VSC sodba Cp 508/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

1S sodbo opr. št. P 435/2015 z dne 11. 6. 2015 je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožniku plačati 14.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 3. 2012 do prenehanja obveznosti, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik poškodoval v delovni nezgodi dne 5. 1. 2009 in je v nezgodi zadobil stisnjenje obeh stopal, udarnino leve roke in udarnino desnega kolena. Po tistem, ko je ugotovilo podlago odškodninske odgovornosti tožene stranke je odločilo o nepremoženjski škodi tudi po višini. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da pripada tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem od zahtevanih 20.000,00 EUR 7.000,00 EUR, za strah od zahtevanih 2.500,00 EUR 1.500,00 EUR in iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od zahtevanih 15.000,00 EUR 7.000,00 EUR. Sodišče se je pri dosoji pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo poleg izpovedbe kot stranke zaslišanega tožnika in v spis vložene medicinske dokumentacije, zlasti oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki ga je le-ta izdelal po sklepu sodišča in na katerega pravdni stranki nista imela pripomb ter ga je tudi sodišče prve stopnje ocenilo kot strokovno pravilnega in objektivnega. Skupaj je tožniku dosodilo pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 14.500,00 EUR. Materialnopravno oporo za svojo odločitev o višini odškodnine pa je sodišče prve stopnje našlo v določbi člena 179 in 182 OZ. O pravdnih stroških je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi določil člena 154 in 155 ZPP.

2Zoper takšno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba ocenjuje, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede višine prisojene pravične denarne odškodnine, ker je znesek prenizek, da bi izpolnjeval kriterij pravične denarne odškodnine. Pri odmeri odškodnine iz naslova bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je zdravljenje tožnika bilo izredno dolgotrajno in je terjalo številne preglede pri zdravnikih, kakor tudi operativni poseg. Tožnik je po oceni izvedenca trpel zmerno hude trajne bolečine 2 tedna, zmerno hude občasne 6 mesecev, lahke sprva trajne nato občasne, kontinuirano vse od škodnega dogodka z dne 5. 1. 2009 do zaključka zdravljenja dne 14. 5. 2010. To pomeni, da je bilo bolečinsko obdobje prisotno 16 mesecev, kolikor je trajal stalež bolnih. Ker je po načelu individualizacije potrebno upoštevati konkretne osebne lastnosti tožnika in tiste težave, ki jih v posledici obravnavanega škodnega dogodka trpel tožnik, bi sodišče prve stopnje moralo prisoditi odškodnino iz tega naslova vsaj do višine 15.000,00 EUR. Glede strahu je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnik trpel dolgotrajen sekundarni strah, bil je razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, prav zaradi nezmožnosti doseganja zahtevanih delovnih rezultatov pa mu je tudi prenehalo delovno razmerje. Prav tako je prenizko odmerjena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Res je tožnik že pred nezgodo imel zdravstvene težave, vendar pa je po oceni izvedenca in kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik zaradi obravnavanega škodnega dogodka postal invalid II. kategorije. Kljub bolezni je tožnik prej živel normalno aktivno življenje in ni imel nikakršnih ovir, ne pri svojem delu, ne pri prostočasnih aktivnostih, ko je rekreativno hodil v hribe, kolesaril ter jezdil konje. V posledici obravnavane nezgode ne more več hoditi navzdol po klancu, zato v hribe več ne hodi, ježo konja je popolnoma opustil, kolesari pa lahko samo po ravnem in na krajše razdalje. Tožnik je prikrajšan za normalne gibe kolenskega sklepa in ne more počepati, poklekati ter ne sme obremenjevati kolenskega sklepa in ne dvigati težjih bremen. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik ob nezgodi bil star 21 let. Zato predlaga, da sodišče druge stopnje dosodi iz tega naslova odškodnino v znesku 15.000,00 EUR. Glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji pa je pritožnik mnenja, da sodišče prve stopnje nagrado za posel ne bi smelo všteti v nagrado za postopek. Prav tako bi moralo tožniku priznati nagrado za vsak narok in bi pri tem moralo analogno uporabiti tarifo v delu, kjer je urejena nagrada v kazenskem postopku. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel stisnjenje obeh stopal, udarnino leve roke in udarnino desnega kolena. Nosilna poškodba je udarnina desnega kolena, ki tudi predstavlja zmanjšanje življenjske aktivnosti pri tožniku. Sodišče prve stopnje pri določanju pravične denarne odškodnine ni opravilo objektivizacije prisojene odškodnine in zato ni opravilo primerjave z odškodninami, že prisojenimi za podobne primere. Takšno objektivizacijo je opravilo sodišče druge stopnje, vendar je iz sodne prakse mogoče razbrati, da je šla oškodovancem višja pravična denarna odškodnina kot tožniku le v primerih, ko so oškodovanci poleg udarnine kolena utrpeli še številne druge težje poškodbe in zato je prisojena odškodnina v skupnem znesku 14.500,00 EUR, kar predstavlja 14,2 povprečnih mesečnih plač, pravična denarna odškodnina, saj so odškodnine v znesku 29 in več povprečnih plač, kot že povedano bile prisojene v primerih večjega števila poškodb, višje stopnje bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter višje stopnje zmanjšanje življenjskih aktivnosti.(1) Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem od zahtevanih 20.000,00 EUR 7.000,00 EUR. Pritožnik v tem delu izpostavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje na tem področju, vendar je prisodilo prenizko pravično denarno odškodnino in ni upoštevalo dejstva, da je tožnik imel operativni poseg, da je bilo zdravljenje tožnika izredno dolgotrajno in je terjalo številne preglede pri zdravnikih. Tožnik pa pri tem spregleda, da ni trpel hudih telesnih bolečin, da je trpel le trajne in zmerne bolečine dva tedna in občasne in zmerne bolečine šest mesecev, občasne in pojemajoče lažje bolečine pa do zaključka zdravljenja to je do 14. 5. 2010. Res gre za daljše zdravljenje, vendar pa je pri tem izpostaviti ugotovitev izvedenca, da tožnik hudih telesnih bolečin ni trpel in je torej šlo za zmerna in lažja bolečinska obdobja. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca ne izhaja, da bi imel tožnik operativni poseg na poškodovanih delih telesa, iz mnenja je razvidno, da je imel tožnik osem punkcij kolena, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Res je tožnik utrpel tudi neugodnosti, kot jih je ugotovil v točki 3 mnenja izvedenec (l. št. 53 spisa) in jih je nato v sodbo povzelo sodišče prve stopnje, vendar kot že povedano, ker je zdravljenje potekalo le preko številnih pregledov in jemanju analgetikov in ni bilo operativnih posegov razen punkcij, in tožnik ni trpel hudih telesnih bolečin, sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 179 OZ, ne more prisoditi višje pravične denarne odškodnino kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje (člen 179 in 182 OZ).

6Sodišče prve stopnje je tudi prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova strahu v znesku 1.500,00 EUR in je pri tem pravilno napolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine. Pritožnik je utrpel namreč le kratkotrajni primarni strah, izvedenec pa je ocenil zaskrbljenost tožnika za zdravljenje kot zmerno in je z zaključkom zdravljenja tudi izzvenela, zato višja pravična denarna odškodnina ne bi bila združljiva z namenom odškodninskega prava (člen 179 OZ).

7Sodišče prve stopnje je prisodilo pravično denarno odškodnino tudi iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tem je potrebno poudariti, da je izvedenec ugotovil, da stisnjenje obeh stopal in udarnina leve roke tožniku niso zapustile trajnih posledic in tudi ne trajnega zmanjšanja njegovih splošnih, vsakodnevnih življenjskih aktivnosti. Izvedenec pa je ugotovil, da kar zadeva desno koleno je imel tožnik že pred to poškodbo težave z desnim kolenom. Po mnenju izvedenca je k sedanjemu stanju tožnikovega desnega kolena nedvomno doprinesla poškodba, ki jo je utrpel 5. 1. 2009, vendar pa slednja po njegovem mnenju ni edini razlog za to stanje. Bolezenski proces je po letu 2004, ko je začel z zdravljenjem pri revmatologu, kljub terapiji nedvomno napredoval in je k sedanjemu stanju desnega kolena doprinesla poškodba, ki jo je utrpel 5. 1. 2009 v višini le 50 %. Težave z desnim kolenom pa po mnenju izvedenca ovirajo tožnika predvsem pri daljši hoji, še posebej pri hoji po neravninah in brežinah, prav tako z desnim kolenom ne zmore globokih počepov ali poklekov. Gre torej le za določene položaje desnega kolena in za ugotovitev, da je tožnik oviran le pri življenjskih aktivnosti, katere ne opravlja vsak dan, zato sodišče druge stopnje tožniku ne more prisoditi višje pravične denarne odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, to je v znesku 6.000,00 EUR. Res je posledično delno zaradi obravnavane nezgode tožnik postal invalid II. stopnje, kar je ugotovila invalidska komisija prve stopnje, ki pa je podala mnenje, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni 80 % in zaradi poškodbe pri delu 20 % podana II. kategorija invalidnosti. Zato pritožba v tem delu, ko izpostavlja ti dve dejstvi ni utemeljena. Ker je tožnik tako oviran le v primeru daljše hoje po neravnem terenu in ne zmore le globokih počepov ali poklekov, kar vse bo sicer navzoče tudi bodoče, je sodišče prve stopnje pri tem pravilno upoštevalo, da je tožnik star 21 let in tudi glede bodoče škode tožniku ni mogoče prisoditi višje pravične denarne odškodnine, saj je tožnik omejen le pri določenih prej omenjenih življenjskih aktivnostih, pri ostalih pa ne. Zato je prisojena pravična denarna odškodnina v znesku 6.000,00 EUR iz tega naslova, pravična denarna odškodnina in ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

8Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje, ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9Pritožnik podaja pritožbo tudi zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Pravilno sodišče prve stopnje, kot je to obrazložilo tožeči stranki ni priznalo stroškov za nagrado za posel v zvezi s predpravdnim zastopanjem (odškodninski zahtevek) priglašeno po tar. št. 2200 v višini 765,70 EUR, glede na tretji odstavek 30. člena ZOdvT, ki določa, da se nagrada za ustno ali pisno svetovanje, ki je povezano z nadaljnjo dejavnostjo, všteje v nagrado za nadaljnjo dejavnost, razen, če se odvetnik in stranka dogovorita drugače. Zato je sodišče prve stopnje pravilno to nagrado vštelo v nagrado za postopek. Glede nagrade za naroke pa je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev tudi na enotno sodno prakso, ki je zavzeta v zvezi s to tematiko in izhaja iz zadeve VS RS II Ips 56/2011, kjer je zavzeto stališče, da je pravi pomen besedne zveze nagrada za narok po tar. št. 3102 tarife ta, da vključuje nagrado za vse naroke. Zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo za nagrado za narok v enkratnem znesku, medtem, ko so priglašeni stroški za dodatni oziroma nadaljnji narok glede na sodno prakso neutemeljeni.

10Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

-----

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 349/2013, evidenčna številka VS 002609, sodbo VS RS II Ips 197/2008, sodbo VS RS II Ips 253/2013, evidenčna številka VS 002611, in podobne primere.