VSL sodba III Cp 2420/2015

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zviša za 916,47 EUR (na 1.019,97 EUR).

II. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne.

III. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. in nespremenjenem delu III. točke izreka potrdi.

IV. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 228,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti.

1Pristojnost za sojenje je bila prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1991/2015 z dne 10. 9. 2015.

2Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku tako, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2013 dalje do plačila, v presežku (glede 12.499,72 EUR) pa njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje tožniku povrniti pravdne stroške v višini 103,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

3Tožnik vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških (III. točko izreka izpodbijane sodbe). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje oziroma, da jo spremeni. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo njegov uspeh v pravdi, saj je ta bistveno večji. Upoštevajoč, da je tožnik uspel s temeljem 100 % in po višini 11,35 %, je njegov skupni uspeh v pravdi 55,67 %. Zato bi mu moralo sodišče prisoditi ustrezno višji znesek stroškov, in sicer 898,93 EUR brez izvedenine (369,81 EUR), ki bi morala biti tožniku povrnjena v celoti, ne glede na uspeh. Pri odmeri povračila izvedenine je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo.

4Toženka v pritožbi zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge, navedene v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo v tem delu vrne v ponovno odločanje. Ne strinja se z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca, saj odločitev temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in napačnem zaključku o obstoju vzročne zveze med očitano opustitvijo zavarovanca toženke in poškodbo tožnika. Sodišče namreč ni ugotavljalo pravnorelevantnega dejstva, da je bil kolut takih dimenzij, da je bil viden s prostim očesom, in se ni opredelilo do toženkinega ugovora, da za škodni dogodek ne more biti podane odgovornosti zavarovanca že iz razloga, ker je bila vidljivost v prostoru dobra, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Četudi bi upoštevali ugotovitev sodišča, da kolut ni bil pravilno zaščiten, to še ne pomeni, da obstoji relevantna vzročna zveza. Ker je bil kolut dobro viden, bi se mu tožnik zlahka izognil, kar izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič. Od delavca, ki je podučen o varnem delu, se pričakuje, da bo pri hoji nanjo pozoren in se izognil morebitnim oviram na poti. Tudi zaključek sodišča, da od tožnika ni mogoče terjati, da bi izbral za hojo drugo pot, je materialnopravno zmoten, zato je zaključek o obstoju odškodninske odgovornosti zavarovanca nepravilen. Tožnikovo ravnanje pomeni neobstoj vzročne zveze, najmanj pa bistven soprispevek k škodnemu dogodku. Ugotovitev sodišča, da je opustitev delodajalca v tem, da koluta ni ustrezno zaščitil oziroma obrnil, je brez podlage v pozitivnopravni zakonodaji. Res Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD)(1) delodajalcem nalaga zagotovitev varnega delovnega okolja, vendar dejstvo, da kolut ni bil postavljen drugače in je bil zaščiten le z belim trakom, ne pomeni, da za varno delovno okolje ni bilo poskrbljeno. Kolut je bil viden s prostim očesom, zaščiten z belim trakom in postavljen v skladišču, kjer se je opravljala le inventura in ne delovni proces. Predpisa, ki bi določal, kako mora biti kolut zaščiten, ni, ravnanje delodajalca, ki je kolut postavil tik ob steno, ga zavil v bel trak in zagotovil več poti med regali, pomeni izpolnitev standarda varnega delovnega okolja. Mogoč je le zaključek, da ni podane odškodninske odgovornosti delodajalca. Pritožuje se tudi zoper prisojene pravdne stroške, saj bi jih sodišče moralo v celoti naložiti v plačilo tožniku. Podrejeno pa toženka meni, da sodišče neutemeljeno toženki ni priznalo kilometrine za tri pristope na naroke. Opravljeni so bili štirje naroki, od katerih je na prve tri pristopila pooblaščenka iz Ljubljane, le na zadnjega je pristopila pooblaščenka iz Celja. Meni tudi, da bi moral tožnik le ob minimalnem uspehu skladno s 3. odst. 154. člena ZPP plačati vse odmerjene pravdne stroške oziroma skladno z 2. odst. 154. člena ZPP odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

5Tožnik je odgovoril na toženkino pritožbo in predlagal njeno zavrnitev, medtem ko toženka ni odgovorila na njegovo pritožbo.

6Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7Tožnik si je ob opravljanju inventure rezervnih delov v skladišču pri zavarovancu toženke (delodajalcu) porezal levo stegno z inox trakom, medtem ko je šel k naslednjemu regalu mimo koluta, okrog katerega je bil inox trak ovit. Odškodnino vtožuje od zavarovalnice in tožbeni zahtevek gradi tako na objektivni kot tudi krivdni odškodninski odgovornosti zavarovanca. Očita mu, da ni poskrbel za primerno osvetlitev prostora in za zaščito koluta tako, da bi bil obrnjen proti steni, ter da tožniku ni omogočil pot brez ovir oziroma ga ni seznanil s tem, da se kolut nahaja tam.

8Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je škoda nastala zato, ker delodajalec ni poskrbel za primerno zaščito koluta. Nastanka škode torej ni mogoče pripisati tožnikovi nepazljivosti, za kar si zaman prizadeva toženka v pritožbi. Ugotovitvi izpodbijane sodbe, da je bila vidljivost v prostoru dobra in da je bil kolut prevelik, da bi ga shranili v regal, kar implicitno zajema ugotovitev, da je bil opazen, še ne dajeta podlage za zaključek, da je tožnik odgovoren za nastanek škodnega dogodka. Tožnik je glede na razloge izpodbijane sodbe brez dvoma vedel, kje se je kolut nahajal oziroma ga je moral in mogel opaziti, toda to za odločitev ni ključnega pomena. Bistveno je namreč, da tožnik ni mogel vedeti in ne videti, da kolut ni primerno zaščiten oziroma da delček inox traku štrli stran. To dejstvo mu ni moglo biti poznano, ker je bil pred nastankom škodnega dogodka le trikrat v skladišču, v katerem se je kolut nahajal, pa še to mu je del inox traku, ko ga je tožnik potreboval v proizvodnji, odrezal in dal skladiščnik, tako da se s kolutom predtem ni rokoval. Kljub dobri osvetljenosti prostora pa kritičnega dne tega tudi ni mogel opaziti, saj je šlo za majhen, le 2 cm dolg, del traku. Izpodbijana sodba o tem vsebuje izčrpne razloge, ki omogočajo preizkus, zato absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9Dejstvo, da zakonodaja ne predpisuje natančno, na kakšen način bi moral delodajalec zaščititi kolut, ne vodi do drugačnega zaključka. Zadostuje namreč določba prvega odstavka 5. člena ZVZD(2), ki določa splošno obveznost delodajalca, da zagotovi varno delovno okolje, kamor spada tudi zaščita delovnih sredstev. Navedena obveznost nedvomno velja tudi v času opravljanja inventure, saj dela zakonske dikcije „v zvezi z delom“ ne gre razlagati ozko v pomenu delovnega procesa, temveč zajema tudi proces inventure.

10Pravilen in s prepričljivimi razlogi podkrepljen je tudi zaključek sodišča, da od tožnika ni bilo mogoče zahtevati, da bi za hojo izbral drugo pot. Med kolutom in regalom je bilo namreč dovolj prostora za prehod, poleg tega pa tožnik ni vedel, da delček inox traku štrli iz koluta, saj ga ni nihče opozoril na to oziroma si inox traku ni nikoli odrezal sam, da bi vedel, kako je bil zaščiten.

11Kar zadeva odločitev o stroških, toženka v pritožbi utemeljeno opozarja na to, da bi ji sodišče moralo priznati potne stroške za pristope na tri naroke na relaciji Ljubljana - Celje - Ljubljana. Iz podatkov iz spisa namreč izhaja, da so bili opravljeni štirje naroki, od katerih je na prve tri pristopila pooblaščenka iz Ljubljane, na zadnjega pa iz Celja. Toženka je kljub temu, da je sodišče na naroku dne 17. 4. 2014 sklenilo, da se poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo ne otvorita in da bo sodišče s posebnim sklepom odločilo najprej o ugovoru toženke o krajevni pristojnosti, upravičena do povračila potnih stroškov.

12V zvezi z odmero stroškov je utemeljen tudi tožnikov pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu njegovega končnega uspeha upoštevati tako uspeh po temelju kot tudi uspeh po višini. Obveznost toženke je bila namreč sporna tudi po temelju, zato je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze tudi v zvezi z njim. Glede na to, da je tožnik po višini uspel z 11,35 % zahtevka, po temelju pa v celoti, njegov uspeh znaša 55,67 %. Ta se upošteva pri vseh stroških brez izjeme, torej tudi pri stroških izvedenine, zato je neutemeljen tožnikov pritožbeni očitek, da bi mu jo morala toženka povrniti v celoti.

13Ob upoštevanju prej navedenega in ob dejstvu, da višina ostalih postavk stroškov ni bila izpodbijana, se vsota toženki nastalih in potrebnih stroškov zviša za 54,02 EUR (na 191,34 EUR), medtem ko tožnikovi skupni stroški ostajajo enaki, in sicer v višini 1.984,56 EUR. Glede na tožnikov uspeh (55,67 %) je slednji upravičen do povrnitve 1.104,80 EUR, toženka pa je glede na njen uspeh (44,33 %) upravičena do povrnitve 84,83 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna plačati tožniku 1.019,97 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zamudnimi zakonskimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo tako, da se znesek pravdnih stroškov zviša za 916,47 EUR (358. člen ZPP). V preostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnilo, pri čemer je potrditveni del glede na način oblikovanja stroškovne odločitve odpadel. Zavrnilo je tudi pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo v I. in v nespremenjenem delu III. točke izreka (353. člen ZPP).

14Tožniku, ki je s pritožbo delno uspel (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), mora toženka povrniti del pritožbenih stroškov. Mednje spadajo nagrada za postopek po tarifni št. 3220 ZOdvT (ne po tarifni številki 3210, kot je predlagal pritožnik) 50,00 EUR, materialni stroški 20,00 EUR, vse skupaj povečano za 22 % DDV v višini 15,40 EUR, in sodna taksa v višini 205,20 EUR, kar skupno znaša 290,60 EUR. Upoštevaje tožnikov pritožbeni uspeh 78,65 %(3) mu je toženka dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 228,56 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakona, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 56/99, 64/01.

Op. št. (2): Prvi odstavek 5. člena ZVZD: „Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.“

Op. št. (3): Tožnik si je v pritožbi prizadeval, da bi mu toženka povrnila skupno 1.268,74 EUR stroškov, vendar mu jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 1.019,97 EUR. Če bi uspel v celoti, bi se na prvi stopnji prisojeni stroški zvišali za 1.165,24 EUR, vendar je uspel le delno, tako da so se stroški zvišali za 916,47 EUR. Njegov pritožbeni uspeh tako znaša 78,651 % (= 916,47 EUR/1.165,24 EUR).