VSL sodba I Cpg 1205/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 212665/2013 z dne 30. 12. 2013 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo, da tožeči stranki povrne 1.563,00 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagala, da ugodi pritožbi in samo odloči o neutemeljenosti zahtevka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka vtožuje plačilo računa št. 09-300-000388 z dne 28. 12. 2009 z zapadlostjo 31. 12. 2010 v višini 33. 733,58, ki ga je izdala družba M. d.o.o. Na ugovor tožene stranke, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, ker je druga pravna oseba od tiste, ki je izdala račun, je po vpogledu v predloženo Pogodbo o izčlenitvi in prevzemu z dne 20. 4. 2012 (A8) ugotovilo, da je M. d.o.o. kot prenosna družba na tožečo stranko kot prevzemno družbo prenesla vse kratkoročne poslovne terjatve. Ker je tudi sporna terjatev taka terjatev, je zavrnilo ugovor tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala tudi prenosa terjatve iz vtoževanega računa. Pritožnica neuspešno izpodbija navedeni pravilen zaključek sodišča prve stopnje s pritožbenimi trditvami, da prenosna družba ni prenesla vsega premoženja na prevzemno družbo. Res je, da iz Pogodbe o izčlenitvi in prevzemu (638. člen ZGD-1) ne izhaja, da bi prenesla vse premoženje, vendar sodišče ni oprlo zaključka o prenosu terjatve na tožečo stranko na dejstvo, da je bilo pri izčlenitvi na prevzemno družbo preneseno vse premoženje prevzete družbe, pač pa na dejstvo, da so bile nanjo prenesene vse kratkoročne poslovne terjatve ter da vtoževana terjatev predstavlja kratkoročno poslovno terjatev, česar pa tožena stranka ne izpodbija. Za potrebe tega spora zato ni bilo treba dokazovati prenosa sporne terjatve s predložitvijo specifikacije kratkoročnih poslovnih terjatev do kupcev, ki so se na dan 31. 12. 2012 prenesle na tožečo stranko. V tem delu tožena stranka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je terjatev prešla na tožečo stranko in da jo je materialnopravno upravičena uveljavljati od tožene stranke.

6V obravnavani zadevi med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je v računu (A7) pravna prednica tožeče stranke toženi stranki zaračunala „del posredniške provizije za posredovanje pri prodaji stanovanj podjetju G. d.o.o., na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju za trženje stanovanjske soseske A“ (A4, v nadaljevanju Pogodba o poslovnem sodelovanju). Stanovanja, od prodaje katerih je zaračunana provizija, je prodala tožena stranka kupcu G. d.o.o., pri čemer se je kupnina pobotala s terjatvijo kupca (ki je bil hkrati izvajalec del) do tožene stranke kot investitorja (za plačilo gradnje). Kot bistveno za spor se je glede na ugovor tožene stranke izkazalo vprašanje, ali je bila pravna prednica tožeče stranke tudi v takem primeru upravičena zaračunati plačilo storitev, opravljenih na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju.

7Sodišče prve stopnje je sledilo tožeči stranki, ki je svojo pravico do plačila za sporni primer utemeljevala na Pogodbi o poslovnem sodelovanju, ki (v 7. členu) določa, da je v primeru, če naročnik sam najde kupca, dolžan nemudoma zadolžiti izvajalca, da izvede vsa opravila, ki so dogovorjena s Pogodbo o poslovnem sodelovanju (med drugim tudi primopredajo, pri kateri je tožena stranka nesporno sodelovala) in da je v takem primeru, enako kot v primeru, če najde kupca on, upravičen do pogodbeno dogovorjene provizije. Pogodba je materialno pravo, ki ga mora sodišče ustrezno upoštevati, če se pravdni stranki nanj sklicujeta. Tožena stranka s pritožbenimi trditvami, da je v Pogodbi o poslovnem sodelovanju izrecno navedeno, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki ob sklenitvi vsake posamezne prodajne pogodbe s kupci plačilo za opravljeno storitev v višini 2,5% od dogovorjene prodajne cene, z ničemer ne izpodbije pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je naročnik dolžan plačati tudi v primeru, če najde kupca sam in o tem obvesti izvajalca, da mu s tem omogoči izvedbo preostalih opravil v skladu s 6. členom Pogodbe o poslovnem sodelovanju, v katerem so navedena druga opravila izvajalca v zvezi s prodajo soseske. Med ta opravila pa ne sodijo le tržne storitve, zato ni pomembno, če tožeča stranka ni opravila v zvezi s spornimi prodajnimi pogodbami tržnih storitev v smislu iskanja kupca. Tožena stranka glede na določilo 6. in 7. člena Pogodbe o medsebojnem sodelovanju neutemeljeno vztraja pri stališču, da tožeča stranka, zato ker ni sodelovala pri pogajanjih s kupcem in ker tudi ni z ničemer pripomogla k temu, da je do sklenitve teh pogodb prišlo, ni upravičena do nobenega plačila. Izogne pa se trditvam o tem, da je ali da ni sama obvestila tožeče stranke o prodaji in o tem, konkretno katerega od opravil iz 6. člena Pogodbe o medsebojnem poslovnem sodelovanju tožeča stranka ni izpolnila. Na podlagi takšne obrambe zato neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe pogodbenega materialnega prava.

8Predmet Pogodbe o poslovnem sodelovanju niso bile le posredniške, pač pa tudi poslovne storitve izvajalca, pri čemer so slednje naštete v 6. členu; na izpolnitev dela teh nalog pa se je sklicevala tudi tožeča stranka. Tožena stranka navaja v pritožbi le to, da iz Pogodbe o poslovnem sodelovanju jasno izhaja, kaj je bil predmet pogodbenega razmerja, ne da bi ponudila svojo razlago cause sporne pogodbe. Če pri tem misli le na posredovanje pri prometu nepremičnin, njeno stališče ne vzdrži materialno pravne presoje, ker ima pogodba glede na zapisano vsebino (tako kot se glasi) temelj tudi v drugih oblikah sodelovanja in opravil v zvezi s prodajo celotne soseske. Zaveza naročnika, da izvajalcu ob sklenitvi posamezne prodajne pogodbe s kupci plača za opravljeno storitev plačilo v višini 2,5% od dogovorjene prodajne cene nepremičnine, izhaja iz 8. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju. Glede na navedeno pritožnica po stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je zmotno presodilo, da ni ravnala v skladu s splošnim pravilom iz 9. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

9Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožena stranka upravičeno zavrnila plačilo računa, ker je v računu navedeno le, da gre za sodelovanje pri prodaji stanovanj podjetju G. in da zato ni mogla vedeti, na kaj se nanaša. V računu je jasno navedeno, da izvajalec zaračunava del posredniške provizije skladno s Pogodbo o poslovnem sodelovanju za posredovanje pri prodaji stanovanj podjetju G., tožena stranka pa tudi ni nasprotovala trditvam tožeče stranke, da je direktor tožene stranke direktorju tožeče stranke A. A. ves čas zagotavljal, da bo račun plačan. Tožena stranka na te trditve, kljub 15 dnevnemu roku za odgovor na drugo pripravljalno vlogo tožeče stranke, ni odgovorila. Šele v pritožbi zatrjuje, da sta bila direktorja med seboj v prijateljskih odnosih in da je zato tožena stranka račun ustno zavrnila ter da se o tem računu potem, ko ga je zavrnila, ni nikoli več govorilo, pri čemer pa še vedno ne pove, iz katerih razlogov je njen direktor direktorju tožeče stranke tedaj zavrnil plačilo. Pritožbeno sodišče se glede na navedeno strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je obramba tožene stranke, da je račun zavrnila, pavšalna. Ker dejstev, o katerih naj bi se izvedel dokaz z zaslišanjem strank, tožena stranka ni v zadostni meri substancirala, je sodišče prve stopnje imelo v tem podlago za zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke za zaslišanje strank.

10Tožbenemu zahtevku je tožena stranka nasprotovala po temelju, medtem pa višini izrecno ni ugovarjala. S pritožbo ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je prodala G. d.o.o. stanovanja v skupni vrednosti 5,7 mio EUR, niti da je bila s Pogodbo o medsebojnem sodelovanju dogovorjena provizija v višini 2,5% od dogovorjene prodajne cene, tožeča stranka pa je obračunala 1 % prodajne cene. Zato so neutemeljene njene pritožbene trditve, da tožeča stranka zato, ker v računu ni navedla števila stanovanj, ni z ničemer dokazala višine predmetnega računa.

11Glede na navedeno se izkaže, da pritožnica ni uspela uveljaviti niti pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, niti zmotne uporabe pogodbenega materialnega prava. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.