VSL sodba III Cp 2419/2015

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodi, in se sodba sodišča prve stopnje spremeni

- v I. točki izreka tako, da se znesek prisojene odškodnine 24.025,98 EUR zviša za 3.490,41 EUR (na 27.516,36 EUR) in v delu glede zakonskih zamudnih obresti tako, da se znesek 13.573,00 EUR nadomesti s 27.173,00 EUR, znesek 37,94 EUR nadomesti s 43,36 EUR, znesek 225,00 EUR s 300,00 EUR in da se zakonske zamudne obresti od zneska 10.190,04 EUR od 3. 2. 2010 dalje do plačila ne prisodijo,

- v II. točki izreka tako, da se znesek 49.535,42 EUR nadomesti z zneskom 46.045,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 31.327,00 EUR od 8. 10. 2009 dalje do plačila, od zneska 10,84 EUR od 18. 8. 2007 dalje do plačila, od zneska 150,00 EUR od 3. 6. 2010 dalje do plačila in od zneska 14.557,20 EUR od 3. 2. 2010 dalje do plačila in

- v III. točki izreka tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zviša za 597,19 EUR (na 1.782,17 EUR).

II. Sicer se pritožba tožnice zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 91,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku tako, da ji je toženka dolžna plačati 24.025,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 13.573,00 EUR od 8. 10. 2009 do plačila; od zneska 21.500,00 EUR od 8. 10. 2009 do 6. 7. 2010; od zneska 10.000,00 EUR od 8. 10. 2009 do 14. 11. 2011; od zneska 21,20 EUR od 18. 6. 2008 do 6. 7. 2010; od zneska 37,94 EUR od 18. 8. 2007 dalje do plačila; od zneska 300,00 EUR od 3. 6. 2010 do 6. 7. 2010; od zneska 225,00 EUR od 3. 6. 2010 dalje do plačila; od zneska 10.190,04 EUR od 3. 2. 2010 dalje do plačila, vse v 51 dneh, da ne bo izvršbe. V preostalem delu, to je za znesek 49.535,42 EUR, je njen tožbeni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati tožnici pravdne stroške v znesku 1.184,98 EUR v 15 dneh, da ne bo izvršbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo dalje do prenehanja obveznosti.

2Tožnica v pritožbi zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe glede odločitve o nepremoženjski škodi uveljavlja vse pritožbene razloge, navedene v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da je toženka dolžna plačati tožnici še nadaljnjo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v znesku 18.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in nadaljnjo premoženjsko škodo v višini 4.417,66 EUR ter celotne pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi. Meni, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo odločilna dejstva in uporabilo materialno pravo v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Napačno je zavzeto stališče, da je tožnica 20% sokriva za nastali škodni dogodek, ker so si potniki, ki jih je bilo v vozilu sedem namesto pet, torej več kot dovoljeno, sami zadali poškodbe. Obrazložitev je pavšalna, sodba v tem delu brez razlogov in je ni mogoče preizkusiti, zato je sodišče storilo bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Utemeljitev sodišča ne omogoča preizkusa višine soprispevka tožnice, ki je odvisen od vprašanja, ali je ravnanje tožnice, ki je prisedla v vozilo, kjer je bilo večje število potnikov od dovoljenega, prispevala k nastanku škode in v kakšnem obsegu. Višina prispevka ni stvar prostega preudarka, ampak mora temeljiti na konkretnih okoliščinah. Izvedenec prof. dr. A. A. v svojem mnenju ni podal ugotovitve, da naj bi število potnikov v vozilu v veliki meri vplivalo na telesne poškodbe. Izvedenec B. B. je ugotovil, da je število potnikov vplivalo na telesne poškodbe tako tožnice kot ostalih potnikov, pri čemer naj bi si poškodbe zadali med seboj, toda navedeno ne more predstavljati enostavnega zaključka, da je tožnica 20% sokriva za nastali škodni dogodek. Treba se je vprašati, ali bi bil obseg škode manjši, če bi na zadnjem sedežu vozila desno sedela sama in če bi se v vozilu peljalo dovoljeno število oseb in za koliko bi bil obseg škode manjši ali pa ne bi vplivalo glede na silovitost trčenja. Izvedenec A. A. v svojem mnenju ni navedel, da je tožnica iz tega razloga zadobila več telesnih poškodb oziroma hujše, ampak je samo ugotovil, da je najhujše telesne poškodbe zadobila ob trku vozila zavarovanca toženke v drevo. Ugotovil je le, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, katere poškodbe je tožnica zadobila zaradi nekontroliranega gibanja potnikov v vozilu, dejstvo, da izvedenec na to vprašanje ni mogel podati odgovora, pa ne more iti v škodo tožnice. Sodišče ni navedlo razloge za soprispevek iz tega razloga, samo nekontrolirano gibanje potnikov pa ne more odgovoriti na vprašanje o odločilnem dejstvu, ali je tožnici zaradi tega nastala večje škoda. Sodišče prve stopnje nesorazmerno obravnava prispevek tožnice iz razloga prevelikega števila potnikov v vozilu in zmotno oceni njen soprispevek, kljub temu, da toženka ni podala obrazloženega ugovora soprispevka tožnice in je tožnici že pred vloženo tožbo nakazala nesporni del odškodnine brez uveljavljanja sokrivde. Toženka je na prvem naroku sicer navedla, da vidi soprispevek tožnice tudi v dejstvu, da se je ta peljala v vozilu poleg šestih oseb in uveljavljala soprispevek tožnice iz vseh treh razlogov – neuporaba pasu, prisedanje k vinjenemu vozniku in ker se je peljala v vozilu, kjer je bilo več potnikov od dovoljenih pet – v skupni višini 40 %. Šele s pripravljalno vlogo z dne 26. 6. 2013, po prvem naroku, zato nepravočasno, je toženka svoj ugovor soprispevka tožnice obrazložila na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev B. B. in prof. dr. A. A. Ker je sodišče sledilo neobrazloženemu ugovoru, je kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP. Pritožnica poudarja, da je sodišče glede obsega tožnici nastale nepremoženjske škode sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je prisodilo prenizko odškodnino glede na okoliščine primera, obseg škode in tožničino mladost (22 let) ob škodnem dogodku, in sicer 20.000 EUR manj, kot je tožnica zahtevala. Ne strinja se z odmero odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, saj je sodišče premalo vrednotilo dejstvo, ki izhaja iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, da je tožnica utrpela posebno hude telesne poškodbe in da je zaradi celotnega učinka vseh poškodb tožničina prizadetost večja, kot bi bil seštevek posameznih poškodb. Našteva vse nevšečnosti med zdravljenjem in poudarja, da je bilo zdravljenje komplicirano, kar pa sodišče ni ovrednotilo v zadostni meri. Navedeno pa je za tožnico, ki je bila prej popolnoma zdrava in se je lahko normalno gibala, predstavljalo hudo travmo, saj je bil odrezana od prijateljev, vse dni sama s sabo in s telesnimi poškodbami, zaradi česar je zapadla v hudo duševno stisko, da je potrebovala pomoč psihiatra. To bi moralo sodišče bolj ovrednotiti. Meni, da je premalo ovrednotilo tudi ugotovitve komisije, da bo morala tožnica nekatere telesne bolečine prestajati do konca svojega življenja – pri hoji, sedenju. Prepogibanju, vstajanju, počepanju in čepenju, torej pri vseh opravilih v življenju, ki s opravljajo stoje ali sede, in to srednje intenzitete do lahke, ki bodo trajale tudi po nekaj dni. Sodišče je tudi premalo upoštevalo ugotovitve izvedenke psihiatrije, da je zaradi nezgode prišlo do razvoja kognitivne motnje in posttravmatske stresne motnje in da je ob pojavljanju telesnih bolečin moteno njeno duševno ravnovesje, zaradi česar je nemirna, nestrpna in ima nižjo frustracijsko toleranco. Prav tako je sodišče presodilo prenizko odškodnino glede na intenziteto in trajanje sekundarnega strahu. Pri tožnici je bila namreč zaskrbljenost za izid zdravljenja tako intenzivna, da je bila primorana poiskati pomoč psihiatra in kliničnega psihologa. Opozarja na izvedensko mnenje prof. dr. C. C., da še 8 let po škodnem dogodku doživlja blažji strah glede možnih težav z nosečnostjo in poroda ter svoje telesne funkcionalnosti pri negi otroka in da še vedno doživlja strah v okoliščinah, ki jo spominjajo na prometno nesrečo. V okviru odškodnine iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti poudarja, da so ji ostale anatomske in funkcionalne posledice na poškodovanih delih telesa, ki jih našteva, in da je škodni dogodek intenzivno posegel v njeno psiho, samopodobo in psihosocialno funkcionalnost. Prav tako je sodišče premalo upoštevalo dejstvo in ugotovitve izvedenca klinične psihologije, da je dogodek nesreče vplival na tožničino spremljanje sebe, njen odnos do lastne podobe in doživljanje lastnega telesa, spremenjeno pa je tudi doživljanje zunanjega sveta, ki ga dojema kot ogrožajočega in nevarnega. Pri večini nalog se počuti manj uspešna, njene kognitivne sposobnosti so manjše, kar jo ovira pri študiju in onemogoča uspehe na študijskem področju. Po tožničinem prepričanju ji je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava odmerilo prenizko odškodnino tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Bolj bi moralo vrednotiti dejstvo, da tožnikova hoja zaradi posledic škodnega dogodka močno izstopa, da je šepajoča, kar pritegne pozornost, brazgotine pa jo spravljajo v zadrego in neugodje, zato se izogiba situacijam, v katerih je izpostavljena pogledom ljudi. To jo ovira pri medosebnih odnosih in ji sproža tesnobo ter notranjo napetost. Šepajoča hoja bo pri tožnici ostala za stalno. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava s tem, ko je tožnici priznalo le 33% uspeh v pravdi. Glede na to, da je vtoževala odškodnino v višini 73.561,40 EUR in uspela z zneskom 60.455,60 EUR, bi moral znašati njen uspeh v pravdi 82,2 %. Po njenem mnenju bi sodišče moralo upoštevati tudi plačilo nespornega dela odškodnine med postopkom, vse v korist uspeha tožnice. Opozori še na to, da ji sodišče neupravičeno ni priznalo nagrade za posel – za odškodninski zahtevek in dopisovanje s toženko pred vloženo tožbo in ni navedlo, zakaj ji tega stroška ni priznalo. Končno se ne strinja tudi z zaključkom sodišča, da je toženka upravičena do povračila pavšalnega zneska po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, saj toženka ni odvetnik in zato zanjo ne velja Odvetniška tarifa.

3Toženka se pritožuje zoper uvodoma navedeno sodbo v delu za znesek 10.190,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2010 dalje do plačila, posledično pa tudi zoper odločitev o stroških zaradi spremembe uspeha. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali jo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša svoje stroške pritožbenega postopka. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je štelo, da je tožnica izgubila eno leto študija izključno zaradi obravnavanega škodnega dogodka. Večji del zdravljenja (hospitalizacija, operacije, ...) je bil zaključen že pred začetkom naslednjega študijskega leta. Glede na to, da je tožnica 2. 7. 2008 opravila prvi izpit in ni predložila nobenih dokazov, da drugih izpitov ni mogla opraviti, zatrjevana izguba študijskega leta ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča, da bo tožnica zaradi navedenega prikrajšana za enoletno plačilo, ko bo študij zaključila in se zaposlila. Tožnica še vedno študira, zato o izpadu osebnega dohodka ni mogoče govoriti. Toženka poudarja, da se povračilo škode zaradi izgubljenega zaslužka prisodi le, če je zaradi tega že prišlo do zmanjšanja tožničinega premoženja, kar v konkretnem primeru ni zatrjevano, še manj izkazano. Razloge morebitne (enoletne) kasnejše zaposlitve, ki ni z ničimer izkazana, je iskati tudi v drugih okoliščinah, na primer splošna težka zaposljivost mladih oziroma brezposelnost. Razlogi sodbe so si v nasprotju, s čimer je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ugotavlja, da je tožnica izgubila eno leto študija in bo zaradi tega prikrajšana za enoletno plačo, potem ko bo zaključila študij in se bo zaposlila, nato pa sodišče zaključi, da je tožnici že nastala škoda. Navaja, da iz obrazložitve sodbe niso razvidni razlogi glede same višine škode (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj sodišče zgolj navede matematični izračun, ne pojasni pa razlogov, čemu je štelo, da je tožnici nastala mesečno škoda v višini 1.213,1 EUR. Poudarja, da je tožnica res bila vpisana v program „Družboslovna informatika“, vendar ni mogoče izhajati iz povprečja plač v tovrstnih dejavnostih, saj ni dokazano, da bo tožnica študij zaključila oziroma če ga bo zaključila, da se bo v tej dejavnosti tudi zaposlila. Sodišče je glede na obrazložitev zamudne zakonske obresti dosodilo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, medtem ko je v izreku zapisalo datum 3. 2. 2010, čeprav je bila tožba glede na dohodni žig vložena šele 3. 6. 2010, kar je v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu.

4Nobena od pravdnih strank ni odgovorila na pritožbo nasprotne stranke.

5Pritožba tožnice je delno utemeljena, medtem ko je pritožba toženke utemeljena v celoti.

O pritožbi toženke

6Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v okviru premoženjske škode napačno prisodilo znesek 10.190 EUR kot bodočo neto izgubo na osebnem dohodku za obdobje enega leta. Tožnica je to obliko škode utemeljila na trditvah, da je zaradi posledic prometne nesreče morala začasno prekiniti študij, zato je izgubila eno leto študija, kar naj bi pomenilo, da bo v prihodnosti nastopila službo vsaj eno leto kasneje. S tem naj bi utrpela bodočo škodo v znesku 12 mesečnih plač, ki naj bi jih prejemala kot diplomirani družboslovni informatik.

7Prekinjeno šolanje zaradi posledic prometne nesreče lahko predstavlja podlago za povrnitev nepremoženjske škode - odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali povrnitev premoženjske škode.(1) Ta lahko nastopi v obliki navadne škode (zmanjšanja premoženja) ali izgubljenega dobička (preprečitev povečanja premoženja) (132. člen OZ). Škoda zaradi izgube zaslužka je, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. O povrnitvi te škode – ker je bodoča škoda – se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka nastanka škodnega dogodka. Iz te točke dejstva, da bi škoda res nastala in v kakšni višini bi nastala, ni mogoče dokazati z gotovostjo, temveč je o tem mogoče sklepati z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti.(2)

8Pritožba ima glede enoletnega izgubljenega dohodka prav, da pred nastankom prikrajšanja škode ni. Zato mladoletna oseba, ki še ni pridobivala in katere sposobnost za delo je bila okrnjena, nima pravice do odškodnine iz naslova premoženjske škode zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo, ker zaradi tega ni prikrajšanja na premoženjskem področju. Šele, če se bo (in ko se bo) njena nezmožnost za delo odrazila na premoženjskem področju, bo lahko uveljavila odškodnino za to obliko škode.(3) Iz tega razloga je pritožbeno sodišče zmanjšalo odškodnino iz naslova premoženjske škode za 10.190,00 EUR, hkrati pa jo povečalo za 343,36 EUR zaradi 10 % zmanjšanja soprispevka tožnice k nastanku posledic, o čemer bo sodišče navedlo razloge v nadaljevanju. Končni rezultat obeh vplivov (zvišanja in znižanja) je tak, da se prisojena odškodnina iz naslova premoženjske škode zmanjša za 10.109,58 EUR.

9Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevku v delu izgubljenega dohodka zaradi prekinitve študija se zavrnejo tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od tega zneska. Na pritožbene navedbe glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska, odločitev o katerih je vsebovana v II. točki izreka izpodbijane sodbe, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo od 3. 2. 2010, od (dodatnega) odškodninskega zahtevka, ki ga je tožnica naslovila na zavarovalnico (A31), in ne šele od vložitve tožbe dne 3. 6. 2010, za kar si neutemeljeno prizadeva pritožnica.

O pritožbi tožnice

10Kar zadeva temelj odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke, tožnica v pritožbi izpodbija višino ugotovljenega soprispevka k nastalim posledicam nezgode le zaradi dejstva, ker je bilo v vozilu večje število potnikov, kot je bilo dovoljeno (sedem oseb namesto petih), medtem ko odločitve o 10 % soprispevku zaradi vožnje z vinjenim voznikom ne izpodbija. Utemeljeno opozarja na to, da ugotovljene okoliščine ne dajejo podlage za oceno njenega soprispevka v višini 20 %, ki temelji na izvedenskih mnenjih izvedencev B. B. in prof. dr. A. A. Ugotovljene okoliščine, ki jih izpodbijana sodba črpa iz navedenih mnenj in jih pritožba ne izpodbije, da so nekatere poškodbe nastale ob nekontroliranem gibanju po trku v drevo tudi zaradi medsebojnega delovanja nekontrolirano gibajočih se potnikov in da so kolena potnika, na katerih je tožnica sedela, predstavljala dodaten amortizer, ki je pripomogel k temu, da je tožnico vrglo ob naslonjalo sedeža in navzgor v streho vozila, utemeljujejo 10% soprispevek tožnice (tretji odstavek 153. člena OZ). Dejstvo, da je tožnica sedela na kolenih sopotnika, je nedvomno posledica večjega števila potnikov, saj se v nasprotnem primeru ne bi mogli peljati vsi hkrati. Takšna presoja ni rezultat uporabe prostega preudarka, na kar se sklicuje pritožba, temveč temelji na dokaznem postopku oziroma upošteva vse okoliščine konkretnega primera. V presojo je vključena tudi primerjava teže posameznih razlogov (vožnja z vinjenim voznikom, neuporaba varnostnega pasu, večje število oseb),(4) ki jih je v ugovoru deljene odgovornosti uveljavljala toženka. V zvezi z vprašanjem tožničinega soprispevka je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo razpravnega načela iz prvega odstavka 7. člen ZPP oziroma s kršitvijo pravil o prekluziji, ker naj bi ugovor deljene odgovornosti toženke ostal neobrazložen do vključno prvega naroka za glavno obravnavo. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na njem toženka ponudila zadostno trditveno podlago glede vseh treh razlogov, za strokovno utemeljitev, kako in v kakšni meri je posamezen od njih vplival na nastanek škode, pa že v odgovoru na tožbo predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca za raziskavo prometnih nezgod in izvedenca medicinske stroke.

11Tožnica se nadalje ne strinja z višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo po vseh uveljavljanih postavkah, in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter skaženosti, pri čemer sprejema dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, uveljavlja pa zmotno uporabo materialnega prava zaradi prenizke odmere odškodnine. Pri tem tožnica v pritožbi zgolj pavšalno oporeka odmerjeni višini odškodnine in ne izpostavi nobene sodne odločbe, s katero bi bila za primerljivo hude poškodbe prisojena višja odškodnina.

12Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica, ob prometni nesreči stara 22 let, utrpela naslednje poškodbe: strganino vranice, zlom 2 - 4 rebra desno, udarnino desnih pljuč, izliv krvi v desno prsno votlino, obojestranski zlom sramnih kosti, zlom desne črevnice, zlom desne lopatice, zlom čolnička levega zapestja ter rane na obrazu in glavi. V skladu z razvrstitvijo telesnih poškodb po Fischerju navedene poškodbe sodijo med srednje hude primere (prelom več reber, izguba vranice, zlom čolnička zapestja) oziroma hude primere (zlom kolčnih kosti). Pri odmeri odškodnine v konkretnem primeru, ko gre za več sklopov poškodb, primerna odškodnina ni le enostaven seštevek posameznih poškodb, temveč je treba upoštevati, da je končna odmera zaradi njihovega součinkovanja oziroma njihove prepletenosti višja.

13Pritožbeni pomisleki v zvezi z odmero odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem so utemeljeni. Sodišče je v celoti povzelo s strani izvedenca objektivizirane zaključke glede trajanja in intenzitete bolečin: tožnica je trpela teden dni zelo hude bolečine, tri tedne hude bolečine, pet tednov trajne srednje hude, občasne srednje bolečine ob fizioterapiji, prevezah, odstranitvi K-žice, daljši hoji, spremembi vremena, trajne lahke štiri mesece ter občasne lahke do konca zdravljenja (14 mesecev) ob razgibavanju in uporabi leve roke, spremembi vremena, dalj časa trajajočem sedenju in daljši hoji, v prihodnje pa bo občutila bolečine pri daljši in napornejši hoji, sedenju, prepogibanju, vstajanju, počepanju, določenih gibih, npr. plavanju žabice, bolečine v desnem kolku pri teku in pri forsirani dorzifleksiji zapestja – odrivanju z roko. Sodišče je nadalje dosledno upoštevalo vse nevšečnosti med zdravljenjem: operacija v splošni anesteziji, odstranitev vranice, namestitev zunanjega fiksatorja na medenico, operacija levega zapestja v splošni anesteziji, K-žica iz levega zapestja, odstranitev šivov iz operativne rane na trebuhu, ran na mestu drenov, rane na glavi, operativne rane na levem zapestju, številni prevezi, menjava zunanjega fiksatorja v splošni anesteziji (zunanji fiksator fiksiran z vijaki spredaj na medenici imela 12 tednov), drena v desni prsni votlini in trebušni votlini, urinski kateter, preležanine, jemanje antibiotikov in analgetikov, 5-mesečna imobilizacija levega zapestja, bergle je uporabljala 12 tednov, 10-dnevna nadomestna rehabilitacija v zdravilišču, 10 seans ambulantne fizioterapije v zdravstvenem domu, v času zdravljenja bila vsaj 30-krat rtg slikana, opravila je 2 CT preiskavi, UZ preiskava trebuha, 9 specialističnih pregledov in številni pregledi pri osebnem zdravniku. Tožnica je bila hospitalizirana skupaj 56 dni. Tožničino zdravljenje je bilo dolgotrajno in zahtevno, a na srečo uspešno, vendar to ne sme zmanjšati pomena ugotovljenih nevšečnosti in bolečin. Nekatere od njih, prej omenjene, bo namreč trpela celo življenje. Ob primerjavi z zadevami,(5) v katerih so oškodovanci utrpeli podobne poškodbe s primerljivimi posledicami, gre tožnici višja odmena za telesne bolečine in nevšečnosti, kot ji jo je prisodilo sodišče prve stopnje, tako da se zviša s 30.000,00 EUR na 35.000,00 EUR.

14Sodišče prve stopnje je premalo ovrednotilo tudi intenziteto in trajanje duševnih bolečin zaradi skaženosti. Ta oblika škode je v pomembnem obsegu odvisna od starosti, ko oškodovanec utrpi škodo.(6) Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo okoliščino, da je bila tožnica ob nesreči stara komaj 22 let in da je pri njej pri hitrem in napornem gibanju vidno šepanje, ki bo trajno. Posledice prometne nesreče se odražajo tudi v več brazgotinah, ki pri drugih utemeljeno povzročajo zanimanje in neprijeten občutek, in sicer brazgotina po laparotomiji, brazgotine po zunanjem fiksatorju in odvzemu spongiozne kosti na sprednji strani obeh črevnic, ki so vidne v poletnih in kopalnih oblačilih ter v intimnih situacijah, 2 cm veliki brazgotini na mestih, na katerih je imela vstavljeni drenažni cevki in brazgotina po preležanini. Iz tega naslova je zato treba zvišati odškodnino s prisojenih 5.000,00 EUR na 7.000,00 EUR.

15Nasprotno so očitki tožnice v zvezi s prenizko odmerjeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je v tem delu ustrezno upoštevalo merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki so določena v 179. členu OZ. Med temeljnimi načeli sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom se denarno zadoščenje odmeri glede na trajanje in intenziteto pri posameznem oškodovancu, upoštevaje okoliščine konkretnega primera. Funkcija drugega načela, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS), pa je vzpostavitev sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera in se kaže v tem, da mora sodišče enake položaje obravnavati enako, različne pa različno.

16V znesku 40.000 EUR sta torej primerno ovrednotena intenzivnost in trajanje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, upoštevaje anatomske in funkcionalne posledice na poškodovanih delih ter tudi z vidika psiholoških sprememb, nastalih pri tožnici zaradi škodnega dogodka.

17Pri presoji odškodnine za strah je izpodbijana sodba vzela v ozir, da je tožnica utrpela intenziven sekundarni strah teden dni po nastanku škodnega dogodka in pred naknadnimi posegi, občasen strah manjše intenzitete pa do zaključene rehabilitacije po operaciji levega zapestja, predvsem v času fizioterapevtskih postopkov. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zanj pravilno dosodilo odškodnino 5.000,00 EUR.

18Glede na povedano obseg tožničinih prikrajšanj zaradi posledic škodnega dogodka ni bil ustrezno ovrednoten. Po primerjavi celotne prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 80,8 povprečnih mesečnih neto plač(7) s primeri, v katerih so oškodovanci utrpeli podobno poškodbo, sledi sklep, da je prisojena odškodnina prenizka. Glede na številne tožničine poškodbe, ki se uvrščajo v različne poškodbene skupine, je težko najti podoben primer v praksi. Sodišče je posamezne poškodbe združilo v več sklopov in se na ta način prepričalo, da je odmerjena odškodnina prenizka. Odškodnine za poškodbe, ki imajo za posledico odstranitev vranice, praviloma presegajo 30 povprečnih neto plač.(8) Za obojestranski prelom sramnih kosti tudi 30 povprečnih neto plač(9) ali celo več, pri čemer je bil v konkretnem primeru ugotovljen še zlom desne črevnice. Nadalje za zlom čolnička zapestja s podobnimi posledicami, kot jih je imela tožnica, odmerjajo 14 povprečnih neto plač.(10) Poleg naštetega pa še udarnina desnih pljuč in zloma 2 - 4 rebra desno in desne lopatice. Kot že rečeno, pri presoji, kolikšna odškodnina je primerna, pa ne gre samo za matematični seštevek odškodnin za posamezne sklope poškodb, temveč se sočasen obstoj več poškodb odraža na višji odškodnini. Zato je pritožbeno sodišče na prvi stopnji prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 7.000 EUR, na končno odškodnino v višini 87.000 EUR (87,9 povprečno neto plač). Ob upoštevanju zvišanja odškodnine in znižanja tožničinega soprispevka na 10 % se prisojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode zviša s 13.573 EUR na 27.173 EUR (za 13.600 EUR).

19Pritožba utemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških. Sodišče prve stopnje tožnici neupravičeno ni priznalo nagrade za posel, čeprav je pred pravdo na zavarovalnico naslovila odškodninski zahtevek s kasnejšimi dopolnitvami in nagrado tudi priglasila (list. št. 284 spisa). Upoštevaje večinsko stališče sodne prakse namreč predstavlja potreben strošek, ki je nastal v zvezi s pravdo.(11) Nagrada za posel v skladu s tar. št. 2200 ZOdvT se izračuna s pomočjo koeficienta (v razponu od 0,5 do 2,5) od nagrade, določene v 12. členu ZOdvT, pri čemer se v skladu s tretjim odstavkom opombe 3 tretjega dela tarife polovica navedene nagrade, vendar največ 0,75, všteje v nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT. Pritožbeno sodišče je glede na odškodninski zahtevek, ki ga je tožničina pooblaščenka večkrat dopolnila (npr. priloge A31, A34, A36), za izračun višine te nagrade uporabilo koeficient v višini 2, pri čemer je polovico nagrade vštelo v nagrado za postopek. Nagrada za posel znaša 1.778,00 EUR(12) oziroma po vštetju polovice zneska v nagrado za postopek 889,00 EUR. Po prištetju zneska k skupnemu znesku stroškov, ki jih je odmerilo prvostopenjsko sodišče in zoper katerega se tožnica ni pritožila, skupni stroški znašajo 6.104,78 EUR. Utemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da ZOdvT ne more predstavljati pravne podlage za odmero stroškov zavarovalnice (toženke), vendar to ne vpliva na seštevek toženkinih stroškov (800,35 EUR), saj ji je sodišče utemeljeno priznalo 20,00 EUR administrativnih stroškov, ki jih je priglasila.

20Z zvišanjem odškodnine, ki jo toženka dolguje tožnici, se je spremenil tožničin uspeh v pravdi, zato je treba spremeniti odločitev o stroških postopka tudi iz tega razloga. Glede na 37,4 % tožničin uspeh v pravdi(13) ji je toženka dolžna plačati stroške v višini 2.283,19 EUR. Stroški toženke pa glede na 62,6 % uspeh znašajo 501,02 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnici plačati 1.782,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedeno zahteva spremembo stroškov v III. točki izreka izpodbijane sodbe tako, da se toženkina obveznost plačila stroškov zviša za 597,19 EUR (na 1.782,17 EUR).

21Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice delno ugodilo, pritožbi toženke pa v celoti, in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo (II. točka izreka te sodbe).

22Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Glede na to, da je tožnica s pritožbo zahtevala zvišanje odškodnine za 18.000 EUR (0,9 x 20.000 EUR)(14) in izpodbijala 20 % soprispevek glede že prisojene odškodnine, vrednostno 19.072,32 EUR (16.000 EUR odpade na nepremoženjsko škodo, ostalo pa na premoženjsko škodo), uspela pa glede 13.682,42 EUR, njen pritožbeni uspeh znaša 36,91 %. Njeni pritožbeni stroški znašajo skupno 1.517,29 EUR, in sicer jih sestavlja nagrada za postopek v višini 670,40 EUR (upoštevana je vrednost izpodbijanega dela sodbe), pavšalni strošek poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 EUR, oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost v višini 151,89 EUR, in sodno takso za pritožbo v višini 675 EUR. Upoštevaje njen pritožbeni uspeh 36,91 %, je tožnica upravičena do povrnitve 560,03 EUR. Nasprotno je toženka s svojo pritožbo uspela v celoti, zato je upravičena do povrnitve vseh pritožbenih stroškov, kamor spada sodna taksa (459 EUR) in materialni stroški (10,00 EUR), skupno torej 469 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnici plačati v 15 dneh 91,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje (III. točka izreka te sodbe). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakona, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča 13. 12. 2006.

-------------

Op. št. (1): Poročilo VSS 2/86, str. 9. Primerjaj tudi zadevo II Ips 343/99 z dne 13. 1. 2000, ki navedeno mnenje povzema.

Op. št. (2): Primerjaj odločbi VSRS II Ips 147/2013 z dne 28. 5. 2015, II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012.

Op. št. (3): Takšno stališče je zavzeto v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1001.

op. št. (4): Sodišče prve stopnje je ocenilo tožničin soprispevek na 30 %, od tega 10 % iz razloga vožnje z vinjenim voznikom in 20 % iz razloga večjega števila potnikov od dovoljenega. Za neuporabo varnostnega pasu ni dosodilo soprispevka, saj je ugotovilo, da če bi bila tožnica pripeta s pasom, iz vozila ne bi padla in bi zmanjšala verjetnost nastanka poškodb medenice, medtem ko bi zaradi zategnitve pasu zagotovo utrpela (dodatne) poškodbe. Štelo je, da so elementi za soprispevek iz zadnjega razloga izničeni s povečanim obsegom škode, ki bi jo tožnica utrpela ob uporabi varnostnega pasu.

Op. št. (5): Primerjaj zadevo VSRS II Ips 290/2012 z dne 5. 9. 2013, v kateri je sodišče odmerilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin v enakem znesku, pri čemer je tožnik ravno tako utrpel raztrganino vranice in še nekatere druge poškodbe na podobnih mestih kot v obravnavani zadevi. Nadalje je primerljiva tudi zadeva VSL II Cp 2523/2013 z dne 12. 2. 2014, čeprav z nekoliko nižjo prisojeno odškodnino, v kateri se utrpele poškodbe v večjem delu prekrivajo s poškodbami v obravnavani zadevi, z razliko, da si je tožnica v drugem primeru poškodovala še zapestje, poleg tega je bila tožnica hospitalizirana skoraj dvakrat toliko časa, kot je bil tožnik v navedeni zadevi, pa tudi bolečinska obdobja so nekoliko daljša.

Op. št. (6): Glej sodbo VSRS II Ips 363/2002 z dne 17. 4. 2003.

Op. št. (7): Povprečna mesečna neto plača je ob izdaji izpodbijane sodbe (februar 2015) znašala 989,91 EUR.

Op. št. (8): Tako sodba VSRS II Ips 565/2007 z dne 18. 6. 2009.

Op. št. (9): Primerjaj sodbo VSRS II Ips 716/2007 z dne 10. 9. 2008.

Op. št. (10): Primerjaj sodbo VSRS II Ips 304/2007 z dne 10. 4. 2008.

Op. št. (11): Prim. VSL sodba II Cp 2585/2013, VSL sodba I Cp 2652/2011, VSL sklep II Cp 3318/2010, VSL sodba I Cp 4046/2010. Enako tudi Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 25.

Op. št. (12): Osnovo za izračun nagrade za posel predstavlja v tožbi vtoževani znesek 107.377,60 EUR in ne kasnejši po umiku tožbe zaradi toženkinih plačil med pravdo.

Op. št. (13): Ob upoštevanju načina izračuna, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, ki ne loči uspeha po temelju in po višini.

Op. št. (14): Tožnica ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje o svojem soprispevku v višini 10 %, zato si je prizadevala le za 90 % vrednost in ne v celoti.