UPRS sodba I U 1875/2014

Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Davčni urad Ljubljana je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnika za zadržanje davčne izvršbe do rešitve pritožbe zoper sklep Davčnega urada Ljubljana o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke št. 42918-70794/2014-1 08-3211-22 z dne 30. 4. 2014. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik zoper sklep o davčni izvršbi vložil pritožbo in hkrati podal predlog za zadržanje davčne izvršbe do odločitve o pritožbi. Odločitev je utemeljena z 2. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter tretjim in četrtim odstavkom 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določata, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe, davčni organ pa po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži začeto davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Slednje pomeni, da se postopek odločanja o zadržanju davčne izvršbe ne more začeti na zahtevo stranke, temveč le po uradni dolžnosti.

2Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-31-173/2014-4 z dne 9. 10. 2014 pritožbo tožnika zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom.

3Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu organu, oziroma da v zadevi odloči v lastni pristojnosti. Tožnik je predlog za zadržanje davčne izvršbe uveljavljal v svoji pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi. Davčni organ je predlog obravnaval kot vlogo in jo kot tako zavrgel, čeprav za to ni imel pravne podlage. Tožnik namreč ni podal vloge v to smer, temveč je le pritožba vsebovala predlog za odlog, skladno s 157. členom ZDavP-2. Jasno je namreč, da tožeča stranka nima pravice zahtevati odloga davčne izvršbe, vendar pa davčni organ izvršbo odloži, če so podani razlogi, da bo davčni zavezanec s pravnim sredstvom uspel. Ker je bil predlog tožnika po pojasnilu pritožbenega organa obravnavan ločeno od pritožbe, tožniku ne preostane drugega, kot da s tožbo uveljavlja svojo pravico. Vztraja namreč na zatrjevani nezakonitosti izvršilnega naslova in tožečo stranko tudi preko te tožbe poziva, da davčno izvršbo zadrži oziroma sama odpravi protipravne odločbe, s katerimi tožnika neupravičeno bremeni z davčno obveznostjo, ki je zastarala še pred izdajo odmerne odločbe.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

5Tožba ni utemeljena.

6Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi zavrženje predloga utemelji davčni organ prve stopnje, in z razlogi, s katerimi je zavrnitev pritožbe obrazložena v odločbi druge stopnje. Nanje se zato sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 in jih ne navaja ponovno.

7V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče le dodaja, da davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati. Navedena zakonska določba torej ne omogoča zadržanja izvršbe na zahtevo oziroma predlog stranke, prav tako pa tudi ne zavezuje davčnega organa, da bi na podlagi vloženega predloga za zadržanje o svoji presoji in razlogih zanjo obveščal davčnega zavezanca, ki se, kot tožnik v obravnavani zadevi, ne strinja s presojo možnosti uspeha z vloženo pritožbo (smiselno enako sklep Vrhovnega sodišča X Ips 418/2012 z dne 21. 11. 2012).

8Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

9Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Po sodniku posamezniku je odločilo na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena istega zakona.