VDSS sodba Pdp 253/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1Ugotovi se, da sta Sklep o prepovedi opravljanja dela tožene stranke opr. št. ... z dne 19. 6. 2014 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS, opr. št. ... z dne 16. 7. 2014, nezakonita.

2Ugotovi se, da sta sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi opr. št. ...) z dne 1. 7. 2014 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS, opr. št.... z dne 13. 8. 2014, nezakonita in da posledično tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo.

3Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga prijaviti za nedoločen čas v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 13. 8. 2014 dalje, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

4Tožena stranka je dolžna tožniku za čas brezposelnosti od 13. 8. 2014 dalje izplačati bruto plačo v višini 1.975,26 EUR mesečno za vsak mesec brezposelnosti, od te plače obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke iz naslova socialnega zavarovanja, neto znesek plače v višini 1.271,11 EUR pa izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

5Tožena stranka je dolžna tožniku za čas izrečene prepovedi opravljanja dela od 19. 6. 2014 do zaključka postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 8. 2014 izplačati preostali del plače v mesečnem bruto znesku 1.404,77 EUR, od te bruto plače obračunati in plačati pripadajoče davčne dajatve in prispevke za socialno zavarovanje, neto znesek razlike plače v višini 946,69 EUR pa izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne razlike plače od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

6Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti povzročene pravdne stroške tega delovnega spora, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka 8 dni po prejemu prvostopne sodbe do poplačila, vse na fiduciarni transakcijski račun pooblaščenca tožeče stranke (I. točka izreka).

Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo nadaljnjih pritožbenih stroškov. Navaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala mu je kršitev pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Tožnik je očitana mu kazniva dejanja tatvine in s tem kršitev obveznosti iz delovnega razmerja vseskozi zanikal. Navaja, da kazenski postopek zoper tožnika zaradi očitanega mu kaznivega dejanja ni bil uveden. V primeru očitka tožniku gre namreč za predlagalni delikt, v zvezi s katerim je oškodovanec, navedeno športno društvo predlog za kazenski pregon umaknilo, zaradi česar pogojev za izvedbo kazenskega postopka zoper tožnika ni bilo. Sodišče bi zato moralo v delovnem sporu ugotavljati obstoj tožniku očitanih kršitev delovnih obveznosti oz. kaznivega dejanja. Iz razlogov napadene sodbe je mogoče v kratkem povzeti, da sodišče navedbam in izpovedi tožnika, ki storitev očitanega mu dejanja zanika, ni verjelo in je svojo odločitev o obstoju kršitve delovnih obveznosti tožnika z znaki kaznivega dejanja utemeljilo na podlagi zbranih dokazov delodajalca v predkazenskem postopku ter izpovedbe zaslišanih prič v sodnem postopku. Obremenilna priča je bil policist A.A., na katero izpovedbo se sodišče v razlogih sodbe pri svoji odločitvi tudi sklicuje. Priča je izpovedala, da sta si s tožnikom delila skupaj z drugimi policisti isto pisarno v prostorih PP B., da je imela kot predsednik navedenega društva blagajno tega društva v svoji službeni omari, da je bila ta omara vedno zaklenjena in da brez njenega soglasja ni imel nihče vstopa v to omaro oz. blagajno, kakor tudi, da je neposredno sodelovala pri raziskovanju domnevnih tatvin denarja društva iz blagajne s tem, da je v blagajno nastavila po dogovoru z nadrejenimi „ past za domače tatove“. Sledovi te pasti pa so bili po ugotovitvi manjka v blagajni najdeni zgolj na rokah tožnika. Tožnik je mnenja, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov zmotno ugotovilo pravo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je tožnik storil očitano mu tatvino denarja. Navaja in izpostavlja specifičnost dela delodajalca tožnika, torej policije, ki temelji na hierarhiji, na podlagi katere je vsak podrejen delavec popolnoma odvisen od nadrejenega. Policisti torej delajo po navodilih in ukazih nadrejenih delavcev. Navedeno se kaže tudi v predmetnem delovnem sporu, v katerem so posamezne priče zaposlene pri toženi stranki na zahtevo sodišča podale predhodne pisne izjave, iz katerih je mogoče ugotoviti popolno usklajenost teh izjav, ki se vse začnejo z enakim besedilom “v povezavi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in izreka prepovedi opravljanja dela C.C. podajam izjavo v skladu z določili 236.a člena ZPP“. Ta usklajenost ne more biti slučajna, ampak določno dokazuje po nadrejenih delavcih dirigirane zapise izjav prič za potrebe sodišča. Iz proste izjave izpovedbe priče D.D. na sodišču določno izhaja, da je priča na vprašanje sodišča, komu vse je ta priča kontrolirala roke, odgovorila, jaz nikomur. Zaslišanje priče je bilo izvedeno pet mesecev po opravljenih pregledih in sestavljenem navedenem uradnem zaznamku, v katerem je ta ista priča, ki je ali naj bi sestavila uradni zaznamek v imenu PP B. 19. 6. 2014 določno navedla, da je opravila pregled rok osmim osebam v dveh dnevih. Zato je malo verjetno, da se priča teh svojih aktivnosti na sodnem naroku ne bi več spomnila, zlasti, ker je šlo v tem primeru za obravnavo njenega ožjega sodelavca. Ob tem je posebej upoštevati še nadaljnje dejstvo, da je bila ta priča poleg policista A.A. edina seznanjena z nastavljeno pastjo in torej vključena v predkazenski postopek. Nadalje je priča D.D. izpovedal, da je policist A.A. v ponedeljek 2. 6. 2014 pregledal nastavljeno past in ugotovil, da je vse tako kot je bilo. To dejstvo je pomembno, ker tožnik od petka 30. 5. 2014, ko je bila past nastavljena, do jutra 3. 6. 2014 ni bil v prostorih policijske postaje B., 3. 6. 2014 pa se je nahajal zjutraj le v pritličju. Tožnik je imel torej možnost denar vzeti le 30. 5. 2014, ko je bil v dopoldanskem času na delu, policist A.A. pa je nadrejenemu policistu D.D. poročal, da je bila še v ponedeljek 2. 6. 2014 past nedotaknjena oz. nespremenjena. Policist A.A. je ves čas zatrjeval, da je imel omaro, v kateri je hranil blagajno športnega društva ves čas zaklenjeno in da brez njegovega dovoljenja nihče ni mogel dostopati do blagajne društva. Postavlja dejstvo, da je nekdo očitno moral priti v blagajno društva, saj je nenazadnje to storil tudi tožnik ob iskanju seznama udeležencev ribiškega tekmovanja in sicer v petek 30. 5. 2014, ko v ponedeljek policist A.A. spremembe na nastavljeni pasti še ni zaznal. Ta okoliščina potrjuje zatrjevanje tožnika, da je do blagajne društva poleg policista A.A. pristopal še kdo drug. Tožnik zatrjuje, da je prepričan, da vsi ki so imeli dostop do prostora PP B., niso bili pregledani v zvezi s kontaminacijo s sledovi nastavljene pasti ali pa niso bili primerno pregledani. Tožnik meni in se zaveda, da gre za subtilne razlike ali nasprotja, vendar bi moralo sodišče v tem delovnem sporu s povečano stopnjo kritičnosti ocenjevati izpovedbe prič ter ostale pridobljene dokaze, zlasti da se upošteva dejstvo, da gre pri toženi stranki za državni organ, ki je usposobljen po svoji osnovni funkciji za zbiranje dokazov v predkazenskem postopku. Glede nadaljnjega pogoja za utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da zaradi storjene kršitve delovnih obveznosti delovnega razmerja med strankama predmetnega delovnega spora ni mogoče več nadaljevati, tožnik navaja, da tako rigorozne razlage tega dodatnega pogoja za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je obrazložena v sodbi, v konkretnem primeru ni sprejemljiva, saj je nesporno, da tožniku očitano ravnanje ni bilo storjeno v zvezi z izvrševanjem njegovega dela policista. Do suspenza tožnika z delovnega mesta tožniku očitano ravnanje ni bilo splošno znano, da bi s strani javnosti prišlo do negativnega vpliva na ugled policije, po drugi strani pa ne more mimo javno objavljenih dejstev, da naj bi naj generalni direktor policije „ogoljufal“ državo pri izplačilu svojih dohodkov v višini okrog 80.000,00 EUR, s čimer pa očitno ni bil prizadet ugled policije, saj zoper slednjega očitno ta ista policija ni uvedla nobenega postopka. Sklicuje se na ustavno načelo enakosti pred zakonom v smislu določbe 14. člena Ustave RS. V času očitane mu kršitve je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen že preko 30 let. S tem, ko je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi mu je tudi onemogočila predčasno upokojitev, saj je izgubil status pooblaščene uradne osebe. Bistveno v zvezi z njegovo zaposlitvijo je nadaljnje dejstvo, da je vsa ta leta poslušno izpolnjeval naročene mu obveznosti, da ni storil nobenih kršitev delovnih obveznosti in da tudi posledično v času zaposlitve ni bil nikoli obravnavan zaradi kakršnihkoli kršitev delovnih obveznosti. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno. Opozarja, da so tožnikove navedbe glede dejstva, da kazenski postopek zoper tožnika zaradi očitanega kaznivega dejanja ni bil uveden, saj je športno društvo (oškodovanec) predlog za kazenski pregon umaknilo in tako ni bilo pogojev za izvedbo kazenskega postopka, brezpredmetne. Tožena stranka tudi ponovno navaja, da so bile pregledane roke vsem osebam, ki bi lahko prišli v stik z nastavljeno pastjo za domače tatove. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti ter da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost sklepa o prepovedi opravljanja dela tožnika ter presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013). V njej mu je očitala kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. list RS, št. 50/2001 in naslednji) ter ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Na podlagi nastavljene pasti za domače tatove je tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik tisti, ki je iz škatle - blagajne športnega društva odtujil 30,00 EUR. Tožena stranka je pri pregledu rok vseh zaposlenih delavcev na PP B. našla črne madeže (sledove pasti) samo na rokah tožnika. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank, predvsem pa glede dejstva, da gre za policista, katerega naloga je preprečevanje, odkrivanje in preiskava kaznivih dejanj, je porušeno zaupanje med strankama, zaradi česar ni mogoče več nadaljevati z delovnim razmerjem tožnika niti do izteka odpovednega roka.

7Sodišče prve stopnje je pri odločanju v predmetnem sporu upoštevalo in kritično ocenilo vse izvedene dokaze, tako vsakega zase kot tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (8. člen ZPP). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje sledilo predvsem izpovedbi priče A.A. ter da so bile priče, ki so podale predhodne pisne izjave na podlagi določbe 286.a člena ZPP v svojih izjavah povsem usklajene. Priče so bile opozorjene na posledice krive izpovedbe, pisne izjave prič so bile pridobljene na zahtevo sodišča, poleg tega so bile tudi neposredno zaslišane.

8Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je podana tožniku očitana kršitev. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo za dokazano, da je bil tožnik tisti, ki je v času od 30. 5. 2014 do 3. 6. 2014 vzel iz blagajne športnega društva 30,00 EUR, saj se je o tem prepričalo na podlagi dokaza sledov pasti za domače tatove na njegovih rokah. Tožnik je storitev kaznivega dejanja zanikal ter dejstvo sledov na rokah pojasnjeval z navedbami, da je kot blagajnik društva prihajal v stik z denarjem. Sodišče prve stopnje ni verjelo zagovoru tožnika, saj se je do ugotovljenih dejstev določno opredelilo in obrazložilo, katere dokaze je štelo za odločilne. O prepričljivosti posameznih izpovedi prič se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi z neposrednim zaslišanjem prič in tožnika. Pritožba zato zmotno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo s povečano stopnjo kritičnosti ocenjevati izpovedbe prič, ker je tožena stranka državni organ, ki je najbolj usposobljena za zbiranje dokazov v predkazenskem postopku.

9Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bil izpolnjen tudi osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor je določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Ta določa, da delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je ravnanje tožnika povsem nesprejemljivo glede na naravo dela, ki ga opravlja policija kot državni represivni organ in glede na to, da je policist tisti, ki bi moral varovati in utrjevati ugled policije. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da glede na ravnanje tožnika na delovnem mestu policista, katerega osnovna naloga je preprečevanje kaznivih dejanj, ni možno nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri tem ni pomembno, da storjeno dejanje ni bilo v zvezi z njegovimi delovnimi obveznostmi.

10Pritožba nima navedb v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka, da se kot nezakonit razveljavi sklep o prepovedi opravljanja dela z dne 19. 6. 2014 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 16. 7. 2014. Pritožbeno sodišče je navedeno odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je odločitev pravilna in zakonita.

11Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ostali pritožbeni razlogi niso odločilni (prvi odstavek 360. člena ZPP), zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje.

12Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor tožene stranke na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člen ZPP).