VSC sodba PRp 199/2014

Ob reševanju obdolženčeve pritožbe se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni v delu:
- glede izrečene sankcije za prekršek (po četrtem odstavku člena 42 ZPrCP) pod točko I/6 izreka izpodbijane sodbe tako, da se za ta prekršek obdolžencu stranska sankcija 3 (tri) kazenske točke (KT) zaradi prekrška, storjenega z motornim vozilom kategorije B ne določi
- glede izrečene enotne sankcije (točka III izreka izpodbijane sodbe) tako, da se obdolžencu poleg enotne globe 3.267,29 EUR in opomina poslej namesto 34 KT izreče stranska sankcija 31 KT zaradi prekrškov, storjenih z motornim vozilom kategorije B, pri čemer pa se v izrečeno globo všteje čas pridržanja obdolženca na PP Š. p. J., ki je trajalo 14. 2. 2014 od 22.48 ure pa do dne 15. 2. 2014 ob 08.00 uri (znesek 20,00 EUR) tako, da se izrečena globa izvrši v znesku 3.247,29 EUR
- glede obveznosti v zvezi s plačilom naložene globe (točka V izreka izpodbijane sodbe) tako, da se iz zapisanega besedila izpusti besedilo: “Neplačana globa nad 300,00 EUR se bo izterjala tako, da bo obdolžencu določen uklonilni zapora v trajanju do plačila, vendar najdlje 30 dni. Z izvršitvijo uklonilnega zapora ne preneha obveznost plačila globe in se ta izterja prisilno.”
Sicer se pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.
V skladu z določbo drugega odstavka člena 147 Zakona o prekrških (ZP-1) obdolžencu ne bo potrebno plačati stroška pritožbenega postopka - sodne takse.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče pod točko I) spoznalo obdolženca za odgovornega devetih prekrškov in sicer prekrška po 3. točki petega odstavka člena 46, po devetem odstavku člena 27, po desetem odstavku člena 101, po petem odstavku člena 37, po drugem odstavku člena 98, po četrtem odstavku člena 42 in po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP, na to pa še prekrška po drugem odstavku člena 7 ZJRM-1 in prekrška po 1. točki prvega odstavka člena 24 ZOIzk-1. Za vsak naveden prekršek mu je tako, kot izhaja iz točke II) izreka določilo sankcijo, nato pa mu (točka III izreka) na podlagi člena 27 ZP-1 izreklo enotno sankcijo in sicer enotno globo v znesku 3.267,29 EUR in pa stransko sankcijo 34 KT zaradi prekrškov, storjenih z motornim vozilom kategorije B in opomin. Pod točko IV) (ta del sodbe pritožbeno ni izpodbijan) pa je sodišče postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrška po prvem odstavku člena 22 ZJRM-1 na podlagi 1. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 ustavilo. Globo je obdolžencu naložilo v plačilo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, v plačilo pa mu je naložilo tudi sodno takso v višini 406,72 EUR.

2S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in s pravočasno pritožbo uveljavlja pritožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in kršitev materialnih določb zakona. Predlaga, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovljen postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) je pokazal, da se prvostopnemu sodišču v nasprotju z navedbami v pritožbi v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1. Je pa pritožbeno sodišče glede pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo, da je prvostopno sodišče zagrešilo kršitev materialnih določb zakona s tem, ko je obdolžencu za prekršek po četrtem odstavku člena 42 ZPrCP (točka I/6 izreka izpodbijane sodbe) v nasprotju z zakonsko določbo poleg globe 120,00 EUR izreklo še stransko sankcijo 3 KT zaradi prekrška storjenega z motornim vozilom kategorije B. Izrek stranske sankcije 3 KT za ta prekršek je sicer določal ZPrCp, ki je pričel veljati 1. 7. 2011 (Uradni list RS, št. 109/2010), vendar pa je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-A), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 57/2012 to zakonsko določbo spremenil tako, da je v določbi člena 24 tega zakona glede prekrška po členu 42 ZPrCP v četrtem odstavku predpisal izrek globe 120,00 EUR (ne pa tudi 3 KT). Prav tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je že predlagatelj v vloženem obdolžilnem predlogu, ki ga je sodišče prejelo 19. 2. 2014 glede na dejstvo, da je obdolženec po storitvi prekrškov dne 14. 2. 2014 bil pridržan na PP Š. p. J. (od 14. 2. 2014 od 22.48 ure pa do 15. 2. 2014 do 08.00 ure), predlagal pri izreku globe tudi upoštevanje časa pridržanja v skladu s členom 112 ZP-1, kar je prvostopno sodišče spregledalo. Zato je obe napaki odpravilo pritožbeno sodišče tako, da je v izrečeno enotno globo vštelo tudi čas pridržanja (člen 112 ZP-1) v višini 20,00 EUR, za prekršek pod točko I/6 izreka izpodbijane sodbe pa odločilo, da se obdolžencu ne določi stranska sankcija (poleg globe 120,00 EUR) 3 KT, posledično pa je moralo poseči tudi v izrek enotne globe tako, da se poslej obdolžencu izreče stranska sankcija 31 KT, pri čemer pa se (poleg že izrečene globe in opomina), pri izreku enotne globe upošteva tudi čas pridržanja. Tako ugotovljeni hibi, s katerima je prvostopno sodišče kršilo določbi 5. in 6. točke člena 156 ZP-1 (kršitev materialnih določb zakona) je odpravilo pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa tako, kot izhaja iz izreka te odločbe in ob upoštevanju pooblastila iz devetega odstavka člena 163 ZP-1.

5Hkrati je pritožbeno sodišče glede na določbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-12/12 z dne 11. 12. 2014 iz sodbenega izreka prvostopne sodbe (točka V) izpustilo besedilo, ki se nanaša na posledice neplačane globe nad 300,00 EUR, ki pa se v primeru neplačila takoj izterja, da se obdolžencu določi uklonilni zapor, kajti z navedeno odločbo je US RS prvi, drugi, tretji in četrti odstavek člena 19, sedmi odstavek člena 19, kolikor se nanaša na izvršitev UZ ter člen 202.b ZP-1 razveljavilo, za postopek odločanja o UZ, ki pa od dneva objave te odločbe v Uradnem listu RS še niso bili končani, pa je določilo, da se ustavijo. V tistih zadevah, v katerih pa je postopek odločanja UZ do tega dne bil končan, pa se uklonilni zapor ne izvrši, oziroma se njegovo izvrševanje ustavi. Takšno spremembo izreka izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče prav tako opravilo v okviru uradnega preizkusa in v okviru zakonskega pooblastila (enako kot obe prej navedeni kršitvi materialnih določb zakona) na podlagi pooblastila iz devetega odstavka člena 163 ZP-1.

6Sodba najprej sodišču prve stopnje očita, da ni bilo pravne podlage za redni postopek o prekršku glede prekrška po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP, ker prekrškovni organ v obdolžilnem predlogu tega ni obrazložil, kar naj bi bilo obdolžencu tudi v škodo glede načina plačila globe, vendar pa je ta očitek neutemeljen. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je policijska patrulja PP Š. obravnavala obdolženca kot voznika v cestnem prometu 14. 2. 2014 zaradi storitve desetih prekrškov, med drugim tudi prekrška po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP, za katerega je med drugim predpisan tudi izrek stranske sankcije 18 KT. To pomeni, da je bil prekrškovni organ v skladu z določbo drugega odstavka člena 52 ZP-1 zavezan, da v rednem postopku zaradi prekrška po določbi dvanajstega odstavka člena 107 ZPrCP vloži obdolžilni predlog, ne pa, da postopa po določbah, ki veljajo za hitri postopek. V skladu z določbo drugega odstavka člena 55a ZP-1 pa je podlago za obravnavo vseh prekrškov v rednem (tudi za prekrške, ki bi se obravnavali v hitrem postopku), prekrškovni organ v obdolžilnem predlogu ustrezno obrazložil (iste časovne in krajevne okoliščine, medsebojna povezava med prekrški …). Prav tako pa iz spisovnega gradiva izhaja, da je po izdaji sodbe prvostopnega sodišča obdolženec bil z dopisom prvostopnega sodišča z dne 18. 7. 2014 (listna št. 48) poučen o tem, da glede prekrškov, ki bi se sicer obravnavali v hitrem postopku (v primeru, če ne bo vloženega pravnega sredstva), lahko globo plača v polovičnem znesku, če bo le-ta poravnana v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe. Zato je torej očitek o tem, da je bil način poslovanja prvostopnega sodišča, ko je vse prekrške obravnavalo enotno v rednem postopku, nepravilen, neutemeljen.

7V nadaljevanju pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev materialnega prava, pri čemer v svojih navedbah pravilno povzema nekatere določbe ZP-1 glede predpisovanja prekrškov in sankcij zanje, kot tudi glede izrekanja KT v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja in prepovedjo uporabe le-tega. Prvostopnemu sodišču očita, da za izrek KT ni bilo pravne podlage, da izrek prekrškov ni konkretiziran, kajti abstraktna nevarnost ni dovolj, ker KT v cestnem prometu se izrekajo le ob pogojih, določenih z zakonom, če so z zakonom za posamezni prekršek predpisane v določenem številu za prekršek zoper varnost cestnega prometa, s katerim je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice, oziroma z dejanjem le-ta tudi nastane. Pritožba vztraja, da v tem primeru ni bila povzročena nevarnost za nastanek hude posledice, kar je sodišče prezrlo, kajti zgolj kršitev cestnoprometnega predpisa še ne pomeni povzročitev nevarnosti za nastanek hude posledice, za povzročitev slednje pa namreč mora biti po navedbah pritožbe podana objektivna možnost in verjetnost njegove kršitve, zato bi že sodišče prve stopnje moralo pri razlagi teh pojmov izhajati iz zakonitega opisa ustreznih ravnanj. Take navedbe, ki so sicer (pre)splošne in se ne nanašajo na posamezen prekršek, so materialnopravne zmotne.

8V pritožbene navedbe povzeta vsebina člena 22 ZP-1 določa, da se KT v cestnem prometu predpišejo le za tiste prekrške zoper varnost cestnega prometa, s katerimi je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma z dejanjem le-ta nastane. V zvezi s tem je pritožniku pojasniti, da je napačno njegovo prepričanje in razumevanje zakonodaje v smeri, da se KT lahko izrečejo samo takrat, če je bila poleg kršitve predpisa povzročena še nevarnost za nastanek hujše posledice, kar bi moralo biti iz opisa prekrška tudi razvidno. Navedena določba (člen 22 ZP-1), ki jo pritožnik večkrat citira, je namreč le splošno napotilo zakonodajalcu za predpisovanje KT za posamezne kršitve cestnoprometnih predpisov. V konkretnem primeru pa je sankcija za prekršek po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP določena konkretno, zato sama odsotnost zapisa teksta “nevarnost za nastanek hude posledice” še ne pomeni, da v konkretnem primeru, ko je obdolženec storil prekršek, za katerega je zakonodajalec predpisal izrek 18 KT, ni šlo za enega najhujših prekrškov v cestnem prometu. Obdolženec je kritičnega dne namreč odklonil preizkus alkoholiziranosti, torej preverko svojih psihofizičnih sposobnosti, potrebnih za varno vožnjo v cestnem prometu. Za tako kršitev pa se tudi predpostavlja nevarnost za nastanek hude posledice. Zato sodišču ni potrebno posebej še ugotavljati nevarnosti za nastanek hude posledice, saj se le-ta ob takem ravnanju storilca tudi domneva. Torej določba prvega odstavka člena 22 ZP-1 je namenjena izključno zakonodajalcu, ki sam presoja in selekcionira prekrške v cestnem prometu, ki so najtežji, zanje pa predpiše tudi ustrezno število KT in že s samo storitvijo takih prekrškov se domneva, da je storjena tudi nevarnost za nastanek hude posledice. Povedano pomeni, da so torej navedbe pritožbe o kršitvi materialnopravnega predpisa napačne.

9V nadaljevanju pritožba oporeka sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede prekrška pod točko I/7), ko se storilcu očita, da je ravnal v nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 107 ZPrCP in mu je vsled tega sodišče prve stopnje določilo sankcijo in sicer globo 1.200,00 EUR in pa stransko sankcijo 18 KT zaradi prekrška, storjenega z motornim vozilom kategorije B. Navaja, da je že uradnim osebam - policistom na kraju samem zaradi zdravstvenih težav po operaciji slepiča zatrjeval, da je tega dne imel še drisko in bi se moral pri pihanju v alkotest napenjati, zato je predlagal strokovni pregled, vendar pa s strani poslujoče policijske patrulje ni bil uslišan, temveč je bil deležen samo posmeha. Teh navedb prvostopno sodišče ni presojalo, žal pa pritožnik navaja, da v napetosti glede samega zaslišanja tudi ni predlagal izvedbo dokazov, o čemer s strani prvostopne sodnice tudi ni bil poučen, sicer bi lahko predlagal v tem delu zaslišanje sopotnika A. Š. Zaradi takšnega poslovanja se obdolžencu pred prvostopnim sodiščem ni verjelo. Take navedbe so neutemeljene.

10Obdolženec z njimi ponavlja zagovorne navedbe (zapisnik l. št. 20 do 21), v katerih je trdil, da je zaradi operacije na slepiču bil nesposoben opraviti odrejen preizkus alkoholiziranosti in da je takrat želel na strokovni pregled, česar policisti niso upoštevali. V ta namen je prvostopno sodišče (obrazložitev točke 12 izpodbijane sodbe) zaslišalo policiste P. K., M. F., M. G. in policistko M. Š. Obdolženec pa pred prvostopnim sodiščem, ko je bil pravilno poučen o svojih pravicah v skladu s členom 114 ZP-1 dokazov v tej smeri ni predlagal. Izvedeni dokazi pa so, kot pokaže njihova dokazna ocena sodišču nudili vso podlago v tem delu za zavrnitev obdolženčevega zagovora. Dokazna ocena zaslišanih policistov je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna in v skladu z določbo drugega odstavka člena 133 ZP-1. Ni dvoma, da je obdolžencu bil odrejen preizkus alkoholiziranosti. Da naj preizkus opravi, je bil pozvan nekajkrat, ob tem pa opozorjen tudi na posledice, če tega ne bo opravil. Zanesljivo, kot je ugotovilo že prvostopno sodišče, pa so vsi zaslišani policisti skladno potrdili, da zdravstvenih težav, zaradi katerih bi bilo potrebno obdolžencu odrediti strokovni pregled, le-ta ni zatrjeval, čeprav je sicer izrazil, da pa na strokovni pregled želi. Sodišče je tako zanesljivo ugotovilo, da je obdolžencu preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom bil pravilno odrejen, obdolženec ga (v odsotnosti zatrjevanja zdravstvenih razlogov) ni opravil, zato poslujoči policist tudi ni imel nobene zakonite podlage, da bi obdolžencu odrejal strokovni pregled. Takšne izpovedbe poslujočih policistov pa potrjuje tudi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti (priloga A1), iz katerega izhaja zapis o obdolženčevi odklonitvi preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom. Glede na navedeno so pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, neutemeljene, sodba sodišča prve stopnje pa v tem delu zakonita in pravilna.

11Pritožba sodišču prve stopnje tudi očita, da je svojo odločitev oprlo na izpovedi poslujočih policistov, ki so pritožniku pri njegovem gibanju protipravno sledili z obrazložitvijo, da so na kritični točki opravljali meritve hitrosti. Take navedbe so prav tako neutemeljene in z ničemer izkazane. Iz obdolžilnega predloga in tudi iz izpovedi zaslišanih policistov brez dvoma izhaja, da je obdolženec tega dne bil kontroliran kot voznik v cestnem prometu, ko je vozil osebno vozilo na relaciji Š. v smeri proti S. - G., kjer je bila najprej izmerjena hitrost njegovega vozila. Ker obdolženec ni ravnal po predpisanem znaku, s katerim je bil zaradi ugotovljene prekoračitve hitrosti v naselju ustavljan, je sledilo sledenje obdolženčevi vožnji, ki se je naposled končala z ustavitvijo obdolženčevega vozila v neposredni bližini G. (cesta v smeri T.). V skladu z določbo člena 13 ZPrCP namreč policisti nadzirajo in urejajo promet na javnih cestah in na nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za cestni promet, nadzirajo stanje in prevoze teh cest, vozila, tovor v in na vozilih, voznike in druge udeležence cestnega prometa ter izvajajo vsa pooblastila določena z mednarodnimi pogodbami. Torej, v celoti opravljajo nadzor nad izvrševanjem določb ZPrCP. Zato so navedbe pritožbe o tem, da je bilo poslovanje policijska patrulje, ko je obdolženca ustavljala zaradi predhodno zaznane prekoračitve hitrosti v cestnem prometu, povsem utemeljene in v nasprotju z določbami ZPrCP.

12Pritožba z obsežnimi pritožbenimi navedbami (mestoma izrazito žaljivimi!) napada ugotovitve v izpodbijani sodbi o tem, da je obdolženec kritičnega dne v cestnem prometu vozil s prekoračeno hitrostjo. V tem delu pritožba sodišču očita kršitev materialnih določb zakona ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da ni bilo podlage za uporabo konkretnega merilnika hitrosti v cestnem prometu oziroma je le-ta bil uporabljen v nasprotju s Pravilnikom o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 25/2002, 90/2005 - Pravilnika). Izpostavlja določbo člena 15 citiranega pravilnika, ki se nanaša na dokazovanje rezultata meritve hitrosti vozila v cestnem prometu, ta pravilnik pa nikjer ne vključuje protipravno sestavljenih zapisnikov brez sklenitve (v skladu z ZUP) in v nasprotju z določbami ZUP-1, ker ne obstajajo nobeni podatki o merilni napravi. Meni, da si je prvostopno sodišče tudi napačno razlagalo določbo člena 15 citiranega pravilnika, prav tako pa ni pridobilo listin, s katerimi bi se ugotovila zakonita podlaga za določitev odgovornosti, pravna podlaga za strokovno usposabljanje policistov za rokovanje z laserskim merilnikom, prepis fotokopije originalnih navodil za uporabo laserskega merilnika, dokaz, da je uradna oseba z laserskim merilnikom hitrosti pred začetkom konkretne meritve opravila vse predpisane teste, ki jih določa proizvajalec, prav tako pa ne potrdila o skladnosti s predpisi za konkretno merilno napravo, ki jih tako prekrškovni organ, kot sodišče še ni predložilo za vpogled. Pri tem še izpostavlja, da bi v konkretnem primeru sodišče obdolžencu lahko očitalo storitev navedenega prekrška le v primeru, če bi bila uporabljena naprava za slikovno dokumentiranje, ki zagotavlja nedvomno prepisovanje rezultatov meritve kontroliranemu vozilu. Laserski merilnik, ki je bil uporabljen, pa ne izpolnjuje pogojev po Zakonu o meroslovju (ZMer-1), zato je v konkretnem primeru bil nepravilno uporabljen. Take navedbe so neutemeljene.

13Glede očitka predlagatelja, da je obdolženec v cestnem prometu kritičnega dne vozil s prekoračeno hitrostjo, saj naj bi tam omejeno hitrost na 50 km/h prekoračil za najmanj 10 do vključno 20 km (vozil je s hitrostjo najmanj 70 km/h), je sodišče poleg obdolženčevega zagovora in zaslišanja poslujočih policistov vpogledalo tudi v listinski dokaz - zapisnik o merjenju hitrosti z dne 14. 2. 2014 (priloga A4), ki ga je, kot izhaja iz obrazložitve napadene sodbe dokazno ocenjevalo (določba drugega odstavka člena 133 ZP-1) tudi v odnosu do ostalih izvedenih dokazov. Ne drži, da tega listinskega dokaza sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti pri ugotavljanju o tem, ali je mogoče z gotovostjo obdolžencu očitati storitev tega prekrška. Taka listina tudi ni zapisnik v smislu člena 80 ZUP, kar ima pritožba prav, in kar bi terjalo obdolženčev podpis na zapisniku na kraju samem, kot tudi možnost izjasnitve o resničnosti tam zapisanih dejstev, kar pritožba posebej izpostavlja. Gre zgolj za enega izmed listinskih dokazov, ki ga sodišče v postopku sme uporabiti, kar je v konkretnem primeru tudi storilo. Pri tem pa ni prezreti, da sodišče prve stopnje svojo odločitev ni oprlo zgolj na ta dokaz, ki ga pritožba graja, temveč predvsem na obdolženčev zagovor (in zaslišanje policistov), ko je povedal, da so mu omejitve v naselju znane in da ne ve s kakšno hitrostjo je takrat vozil, kar pomeni, da storitve tega prekrška, torej prekoračitve izmerjene hitrosti v naselju tudi ni kategorično zanikal. V zvezi s tem pa ob svojem zagovoru ni predlagal izvedbe nobenega dokaza, torej se mu očitno že ob zagovoru ni pojavil kakršenkoli dvom v zvezi z izpravnostjo merilnega instrumenta, s katerim je bila izmerjena hitrost njegovemu vozilu, prav tako tudi ni oporekal skladnosti te merilne naprave z določbami ZMer-1, prav tako se mu ni pojavljal dvom glede strokovno usposbljenosti policista, ki je rokoval z laserskim merilnikom. Enako pa ni navajal, da prekrškovni organ ni pravilno uporabil navodil za uporabo tega laserskega merilnika, kot tudi, da uradna oseba z laserskim merilnikom hitrosti pred začetkom konkretno opravljene meritve ni opravila vseh predpisanih testov, kot je to določeno z Navodili proizvajalca. Zato so taki pritožbeni očitki novote in kot take nedopustne (določba tretjega odstavka člena 155 ZP-1), saj obdolženec tudi ni izkazal za verjetno, da teh prvič v pritožbi izpostavljenih dvomov ni mogel izpostaviti že pred prvostopnim sodiščem. Sicer pa je dokazna ocena prvostopnega sodišča v tem delu pravilna, zmotni pa so zaključki pritožbe, da tako izmerjene hitrosti, ki je bila očitno prekoračena, sodišče ne bi smelo upoštevati, ker v konkretnem primeru meritev ni bila izvedena ob obvezni uporabi naprav za slikovno dokumentiranje, ki bi zagotavljale nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov kontroliranemu vozilu. Navedena določba člena 15 pravilnika namreč obvezno uporabo naprav za slikovno dokumentiranje predpisuje le v primerih, če rezultat merjenja hitrosti ni mogoče takoj po meritvi neposredno prikazati vozniku kontroliranega vozila, kot je že pravilno obrazložilo (točka 5 obrazložitve) prvostopno sodišče, ki je pojasnilo, da sta oba policista neposredno ob ustavitvi izmerjeni rezultat obdolžencu tudi pokazala, čeprav je bilo obdolženčevo vozilo ustavljeno na drugem kraju in takoj, ko je bilo to objektivno mogoče (brez odlašanja) in tudi varno. Svojo odločitev je v tem delu oprlo na izpovedi poslujočih policistov in na listinski dokaz in delno tudi na obdolženčev zagovor.

14V nadaljevanju na nekaj mestih pritožba sodišču prve stopnje očita, da svojo odločitev opira na nezakonite dokaze, pri čemer izpostavlja predvsem zaslišanje policistov kot prič in meni, da v tem primeru gre za menjavanje vlog prič in tožilca, zato takih izpovedi sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot verodostojen dokaz. Take navedbe so neutemeljene. Iz določbe pete alineje prvega odstavka člena 67 ZP-1 izhaja, da kolikor z določbami ZP-1 ni določeno drugače, se v rednem postopku o prekršku smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), med drugim tudi, kar zadeva zaslišanje prič. Iz določbe prvega odstavka člena 234 ZKP izhaja, da je za pričo lahko v postopku o prekršku vabljena tudi oseba, za katero je verjetno, da bi kakorkoli mogla kaj povedati o protipravnem ravnanju storilca in o drugih pomembnih okoliščinah. Slednje pomeni, da nikakor, kot pritožba izpostavlja, ni prepovedano, da bi v zvezi s samo storitvijo prekrškov in okoliščinami, v katerih so bili v konkretnem primeru prekrški storjeni, policisti, kot uradne osebe, ki so v konkretnem primeru bili navzoči, ne bili zaslišani. Nasprotno, policisti so namreč tisti, ki so obdolženca v konkretnem primeru obravnavali (P. K., M. F., M. G. in M. Š.). Zato je zaslišanje prič v tem postopku o prekršku dopusten dokaz, pritožba, ki sploh ni konkretizirala zatrjevanj kolizije v posameznih izpovedih, v tem delu pa je neutemeljena.

15Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je dokazna ocena vseh izvedenih dokazov glede vseh prekrškov, ki se obdolžencu očitajo, prepričala tudi pritožbeno sodišče, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, ko trdi, da je prvostopno sodišče poslovalo na podlagi črkobralstva. Z vso gotovostjo je pritrditi prvostopnemu sodišču, da je torej obdolženec v kritičnem času v cestnem prometu bil kontroliran najprej glede spoštovanja določb o omejitvi hitrosti, ker pa ni ustavil in se torej ni ravnal po predpisanem znaku, ko ga je pooblaščeni policist ustavljal, je policijska patrulja obdolženčevemu vozilu sledila, ob tem pa tako, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe zaznala neposredno storitev še prekrškov po določbi petega odstavka člena 37 ZPrCP, drugem odstavku člena 98 ZPrCP in po četrtem odstavku člena 42 ZPrCP. Sledenje obdolženčevemu vozilu pa se je končalo v bližini Grobelnega, kjer je obdolžencu bil tudi odrejen preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ki ga je obdolženec odklonil (ob tem pa je obdolženec storil še dva prekrška in sicer po določbi drugega odstavka člena 7 ZJRM-1 in po 1. točki prvega odstavka člena 24 ZOiz-1). Pri tem je dodati, da je obdolženec nekatere prekrške tako, kot izhaja iz obrazložitve napadene sodbe in tudi iz njegovega zagovora celo priznal, česar pritožba posebej tudi ni problematizirala. Ob pravilni dokazni oceni za vsak prekršek posebej, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče, pa so prepričljivi tudi razlogi o obdolženčevem subjektivnem odnosu do vsakega izmed storjenih prekrškov, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolžencu odgovornost za storitev vsakega izmed očitanih prekrškov tudi dokazana.

16Tako ugotovljeno dejansko stanje za posamezne prekrške se je odrazilo tudi ob pravilni uporabi materialnopravnih določb ZP-1, ZPrCP, ZJRM-1 in ZOizk-1, saj je sodišče obdolžencu izreklo tudi zakonite sankcije, razen glede prekrška pod točko I/6), kjer je obdolžencu nepravilno določilo stransko sankcijo 3 KT, kar je imelo za posledico tudi hibo v izreku enotne sankcije (kar zadeva število KT) in pa v delu, ko sodišče v izrečeno globo obdolžencu ni vštelo čas pridržanja v skladu s členom 112 ZP-1 (za znesek 20,00 EUR).

17Vsled navedenega je bila potrebna zaradi kršitve materialnih določb zakona (kršitev 5. in 6. točke člena 156 ZP-1) sprememba izpodbijane sodbe v delu glede izrečenih sankcij in v delu glede grožnje z uklonilnim zaporom na podlagi zakonskega pooblastila iz deveta odstavka člena 163 ZP-1. Sicer pa je bilo potrebno v nespremenjenih delih obdolženčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1), in v tem delu ob odsotnosti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče uradoma (člen 159 ZP-1), potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

18Ker je z odločitvijo pritožbenega sodišča bilo delno odločeno v obdolženčevo korist, v skladu z določbo drugega odstavka člena 147 ZP-1 obdolžencu ne bo potrebno plačati stroškov pritožbenega postopka - sodne takse.