VSL sodba IV Cp 3460/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je toženka dolžna za preživljanje tožnika plačevati mesečno preživnino v višini 150,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožnik ni vložil tožbe na preživljanje v roku enega leta od prenehanja življenjske skupnosti. Prvo sodišče je ugotovilo, da je življenjska skupnost med pravdnima strankama razpadla poleti 2013 in da od takrat dalje pravdni stranki nista mogli več pričakovati, da se bo njuna življenjska skupnost znova vzpostavila. Ker je bila tožba vložena 9. 4. 2015, življenjska skupnost pravdnih strank pa je prenehala pred 9. 4. 2014, je prvo sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da se je razmerje pravdnih strank preoblikovalo šele s pravnomočno razvezno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem IV P 30/2014 z dne 23. 4. 2014. Življenjska skupnost pravdnih strank niti tedaj ni razpadla, spremenila se je le kvaliteta in način vzdrževanja medsebojnih odnosov. Pred razvezo zakonske zveze ni mogoče govoriti o razpadu življenjske skupnosti. Zakonska zveza se ni končala z izrazom volje, da pravdnih stranki ne želita več živeti v življenjski skupnosti. Zakonska zveza je prenehala šele s pravnomočno sodbo. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 215/2001 pojasnilo, da pravice do preživnine zakoncev ni mogoče vezati na datum razdora skupnosti, še posebej, če je ta datum ugotovljen šele naknadno. Poudarilo je, da je treba upoštevati posebnosti vsakega primera ter podobnost in razliko med razpadom zunajzakonske zveze in razvezo zakonske zveze. Nobena tožba na razvezo zakonske zveze ni vložena pred nastankom razlogov za razvezo zakonske zveze. Tudi če je tožba zaradi razveze zakonske zveze vložena v trenutku nastanka razlogov za razvezo zakonske zveze, lahko preteče eno leto in zakonec ne bo mogel več uveljavljati preživnine, če je ne bo uveljavljal v tožbi za razvezo zakonske zveze. Življenjsko logično je, da se medsebojni odnosi zakoncev slabšajo določeno časovno obdobje preden pride do odločitve, da se vloži tožba na razvezo zakonske zveze. Tožnik je utemeljeno upal, da se bodo razmere med pravdnima strankama izboljšale in da bosta pravdni stranki znova zaživeli kot zakonca. Pravdni stranki sta skupaj živeli v stanovanjski hiši, ki je njuno skupno premoženje, med seboj sta si razdelili plačilo stroškov v zvezi z bivanjem, skrbeli sta za hišo v okviru delitve del med zakoncema. Tožnik je toženko pozdravljal, ko je prišla iz nočne službe, ona pa mu ni odzdravljala, zato jo je nehal pozdravljati. Tožnik je vedel, da ima toženka drugega moškega, prenehala je opravljati gospodinjska opravila, kljub temu pa tožnik ni želel vložiti tožbe na razvezo zakonske zveze, ker je bil pripravljen sprejeti tudi takšen način življenja. Še vedno je upal, da se bo življenjska skupnost vzpostavila. Prvo sodišče ni obrazložilo, kaj se je spremenilo decembra 2014, ko se je toženka odselila iz hiše. Toženka je navedla, da se je odselila, ker se je bala tožnika, ta razlog pa je v nasprotju z njeno izpovedbo, da je tožniku stala ob strani ob tragičnem dogodku, ko je prišlo do umora X leta 1975 in tudi kasneje, ko je bil tožnik v zaporu in ko je prišel iz zapora brez denarja. Pravdni stranki sta imeli v zakonski zvezi odnose, ki niso bili idealni, pravdni stranki sta se prepirali in bila so obdobja, ko nista govorili in tudi obdobja, ko nista spali skupaj, kar je potrdila tudi toženka. Tudi razmerja z drugimi partnerji zakoncema niso bila neobičajna. V letu 2013 ni prišlo do takšnega razpada življenjske skupnosti, da tožnik ne bi utemeljeno pričakoval, da se skupnost lahko še obnovi. Treba izhajati iz medsebojnega načina življenja zakoncev pred letom 2013 ter ne iz nekega povprečnega in običajnega načina življenja zakoncev. Razveza zakonske zveze leta 2014 ni bila zgolj formalnost, temveč je preoblikovala obstoječe razmerje pravdnih strank.

3Toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in da se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo odločilnih razlogov, na podlagi katerih je ugotovilo, da je življenjska skupnost med pravdnima strankama (dokončno) razpadla poleti 2013. Prav nasprotno, razlogi v sodbi so podrobno, skrbno, sistematično in celovito obrazloženi. Postopek ugotavljanja dejanskega stanja je potekal v skladu s 8. členom ZPP in tudi argumentacija, na kateri sodišče prve stopnje utemeljuje dejanske ugotovitve, je prepričljiva, ob tem, da je prvo sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6Sodna praksa je drugačna, kot jo ponuja pritožba(2), saj je upravičeni zakonec dolžan najkasneje v roku enega leta po prenehanju življenjske skupnosti s tožbo zahtevati od drugega zakonca preživnino, sicer to pravico izgubi. Pritožba upošteva zgolj določbo 81.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(3), pri tem pa spregleda določbo 50.a člena ZZZDR, iz katere izhaja, da se za preživninska razmerja med zakoncema v času trajanja zakonske zveze ter za preživninska razmerja med zakoncema po prenehanju življenjske skupnosti zakoncev smiselno uporabljajo določbe o preživljanju zakoncev po razvezi zakonske zveze. Ob smiselni uporabi 81.a člena ZZZDR pa je v sodni praksi enotno stališče, da mora zakonec ob prenehanju življenjske skupnosti v roku enega leta zahtevati od drugega zakonca preživnino, saj v nasprotnem to pravico izgubi. Drugačna materialnopravna stališča pritožbe so zmotna.

7Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo posebnosti življenjske skupnosti, v kateri sta živeli pravdni stranki, ugotavljalo je tudi, ali so med pravdnima strankama obstajale (realne) okoliščine, ki bi kazale na možnost, da se med njima znova vzpostaviti življenjsko skupnost. Prvo sodišče je v dokaznem postopku ob upoštevanju izpovedb (obeh) pravdnih strank, prepričljivo ugotovilo, da je življenjska skupnost zakoncev prenehala najkasneje poleti 2013, ko zakonca nista več mogla pričakovati, da se bo življenjska skupnost znova vzpostavila, posebej glede na način sobivanja v skupni hiši in medsebojno komunikacijo. Kljub posebnostim zakonske zveze v času življenjske skupnosti, na katere opozarja pritožba, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so se od navedenega obdobja dalje odnosi med pravdnima strankama povsem ohladili, zakonca sta živela drug mimo drugega, ni bilo več skupnega gospodinjstva, ni bilo več ekonomske skupnosti, medsebojne komunikacije in medsebojne pomoči, dodatna okoliščina, zaradi katere je prišlo do prenehanja življenjske skupnosti pravdnih strank pa je bila tudi tožba X leta 2012. Toženka se je decembra 2014 odselila iz skupne hiše, kar le dodatno potrjuje ugotovitve prvega sodišča, da že od poletja 2013 ni bilo mogoče več pričakovati, da se bo med zakoncema vzpostavila življenjska skupnost. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve prvega sodišča, da je relativno pozna izselitev toženke iz hiše posledica dejstev, da je toženka z lastnimi sredstvi zgradila hišo, za katero še vedno plačuje kredite, toženka pa se je tudi bala tožnika, kar potrjujejo pretekla nasilna ravnanja tožnika in njena izpovedba, zato izselitev toženke ni mogoče šteti kot odločilno okoliščino, na podlagi katere sta pravdni stranki spoznali, da je njuna življenjska skupnost dokončno prenehala.

8Ker je tožnik vložil tožbo 9. 4. 2015, življenjska skupnost pa je razpadla poleti 2013, je tožnik zamudil enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe na plačilo preživnine, kot to določa 81.a člen ZZZDR v zvezi s 50.a členom ZZZDR, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

9Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

10Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka, enako toženka, saj odgovor na pritožbo ni bil potreben.

-------------

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Glej sodbe VS RS II Ips 606/2006, II Ips 681/2007 in II Ips 944/2007; tudi ob upoštevanju razlogov iz obrazložitve sklepa VS RS II Ips 215/2001, ki jih povzema pritožba, tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZZZDR.