VSC sklep II Kp 35993/2014

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju ugodil predlogu predsednice razpravnega senata in ugotovil, da Okrožno sodišče v Celju ni krajevno pristojno za sojenje v predmetni kazenski zadevi ter odredil, da se po pravnomočnosti sklepa kazenski spis odstopi v nadaljnje poslovanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Mariboru.

2Zoper sklep so se pravočasno pritožili zagovorniki obdolženega N. L. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se določi krajevna in stvarna pristojnost Okrožnega sodišča v Celju.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uvodoma pritožnik zmotno zatrjuje, da se v predmetni kazenski zadevi niso stekli razlogi iz prvega odstavka 26. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) za določitev krajevne pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru. Po citiranem zakonskem določilu je krajevno pristojno praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno. Kraj storitve kaznivega dejanja se opredeljuje po 19. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ta v prvem odstavku predpisuje, da je kaznivo dejanje storjeno na kraju, na katerem je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica. Za ugotovitev kraja storitve kaznivega dejanja pa je odločilen opis kaznivega dejanja kot izhaja iz obtožnega akta, v konkretnem primeru iz obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 23. 3. 2015, številka Kt/5738/2013. Zato pritožbene trditve, da so bili sporni igralni avtomati odpeljani z naslova oškodovane družbe na podlagi dogovora strank, ki je bil sklenjen na sedežu družbe, da so tam tudi nastale pravne posledice dogovora, da je bila izročitev avtomatov izvedena na naslovu družbe, ne pa na naslovu oškodovane družbe, ter da so hkrati bili pripeljani v zavarovanje plačila avtomati družbe na naslov skladišča oškodovane družbe, lahko predstavljajo zagovor obdolženega v smislu njegovega izpodbijanja dejanskih trditev iz obtožnega akta. Okoliščine, ki jih navaja pritožnik pa iz samega opisa kaznivega dejanja, kot je oblikovan v tenorju obtožnice, in na katerega je sodišče, kot že rečeno, pri odločanju o krajevni pristojnosti v celoti vezano, nikakor ne izhajajo. Tako opis kaznivega dejanja obdolžencema očita, da sta pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi posla oziroma pogodbe drugega preslepila s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, s tem, da sta v mesecu maju 2011 kot predstavnika družbe, kot kupca, F. P. kot direktor, N. L. pa kot družbenik družbe, v prostorih družbe F. kot prodajalca, opravila ogled in izbiro 29 rabljenih igralnih avtomatov ter se s H. O. kot direktorjem družbe F. dogovorila tudi o načinu njihove dobave in plačilu, pri čemer sta prikazovala, da bo družba, medsebojno dogovorjeno kupnino za kupljene igralne avtomate v skupni vrednosti 55.200,00 EUR plačala v več obrokih. Kot izhaja torej iz povzetega opisa dejanja, se obdolžencema preslepitveno ravnanje očita na naslovu oškodovane družbe. V nadaljevanju opis dejanja v obtožbi zajema tudi okoliščino podpisa pisne kupoprodajne pogodbe z odloženim plačilom za prodajo igralnih avtomatov, vendar ne navaja kraja podpisa te pogodbe (za razliko od opisa dejanja po sklepu o uvedbi preiskave z dne 29. 10. 2014, opr. št. I Kpr 35993/2014, ko je kot kraj podpisa pogodbe navedeno Celje). Za določitev kraja storitve kaznivega dejanja in krajevne pristojnosti sodišča, pa glede na zgoraj citirane zakonske določbe, nikakor ne more biti relevanten 8. člen omenjene kupoprodajne pogodbe (na katero se pritožnik sklicuje), ki v primeru spora iz te pogodbe za reševanje določa pristojno sodišče v Celju. Dalje pritožnik utemeljenost pritožbe zatrjuje še na podlagi tega, da naj bi škoda nastala tudi družbi in bi bilo zato potrebno uporabiti določbo tretjega odstavka 26. člena ZKP. Ta namreč predpisuje, da če je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno na območjih raznih sodišč ali na meji teh območij ali če je negotovo, na katerem območju je bilo storjeno ali poskušeno, je pristojno tisto sodišče, ki je na zahtevo upravičenega tožilca prvo začelo postopek; če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bila najprej zahtevana uvedba postopka. Pritožbeno sodišče se tudi s tem stališčem pritožnika ne strinja, saj iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi nikjer ne izhaja, da naj bi premoženjska škoda nastala tudi družbi, ampak je kot oškodovana družba, ki ji je nastala premoženjska škoda v skupni višini 41.800,00 EUR, povsem določno navedena družba F. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje zaključilo, da je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča pravilen in zakonit.

5Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

6Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.