VSL sodba II Cp 2541/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo III P 812/2009 z dne 6. 9. 2013, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1130/2014 z dne 10. 12. 2014, razsodilo, da je tretji podrejeni tožbeni zahtevek tožečih strank utemeljen po podlagi, kar pomeni, da so tožeče stranke upravičene do odškodnine za podržavljeno premoženje članom Agrarne skupnosti ..., ki ga ni bilo mogoče vrniti v naravi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile podržavljene nepremičnine kmetijska zemljišča, zato je njihovo vrednost in višino odškodnine vrednotilo po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije(1). Višje tožbene zahtevke tožečih strank, ki presegajo obračun po Odloku, je prvo sodišče zavrnilo, s tem, da je tožena stranka dolžna plačati tožečim strankam odškodnino v obveznicah, kot izhaja iz 2. in 3. točke izreka sodbe. V preostalem delu je prvo sodišče tožbo zavrglo.

2Tožeče stranke vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) in v nadaljevanju v pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo, da tožeče stranke niso dokazale komunalne opremljenosti nepremičnin ob podržavljenju, njihove dokazne predloge v tem delu pa je zavrnilo. Ni dovolj, da se sodišče sklicuje na dopis podjetja B., saj je starejšim tožečim strankam znano, da so bila podržavljena zemljišča opremljena z vodovodom, zato je moral obstajati kataster komunalnih vodov, kar je splošno znano dejstvo. Potrdila o namembnosti nepremičnin v času odločanja so relevantna, saj bi tožeče stranke, če zemljišča ne bi bila podržavljena, spremenile njihovo namembnost, s tem pa bi se povečala njihova vrednost. Poizvedbe tožečih strank o komunalni opremljenosti nepremičnin v času nacionalizacije so bile neuspešne, saj pooblaščenci, ki s takšnimi podatki razpolagajo, teh podatkov ne želijo posredovati. Večino zemljišč bi glede na dejanske okoliščine ob nacionalizaciji lahko šteli kot komunalno neopremljena stavbna zemljišča, zato bi sodišče moralo priznati tožnikom bistveno višjo odškodnino, tudi če bi se ugotavljala na podlagi določb Zakona o denacionalizaciji(3) in podzakonskih predpisov. Iz dopisa C. d.d. z dne 14. 2. 2012 izhajajo podatki o oddaljenosti nepremičnin od nizko napetostnega omrežja v času podržavljenja. Navedeni podatki bi omogočili sodnemu izvedencu, da oceni vrednost nepremičnin. Nekatera od podržavljenih zemljišč niso več kmetijska, druga zemljišča pa so zaradi drugačne namembnosti bistveno več vredna. Če zemljišča ne bi bila odvzeta, oziroma bi bila vrnjena, bi tožeče stranke to premoženje imele v svoji premoženjski sferi. Prvo sodišče je odškodnino za zemljišča, ki so bila pravnim prednikom tožečih strank nacionalizirana, vodilo po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic(4), odškodnino pa je odmerilo na podlagi podzakonskih predpisov, ki so bili izdani na podlagi ZDen. Sodišče ne bi smelo upoštevati podzakonskih aktov, ki so bili izdani na podlagi ZDen, odškodnino bi moralo odmeriti po splošnih predpisih, kar izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 553/2001. Sodna praksa se v primerih odškodnine za zemljišča, ki so potrebna za gradnjo infrastrukture, že nagiba v smer, da lastniku kmetijskega zemljišča ne pripada odškodnina po ceni za kmetijsko zemljišče, ampak odškodnina po ceni za zemljišče za potrebe infrastrukture. Prvo sodišče je zmotno uporabilo pravila postopka, saj bi moralo odločati v nepravdnem postopku, kjer ne velja prekluzija navedb in dokazov. Tožeče stranke so izračunale višino odškodnine, ki je tožena stranka substancirano ni prerekala. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o zahtevku za vračilo neutemeljeno zaračunane sodne takse.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prvo sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog tožečih strank, da se naredi (dodatna) poizvedba o komunalni opremljenosti nepremičnin pri B. d.o.o., saj iz dopisa družbe, ki so ga predložile tožeče stranke izhaja, da podatkov o komunalni opremljenosti v času podržavljenja nepremičnin družba nima, iz navedb tožnikov pa ne izhajajo utemeljeni razlogi, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko dobilo drugačne podatke. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev prvega sodišča, da komunalna opremljenost odvzetih nepremičnin ni pomembna za odločitev. Tudi postavitev izvedenca cenilca ni bila potrebna, ker je sodišče prve stopnje naredilo izračun odškodnine po metodologiji priznanja odškodnin v denacionalizacijskih predpisih, za katero posebnega strokovnega znanja ni potrebovalo. Podatki iz dopisa C. d.d. o oddaljenosti nepremičnin od nizko napetostnega omrežja v času podržavljenja niso relevantni, ker je odločilen le status, ki ga je imelo zemljišče v času podržavljenja. Protispisne so tudi pritožbene trditve, da tožena stranka ni substancirano ugovarjala višini tožbenega zahtevka(5). Zmotna je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče moralo postopek voditi po pravilih nepravdnega postopka, saj iz sodne prakse izhaja, da se odškodninski zahtevki po 10. členu ZPVAS obravnavajo po pravilih pravdnega postopka(6).

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v letu 1947, ko so bila zemljišča podržavljena, niso obstajali prostorski akti, ki bi potrjevali, da so bile nepremičnine opredeljene kot stavbna zemljišča. Iz podatkov zemljiškega katastra izhaja, da so bile nepremičnine v času podržavljenja pašnik ali gozd. Pri dokazni oceni je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da so bile nepremičnine podržavljene agrarni skupnosti, ki je imela skupna zemljišča za potrebe kmetijske dejavnosti, tožeče stranke pa niso uspele dokazati, da bi bila ta zemljišča v času podržavljenja namenjena čemu drugemu kot kmetijski dejavnosti. Tudi pritožba ne ponudi nobenih relevantnih dejstev ali dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče izpodbiti pravilne dejanske ugotovitve prvega sodišča, da so bila zemljišča namenjena kmetijski dejavnosti. Tožeče stranke tudi niso predložile nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da so bila zemljišča v načrtih ali prostorskih aktih namenjena za stanovanjsko in komunalno gradnjo, ali bi to določil predpis, na podlagi katerega so bile nepremičnine nacionalizirane. Prvo sodišče svoje materialnopravno sklepanje pravilno nadgradi še s povzemanjem odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994, iz katere izhaja, da se kot nezazidano stavbno zemljišče šteje le tisto zemljišče, ki je bilo ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljeno kot gradbeno zemljišče, ali pa mu je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega je bilo podržavljeno. Iz navedenih razlogov tudi ni relevantno, ali so bila sporna zemljišča komunalno opremljena.

7ZPVAS je eden izmed denacionalizacijskih predpisov. Prvo sodišče je zato pravilno analogno uporabilo določbo prvega odstavka 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo priznati tožnikom pravično odškodnino po dejanski vrednosti kmetijskega zemljišča, ker iz 10. člena ZPVAS izhaja, da oškodovanci lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih(7). Odškodnina kot oblika vrnitve podržavljenega premoženja ni prava, klasična odškodnina, zato je sodišče prve stopnje z analogno uporabo določb ZDen in ZIKS pravilno postopalo, ko je pri določitvi višine odškodnine upoštevalo podzakonske akte, ki so bili izdani na podlagi ZDen. V literaturi in praksi Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča je zastopano enotno stališče, da je ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, na podlagi metodologije iz podzakonskih aktov kompromis med resničnim prikrajšanjem upravičenca in zmožnostjo države to prikrajšanje (le) omiliti, saj bi bil cilj vzpostaviti prejšnje stanje (torej plačati popolno vrednost) nedosegljiv, zato odškodnina za zaplenjeno premoženje po določbah ZIKS in ZDen ni pravična denarna odškodnina po splošnih pravilih civilnega prava(8). Enake kriterije pa je treba upoštevati tudi pri priznanju odškodnine članom agrarne skupnosti zaradi odvzetega premoženja, saj gre za enaka razmerja. Prvo sodišče je zato določilo primerno nadomestilo (odškodnino) za odvzete nepremičnine, ob tem, da pritožba tudi ne zatrjuje, da sodišče prve stopnje glede na okoliščine konkretnega primera ni priznalo primernega nadomestila (odškodnine) oziroma po kakšni drugi metodi bi sodišče prve stopnje moralo priznati tožečim strankam primerno nadomestilo (odškodnino)(9).

8Vprašanje vračila sodne takse bodo tožeče stranke lahko uveljavljale v posebnem postopku s tem, da so pravilne pritožbene trditve, da se takse v postopkih po ZPVAS ne plačujejo(10).

9Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Tožeče stranke s pritožbo niso uspele, zato krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila zavrnjena pritožba, je bil zavrnjen tudi njihov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel.

-------------

Op. št. (1): V nadaljevanju Odlok.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZDen.

Op. št. (4): V nadaljevanju ZPVAS.

Op. št. (5): Glej npr. odgovor na tožbo in dopolnitev tožbe točka III stran 37 sodnega spisa.

Op. št. (6): Glej sklep VSL II Cp 4263/2009 ter sodbo in sklep VS RS II Ips 180/2013.

Op. št. (7): Navedeno dejstvo tudi ne izhaja iz sklepa VS RS II Ips 553/2001, ki ga citira pritožba. Sodna praksa pa zastopa stališče, da ni pravne podlage, da bi odškodnina dosegla tržno vrednost (glej npr. sklep VS RS II Ips 114/2013).

Op. št. (8): Glej sklep VS RS II Ips 114/2013.

Op. št. (9): S tem, da so bili že pojasnjeni razlogi, zaradi katerih tožeče stranke niso upravičene do odškodnine po tržni vrednosti nepremičnin oziroma do vrednosti kot se priznava za stavbna zemljišča.

Op. št. (10): Glej sklep VS RS II DoR 69/2015.