VSRS Sodba X Ips 295/2014

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 523/2014 z dne 14. 5. 2014. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za tam navedeni postopek in odločeno, da tožnik nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP.

2Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka pravilno zavrnila tožnikovo vlogo za dodelitev BPP, ker tožnik ni navedel vseh relevantnih podatkov glede premoženja, pri čemer ni sporno, da je bil v času vložitve prošnje lastnik osebnega vozila in edini družbenik družbe A. N., d. o. o., česar pa v izjavi v premoženjskem stanju ni navedel. Poudarja, da iz 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izhaja, da je za točnost podatkov o premoženjskem stanju odgovoren prosilec, subjektivni razlogi za neskladnost navedb z resničnim dejanskim stanjem pa so za odločitev nepomembni. Pri tem se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 234/2012 z dne 11. 7. 2012. Navaja, da za odločitev v zadevi zadošča že ugotovitev, da tožnik v prošnji ni navedel, da je lastnik osebnega vozila in lastnik kapitalskega deleža, zato se ni spuščalo v ugotavljanje resničnosti dejanskega stanja v zvezi z njegovimi družinskim položajem, saj to dejansko stanje ni pravno odločilno.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju revident) revizijo, katere dovoljenost revizije utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Zatrjuje, da je bil 20. člen ZBPP narobe uporabljen, saj meni, da je razlaga sodišča prve stopnje, po kateri prosilec ni upravičen do BPP, če ne navede vse podatkov o svojem premoženju, brez upoštevanja vrednosti oziroma pomena tega premoženja za pravico do BPP, nerazumna, arbitrarna in neživljenjska. Pri osebnem avtu, katerega starost (letnik 1999) je ugotovila tožena stranka, je že na prvi pogled razvidno, da tudi v primeru, če bi bil naveden v izjavi o premoženjskem stanju, njegova vrednost ne bi vplivala na pravico do BPP, enako velja tudi za njegov kapitalski delež v A. A., d. o. o., ki je v hudih finančnih težavah. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

V zvezi z dovoljenostjo revizije

6Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. To stališče je v skladu z Ustavo RS (tako npr. Ustavno sodišče RS v sklepih št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008).

7V obravnavani zadevi pa je revizija dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, ali po 20. členu ZBPP že vsaka neresnična navedba podatka o premoženju v prošnji za BPP, ne glede na pomen tega podatka za upravičenost do BPP, vodi v zavrnitev prošnje za BPP in šestmesečno prepoved ponovnega vlaganja prošenj.

V zvezi z utemeljenostjo revizije

8Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). Vendar pa ima navedeni preizkus svoje meje, saj je tudi kritika pravne presoje ugotovljenih dejstev lahko celovita le ob ustrezni revizijski trditveni podlagi(1), v postopku revizije pa se tudi presoja omejuje na obseg, ki izhaja iz dovoljenosti revizije kot vsebinske procesne predpostavke. To pomeni, da se v primeru, da je revizija dovoljena zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) tudi presoja sodišča v postopku revizije omejuje na trditveno podlago revidenta in okvir presoje, ki izhaja iz navedenega pomembnega pravnega vprašanja (86. člen ZUS-1 v povezavi z 371. členom ZPP, ki se po 22. členu ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu).(2) V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9Iz relevantnega dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), oziroma iz listin upravnega spisa izhaja, in v obravnavani zadevi niti ni sporno, da je tožena stranka ob preverjanju podatkov, ki jih je revident navedel v prošnji za BPP, ugotovila, da je lastnik osebnega vozila znamke Fiat Punto, letnik prve registracije 1999, in 100 % lastnik poslovnega deleža v A. A., d. o. o., teh podatkov pa revident v svoji prošnji ni navedel. Sporno je, ali takšno neskladje med podatki na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP utemeljuje (avtomatično) zavrnitev prošnje za BPP in šestmesečno prepoved ponovnega zaprosila zanjo, ali je pri uporabi te določbe treba upoštevati vrednost zamolčanega premoženja oziroma njegov vpliv na izpolnjevanje finančnega pogoja za BPP (13. člen ZBPP).

10V času odločanja tožene stranke je 20. člen ZBPP v prvem odstavku določal, da se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju prosilca in njegovih družinskih članov, ki jo prosilec poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. V petem odstavku istega člena je bilo določeno, da v primeru, če prosilec v izjavi navaja neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP.

11Izpodbijana sodba in odločba tožene stranke temeljita na stališču, da za uporabo „sankcije“ iz petega odstavka 20. člena ZBPP zadošča, da podatek iz prošnje o lastništvu osebnega vozila ni resničen, ne glede na oceno, ali lahko vrednost tega premoženja vpliva na upravičenost do BPP.

12Vrhovno sodišče takšni razlagi 20. člena ZBPP ne pritrjuje, vendar pa v obravnavanem primeru tudi materialnopravno stališče, ki ga v zvezi z razlago navedene določbe ZBPP podaja v nadaljevanju te obrazložitve, na pravilnost odločitve v konkretni zadevi ne vpliva.

13Ureditev 20. člena ZBPP je v času odločanja tožene stranke izhajala iz odgovornosti prosilcev za BPP za pravilno in popolno navajanje relevantnih dejstev v svojih prošnjah in izjavah o premoženjskem stanju. Taka strogost je tudi sledila namenu zakona po pridobitvi ustreznih podatkov za odločanje, saj je bilo naknadno preverjanje pravilnosti navedb s strani organov za BPP namenjeno tudi presoji verodostojnosti same izjave o premoženjskem stanju prosilca. V primeru ugotovljenih nepravilnosti je bila verodostojnost navedene izjave prosilcev zato postavljena pod vprašaj v celoti, kar je utemeljevalo zavrnitev prošenj za BPP. Kot je Vrhovno sodišče že zapisalo(3), je za točnost in resničnost podatkov v izjavi odgovoren prosilec. Presojo o tem, ali so podatki, ki jih je navedel, resnični in verodostojni (s tem pa tudi, ali je šlo za pomoto, zamolčanje oziroma neresnično navajanje teh podatkov), pa v vsakem posameznem primeru na podlagi drugega in tretjega odstavka citiranega člena ZBPP opravlja organ za BPP.

14Vrhovno sodišče sicer pritrjuje revidentu, da je treba 20. člen ZBPP razlagati tako, da že vsaka opustitev navedbe določenega premoženja na predpisanem obrazcu ne pripelje do zavrnitve prošnje in njene prepovedi ponovnega vlaganja za nadaljnjih 6 mesecev, temveč je pri sprejemu takšne odločitve treba presoditi, ali ne gre morda za opravičljiv spregled prosilca, ki je nastal kot posledica okoliščin, iz katerih očitno izhaja, da prosilcu za BPP ni mogoče očitati namena prikrivanja ali opustitve dolžne skrbnosti pri izpolnjevanju takega obrazca. Tak opravičljiv spregled je mogoče utemeljiti samo na medsebojno povezanih okoliščinah, ki ga izjemoma utemeljujejo, npr. neznatna višina premoženja, vrsta premoženja, časovna odmaknjenosti pridobitve tega premoženja in razpolaganja z njim. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pa prosilci za BPP, ne morejo sami presojati, ali je smotrno določeno premoženje vpisati v navedeno izjavo ali ne. Vrhovno sodišče je takšno stališče sprejelo že v zadevi X Ips 376/2014 z dne 18. 11. 2015.

15V obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča takšne medsebojno povezane okoliščine, ki bi izjemoma opravičevale revidentov spregled navedbe premoženja, očitno ne obstajajo. Namreč ni sporno, da revident v izjavi ni navedel dveh podatkov o premoženju (podatka o osebnem vozilu in o kapitalskem deležu), tudi ni sporno, da se je revident obstoja tega premoženja zavedal, vendar ga kljub temu v izjavi ni navedel. Zgolj okoliščina, da zamolčano premoženje glede na svojo vrednost ne bi vplivalo na izpolnjevanje finančnega pogoja za BPP, pa glede na pojasnjeno v prejšnji točki te obrazložitve ne zadošča za zaključek, da revidentu ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti in odgovornosti pri izpolnjevanju izjave o premoženjskem stanju. Zato je odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, ki je takšni odločitvi pritrdilo, pravilna.

16Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da za odločitev v obravnavani zadevi zadošča že nenavedba podatkov o lastništvu osebnega vozila in kapitalskega deleža, zato na drugačno odločitev v obravnavani zadevi na upravičenost do BPP ne morejo vplivati revizijski ugovori, ki se nanašajo na pomen podatkov o družinskih članih.

17Izpodbijana odločitev tako ni nerazumna ali arbitrarna, kot ji očita revizija. Zgolj drugačna razlaga zakona od razlage, za kakršno se zavzema revident, pa ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

18Glede na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče že sprejelo v obrazložitvi te sodbe, na drugačno odločitev v obravnavani zadevi tudi ne morejo vplivati revizijski ugovori kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, ker ni izvajalo dokazov za ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z vrednostjo premoženja in revidentovim družinskim stanjem. Te okoliščine namreč ob zavzetem materialnopravnem izhodišču za odločitev niso pravno pomembne. Posledično so neutemeljeni tudi revizijski očitki o kršitvi 15. točke omenjene določbe ZPP, saj tudi navedbe o nerazumljivosti in protispisnosti izpodbijane sodbe izhajajo iz drugačnega razumevanja 20. člena ZBPP, kot je sprejeto v tej sodbi.

19Vrhovno sodišče je zato na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo.

K II. točki izreka:

20Izreko o stroški temelji na prvem odstavku 154. in 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena

ZUS-1.

----

(1) Tako je Vrhovno sodišče tudi izrecno že v zadevi II Ips 328/2009 z dne 26. 08. 2009 glede uporabe 371. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je tedaj vseboval identično določbo kot 86. člen ZUS-1.

(2) Obširnejša obrazložitev v zvezi z obsegom presoje v revizij je dana v zadevi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.

(3) Glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 234/2012 z dne 11. 7. 2012.