strani obrazložitve pritožbe).

16Pravilni so ugotovitve, zaključki in presoja sodišča prve stopnje: “Glede (dajatvenega) zahtevka do drugo tožene stranke, sodišče ugotavlja, da menica (priloga A 61), ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi v tej zadevi, predstavlja lastno trasirano menico, saj je v njej kot trasant in kot trasat navedena ista oseba, prvo tožena stranka.” (37. točka obrazložitve odločbe); “Trasirano lastno menico ureja Zakon o menici (ZM) v drugem odstavku 3. člena. Za to menico je značilno, da sta trasant in trasat ista oseba, kar pomeni, da trasant trasira menico na samega sebe. Ker je izdajatelj (trasant) sam odgovoren za plačilo, akcepta menice sploh ni potrebno dati, saj dolžnik že s svojim podpisom, kot trasant priznava obveznost plačila. Šteje se torej, da je z izdajo menice in podpisom trasanta menica tudi akceptirana. Pri lastni trasirani menici trasant pozove samega sebe, da plača remitentu ob dospelosti določeno vsoto denarja. Obvezna sestavina trasirane menice je nalog trasanta trasatu, naj plača menico, medtem ko je za lastno menico značilno, da gre za obljubo, ne pa za nalog za plačilo. Lastna trasirana menica vsebuje nalog trasanta samemu sebi (kot trasatu), naj plača menični znesek remitentu. Navedeno pa ne pomeni, da gre za menico na lastni ukaz, saj o takšni menici govorimo, kadar trasant izda menico samemu sebi kot upniku iz menice. Pri menici na lastni ukaz namreč pa ne gre za nalog za izpolnitev obveznosti tretji osebi, temveč samemu sebi.” (38. točka obrazložitve odločbe); “Zmotno je stališče drugo tožene stranke, da bi morala trasirana lastna menica vsebovati dva podpisa prvo tožene stranke. Podpis trasata se po zakonu in pravni teoriji (glej 24. čl. ZM, Šime Ivanjko: komentar Zakona o menici, str. 196) lahko nahaja kjerkoli na meničnem blanketu oz. licu menice (ni torej nujno, da se trasat podpiše v “svoji” rubriki). “Kjerkoli” pa pomeni, da se njegov podpis lahko nahaja tudi na mestu izdajatelja menice. Z vidika meničnopravne obličnosti akcepta se torej zahteva le, da se na licu menice nahaja podpis osebe, ki je navedena kot trasat. Ni sporno, da je prvo tožena stranka, kot izdajatelj menice le to na licu podpisala in žigosala. Z ozirom na povedano velja njegov podpis tudi kot akcept menice, ker je njegovo ime vpisano v menico tudi kot ime trasata. Lastna trasirana menica je veljavna tudi, če je trasat posebej ne podpiše (še enkrat) v vlogi akceptanta, saj menica s podpisom iste osebe v svojstvu trasanta in tudi akceptanta (trasata) ne pridobi dodatne bonitete v smislu večjega jamstva za plačilo meničnega zneska.” (39. točka obrazložitve odločbe); “Vsi ugovori drugo tožene stranke o tem, da menica ni bila akceptirana, da bi lahko šlo le za regresno terjatev, ki pa je zastarana in da je menica prejudicirana, se tako pokažejo kot neutemeljeni.” (40. točka obrazložitve odločbe); “Ni sporno, saj to drugo tožena stranka sama izrecno navaja, da je menico podpisala kot avalist (menični porok). Po določbi 1. odstavka 31. člena ZM je avalist odgovoren prav tako kakor tisti, za katerega je porok. Po 46. členu ZM pa so vsi tisti, ki so menico trasirali, akceptirali, indosirali ali avalirali, odgovorni imetniku menice solidarno.” (41. točka obrazložitve odločbe); “Dejstvo, da je bil nad prvo toženo stranko začet stečajni postopek, na višino (morebitno zmanjšanje) obveznosti drugo tožene stranke ne vpliva (primerjaj 1022. člen OZ (Obligacijskega zakonika)).” (42. točka obrazložitve odločbe); “Kot neutemeljena in irelevantna za ta spor, so razglabljanja drugo tožene stranke o spremembi tožbe, saj njena solidarna obveznost temelji na veljavni menici (menično poroštvo) in ne na podlagi poroštva po določbah OZ.” (43. točka obrazložitve odločbe); “Višina terjatve, katere ugotovitev, oziroma plačilo tožeča stranka zahteva v tem sporu, zadnja skrčitev zahtevka je bila podana v vlogi z dne 27. 6. 2014, izhaja iz po tožeči stranki predloženih listin (pregledov prometa in salda), sicer pa se toženi stranki izrecno, konkretno in argumentirano tem navedbam (o višini terjatev) nista protivili in sta tudi molče (brez nasprotovanja) privolili v delne umike tožbe.” (44. točka obrazložitve odločbe); ter “Kar se tiče drugo tožene stranke je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 66262/2012 z dne 15. 5. 2012, vzdržalo v veljavi v delu, kjer je drugo toženi stranki naloženo plačilo zneska 6.861,44 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29. 5. 2014 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v višini 23,10 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2012 dalje.” (45. točka obrazložitve odločbe).

17Ker je sodišče prve stopnje za cit. ugotovitve, zaključek in presojo navedlo, jasne, določne, korektne ter pravilne razloge (naštete točke obrazložitve odločbe), ti razlogi pa so prav tako dovolj izčrpni, jim pritožbeno sodišče nima ničesar več dodati, temveč (le) opozarja na ustrezni (del) komentar(ja) dr. Šimeta Ivanjka k 3. členu(4) in 24. členu(5) v Zakonu o menici (ZM) : s komentarjem / [avtor komentarja Šime Ivanjko ; stvarno kazalo Marko Salmič]. - Ljubljana : GV Založba, 2001, 79., 80., 196. in 197. stran, ter na sodno prakso(6). Pritožbeno sodišče pa še pojasnjuje toženi stranki, da se dr. Plauštajner v “Menici in menični tožbi” med “našimi pravnimi strokovnjaki” (kot “specialisti za menično pravo” (Škerlj, Puharič itd. (najprej))) sklicuje tudi na Jožka Žiberno in dr. Šimeta Ivanjka.

18Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano ugoditvijo še spornemu delu tožbenega zahtevka tožeče stranke zoper drugo toženo stranko materialno pravo (cit. določbe ZM in OZ) pravilno uporabilo.

19Pritožbene navedbe druge tožene stranke: “Ker je sodišče neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper pritožnico, moralo pa bi ga zavrniti v celoti, bi hkrati glede na uspeh pravde moralo tožeči stranki naložiti, da povrne pritožnici njene pravdne stroške.” (šestnajsti odstavek na sedmi strani obrazložitve pritožbe), pa temeljijo na njeni domnevi, da tudi še sporni del tožbenega zahtevka tožeče stranke zoper njo ni utemeljen. Toda ker ta domneva ni pravilna, druga tožena stranka ne more biti uspešna niti z izpodbijanjem odločitve sodišča prve stopnje, da krije sama svoje stroške pravdnega postopka, oziroma je taka odločitev sodišča prve stopnje zakonita in pravilna (48. točka obrazložitve odločbe).

20Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP) potrditi sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

21Druga tožena stranka in tožeča stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: druga tožena stranka njihove povrnitve ni zahtevala (prvi odstavek 163. člena ZPP) in tudi sicer njena pritožba ni bila uspešna (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP); odgovor tožeče stranka na pritožbo pa je bil prepozen in ga zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 344. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Zakon o menici (ZM) : s komentarjem / [avtor komentarja Šime Ivanjko ; stvarno kazalo Marko Salmič]. - Ljubljana : GV Založba, 2001.

Op. št. (2): Menica in ček kot vrednostna papirja / Jožko Žiberna, Šime Ivanjko. - 6., spremenjena izd. - Ljubljana : Gospodarski vestnik, 1993.

Op. št. (3): Pravo vrednostnih papirjev / Peter Grilc, Miha Juhart. - 1. natis. - Ljubljana : Gospodarski vestnik, 1996.

Op. št. (4): “Trasirana lastna menica je tista, katero trasant trasira na samega sebe. Pri tem je zlasti značilno, da sta praviloma kraj izdaje in plačilni kraj ista, čeprav lahko trasant kot plačilni kraj navede drug plačilni kraj, kot je kraj prebivališča trasata in trasanta v eni osebi. Pri omenjeni menici je zlasti pomembno, da ni krajevne razlike med mestom izdaje menice in plačilnim krajem. Da je trasant trasat, mora biti iz menice jasno razvidno, kar pomeni, da mora trasant vpisati svoje ime kot trasat (ne podpisati) v blanketo pod klavzulo “obvestite”. Gre za trasirano lastno menico, če ima trasant enak priimek in ime oziroma enako firmo kot trasat. Domneva se, da gre za trasirano lastno menico, če bi imela trasant in trasat enako ime oziroma enako firmo in bila iz istega mesta. … Pri trasirani lastni menici je pomembna domneva, da se z izdajo menice in podpisom trasanta šteje, da je menica tudi akceptirana, kar ovrže domnevo, da je akceptant lahko samo tisti, ki jo podpiše kot akceptant. Pri trasirani lastni menici trasant ne podpisuje menice kot akceptant, vendar nastopa v vlogi akceptanta in se šteje, kot da je menica akceptirana.”

Op. št. (5): “Ureditev 24. člena ZM se nanaša na način oziroma obliko akceptiranja menice. Ker je sprejem obveznosti plačila menice najpomembnejše dejanje, zakon natančno ureja pravila postopka, oblike in vsebino akceptne izjave. Akcept se zapisuje kot vse druge bistvene vsebinske izjave na licu menice, pri čemer menični obrazec ne predvideva, saj ne v naši državi, mesta, kje naj bi trasat podpisal menico kot akceptant. V nekaterih drugih, zlasti v germanskih državah, je to mesto posebej označeno. Pravna teorija zagovarja stališče, da lahko trasat podpiše menice kjerkoli na licu menice. To je predvsem zato, ker je njegovo ime že vpisano v menico kot ime trasata in zadošča, da oseba, ki je že imenovana v menici, podpiše kjerkoli.”

Op. št. (6): Npr. sodba VSM I Cp 1267/2011 z dne 10. 1. 2012; sklepa VSL I Cpg 1263/2012 z dne 13. 11. 2012 in I Cpg 1135/2013 z dne 7. 5. 2014.