VSK sodba in sklep Cpg 319/2015

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke (točka I in II izreka) in stroškovna zahteva tožeče stranke (točka III izreka) zavrne, odločitev o pobotnem ugovoru (točka IV izreka) pa se razveljavi.

Tožeča stranka mora v 15-ih dneh plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.056,03 EUR.

V predmetni zadevi je za odločanje pritožbe, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki terjatve v višini 30.449,64 EUR po dobropisu št. 001/2013 z dne 15.1.2013. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka plačati v stečajno maso tožeče stranke znesek 30.449,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2013 dalje do plačila. Tožena stranka je po izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje dolžna poravnati tožeči stranki tudi pravdne stroške v višini 2.570,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Sodišču prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke.

Zoper to sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker obstaja nasprotje med izrekom sodbe ter razlogi sodbe. Bistveni očitek tožeče stranke v tožbi je bil, da je tožeča stranka 15.1.2013 izstavila toženi stranki dobropis v znesku 30.449,64 EUR, nakar sta pravdni stranki to terjatev pobotali z nasprotnimi terjatvami, ki naj bi jih imela tožeča stranka do tožene stranke. Bistvo izpodbijanja je bilo torej v tem, da se izpodbija pobot medsebojnih terjatev med pravdnima strankama v smeri, da naj pobot ne bi imel pravnih učinkov. To izhaja tudi iz obrazložitve sodbe. V izreku sodbe pa o razveljavitvi učinkov medsebojnega pobota sploh ni nobene besede. Sodišče prve stopnje bi moralo tako postavljeni tožbeni zahtevek zavrniti. V tej zvezi bi moralo sodišče tudi upoštevati, da je bil 23.5.2014 začet stečajni postopek tudi nad toženo stranko.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Predmet izpodbijanja je lahko vsak pravni posel ali pravno dejanje, ki ga opravi stečajni dolžnik, pri čemer pa mora biti posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Predmet izpodbijanja v konkretnem sodnem postopku pa je bil učinek terjatve v višini 30.449,64 EUR, nastale po dobropisu (izjavi) stečajnega dolžnika (tožeča stranka) v korist upnika (tožena stranka). Da bi učinek te terjatve zmanjšal čisto vrednost premoženja stečajnega dolžnika tako, da bi drugi upniki prejeli manj(1), pa bi morala tožena stranka (kot imetnica te terjatve) to terjatev tudi pravočasno prijaviti v stečajno maso tožeče stranke, saj v nasprotnem primeru terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP). Tožeča stranka pa v konkretnem primeru niti ni trdila in dokazovala, da je bila sporna terjatev sploh prijavljena v stečajno maso, pri čemer tudi iz pisnih dokazil v sodnem spisu ne izhaja, da je tožena stranka sporno terjatev sploh prijavila v stečajno maso tožeče stranke (poročilo stečajne upraviteljice tožeče stranke v prilogi A14 spisa). Šele če bi bila terjatev pravočasno prijavljena in nato tudi priznana, bi v tem delu lahko šlo za pravno dejanje, ki je vplivalo na zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo poplačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. V konkretnem primeru torej ni podan objektivni pogoj izpodbojnosti(2).

Poleg tega pa pritožba pravilno opozarja, da iz tožbenih trditev izhaja, da je v konkretnem primeru predmet izpodbijanja pravzaprav pobot te terjatve tožene stranke s terjatvijo tožeče stranke iz naslova kratkoročnega posojila v višini 75.884,49 EUR, ki ga je tožeča stranka dala toženi stranki. Vendar pa tožeča stranka v okviru postavljenega tožbenega zahtevka tega pobota ni izpodbijala v smeri, da se razveljavijo učinki tega pobota v razmerju med pravdnima strankama. Ker je treba izpodbojno tožbo vložiti najkasneje v šestih mesecih po objavi oklica o začetku stečaja (prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP), pa je tudi več kot očitno, da v konkretnem primeru eventualna sprememba tožbe ni več dopustna.

Iz teh razlogov je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je postavljeni tožbeni zahtevek in stroškovni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo (peti odstavek 358. člena ZPP), odločitev o pobotnem ugovoru pa je bilo treba posledično razveljaviti.

Tožena stranka pravdnih stroškov v postopku na prvi stopnji ni priglasila. Uveljavlja pa stroške pritožbenega postopka. Te stroške v znesku 1.056,03 EUR (nagrada za pritožbo po Tarifni štev. 3120 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v znesku 865,60 EUR in 22 % DDV) je pritožbeno sodišče v celoti priznalo in jih odmerilo v breme tožeče stranke (drugi odstavek 165. člena ZPP).

----

op. št. 1: Sodišče prve stopnje v tej zvezi ocenjuje, da je šlo za brezplačno pridobitev premoženja stečajnega dolžnika.

op. št. 2: Objektivnega pogoja izpodbojnosti po drugi alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP pa tožeča stranka v tožbi sploh ni uveljavljala.