UPRS sklep I U 982/2015

Tožba se zavrže.

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka v ponovnem postopku, potem ko je Vrhovno sodišče dne 17. 3. 2015 izdalo sklep I Up 19/2015 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, zavrnila prošnjo tožnika. Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 17. 3. 2015 zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki, ker se tožena stranka in Upravno sodišče nista opredelila do predloženih informacij o stanju v izvorni državi glede možnosti zaščite pred krvnim maščevanjem, kakor ga je opisal tožnik.

2Upravno sodišče je tožbo zoper upravno odločbo, izdano v ponovnem postopku, prejelo dne 10. 7. 2015.

3V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne, ob tem pa dodaja, da je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom, zaradi česar je bil izbrisan iz evidence dne 7. 7. 2015 in se do dne 15. 7. 2015, ko je tožena stranka odgovorila na tožbo, ni vrnil. Tožena stranka ne ve, kje se tožnik nahaja.

4Tožba se zavrže.

5Sodišče je odgovor tožene stranke prvič poslalo pooblaščenki tožnika dne 21. 7. 2015 s pozivom, da lahko odgovori v roku 3 dni. Pooblaščenka je bila dne 22. 7. 2015 v hišnem nabiralniku obveščena o tem, kje lahko dvigne pisanje (zaznamek vročevalca z dne 7. 8. 2015). Sodišče je še enkrat dne 18. 8. 2015 poslalo istovrstni poziv pooblaščenki in do dne seje senata ni prejelo morebitnega odgovora na odgovor tožene stranke. Ker je instrukcijski rok 30 dni za izdajo sodne odločbe, ki je postavljen v določilu 1. dostavka 75. člena Zakonu o mednarodni zaščiti (ZMZ) potekel, je sodišče odločilo, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu. Pri tem se je oprlo na ustaljeno upravno-sodno prakso v tovrstnih zadevah (na primer sodbe v zadevah: I U 678/2013-12, I U 741/2013-7, I U 261/2013-12, I U 1907/2013, I U 1048/2014, I U 1208/2013), pri čemer pa je sodišče v tej zadevi z razliko od prej omenjenih moralo upoštevati Procesno direktivo II,

(1)

ki uvaja harmonizacijo na podlagi skupnih standardov in ne več Procesno direktivo I,

(2)

ki je uvedla harmonizacijo med državami članicami samo na ravni minimalnih standardov.

6Obravnavano pravno situacijo je torej treba presojati prek prava EU, ki v določbi 78. člena Prečiščene različice Pogodbe o delovanju EU (PDEU, Uradni list EU C 38, 30. 3. 2010) določa, da Unija oblikuje „skupno politiko o azilu“, ki mora biti v skladu z Ženevsko konvencijo z dne 28 julija 1951 in Protokolom z dne 31 januarja 1967 o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija) ter drugimi ustreznimi pogodbami. Ženevska konvencija ne ureja situacije in pravnih posledic, ko prosilec za mednarodno zaščito med postopkom, bodisi med upravnim ali sodnim postopkom, samovoljno zapusti državo in se vanjo ne vrne. Sekundarno pravo EU pa to vprašanje izrecno ureja v določilu, ki ima naslov „postopek v primeru implicitnega umika prošnje ali odstopa od nje“.

(3)

Določilo 1. odstavka 28. člena Procesne direktive II pravi, „kadar obstajajo upravičeni razlogi za domnevo, da je prosilec za azil implicitno umaknil svojo prošnjo za azil ali od nje odstopil, države članice zagotovijo, da organ za presojo sprejme sklep o prekinitvi postopka ali, če na podlagi ustrezne vsebinske preučitve prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU šteje, da je prošnja neutemeljena, odločbo o zavrnitvi prošnje.

7Izraz „prekiniti“ v slovenski različici Procesne direktive II, če bi se ga razumelo v smislu prekinitve postopka po ZUP, ni ustrezen, ker je v angleški različici uporabljen izraz „to discontinue“, v francoski različici „de clore l'examen“ in v italijanski različici „di sospendere l'esame“, kar v vseh treh primerih nedvomno pomeni ustaviti obravnavo prošnje (ne pa prekiniti postopek v smislu ZUP). Enako velja za pojem prekinitve v prvem pododstavku člena 28(2) Procesne direktive II in v zadnjem stavku pododstavku člena 28(2) Procesne direktive II, kjer pa je edino v francoski različici uporabljen pojem „interrompu“ (prekinjen). Vendar pa iz določila prvega pododstavka člena 28(2) Procesne direktive II nedvomno izhaja, da gre za posebno obliko ustavitve postopka, za katerega velja, da „države članice zagotovijo, da je prosilec, ki se ponovno javi pristojnemu organu po izdaji sklepa o prekinitvi postopka iz odstavka 1 tega člena, upravičen zahtevati ponovno uvedbo njegovega postopka ali podati novo prošnjo, za katero se ne uporablja postopek iz členov 40 in 41.“ Slednji določili urejata primer naknadne prošnje.

8Kot posledico domnevnega umika ali odstopa od prošnje je torej evropski zakonodajalec predvidel ustavitev postopka ali celo kar vsebinsko odločitev zgolj na podlagi domnevnega umika ali odstopa, da prosilec po vsebini ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ne glede na to, kaj je navajal v prošnji. Evropski zakonodajalec v takem primeru niti ne dovoljuje sodne odločitve, ki bi tožbi ugodila.

9Slovenski zakonodajalec je v ZMZ sledil tej razlagi sekundarnega prava EU, saj je v določilu 3. odstavka 50. člena ZMZ določil, da organ s sklepom postopek ustavi (ne pa prekine), če se prošnja šteje za umaknjeno. Ni pa slovenski zakonodajalec uredil možnosti ponovnega odprtja zadeve, če se prosilec ponovno javi pristojnemu organu, kar ni v skladu z neposredno uporabljivo določbo člena 28(2) Procesne direktive II. Stranka mora imeti na voljo obe možnosti: ponovno odprtje zadeve ali pa podati novo prošnjo, za katero se ne uporablja postopek iz člena 40 in 41 Procesne direktive II, razen, če ne gre za primer iz drugega pododstavka člena 28(2) Procesne direktive II. Ker je evropski zakonodajalec to izrecno in brezpogojno določil v členu 46(1)(b) in (c) Procesne direktive II, ima prosilec v primeru vrnitve v Slovenijo pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper „zavrnitev ponovne uvedbe postopka obravnavanja prošnje po njegovi prekinitvi v skladu s členoma 27 in 28“ in tudi zoper odločbo o nedopustnosti prošnje v skladu s členom 33(2) Procesne direktive II (naknadna prošnja). V obeh primerih stranko ščiti tudi načelo nevračanja (tretji pododstavek člena 28(2) člena Procesne direktive II).

10V drugem pododstavku člena 28(1) Procesne direktive II so navedeni primeri, ko države lahko domnevajo, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za azil ali je od nje odstopil. Med temi primeri oziroma okoliščinami je tudi okoliščina (člen 28(1)(b) Procesne direktive II), da je prosilec pobegnil ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je živel ali bil zadržan, ne da bi v razumnem roku sporočil pristojnemu organu, razen če prosilec dokaže, da je bilo to posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati. Primeri okoliščin iz člena 28(1)(a) Procesne direktive II kažejo, da je evropski zakonodajalec zelo široko uredil možnosti, ko država lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo ali je od nje odstopil. Zato dejstvo, da stranka med postopkom zapusti državo, še bistveno bolj kaže na domnevo o umiku oziroma odstopu, kot pa opustitev sporočila določenih bistvenih informacij za prošnjo podatkov, ali neudeležba na osebnem razgovoru.

11.Evropski zakonodajalec je torej samovoljno zapustitev določenega kraja ali pa neizpolnjevanje obveznosti javljanja predvidel kot domnevni umik oziroma odstop od prošnje ne glede na to, ali se je prosilec v državo kasneje vrnil oziroma ne glede na to, ali se prosilec v času odločanja še nahaja v državi članici.

12Okoliščina, da je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj ni vrnil je v obravnavani zadevi nesporno izkazana. Tožnik pa tudi ni izkazal, da je njegovo izginotje posledica okoliščin, na katere ni imel zadostnega vpliva.

13Če je zgoraj navedena ureditev po pravu EU predpisana za postopek odločanja pred pristojnim organom na prvi stopnji, sodišče ne vidi pravne podlage, da bi v sodnem postopku sodišče lahko bistveno odstopilo od te ureditve in da bi bilo obvezano po vsebini obravnavati tožbo ob tem, da po pravu EU sodišče niti ne bi moglo izdati sodbe, s katero bi tožbi ugodilo. V določilu člena 46(11) Procesne direktive II je celo izrecno predvideno, da „države članice lahko v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz odstavka 1 ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.“ Takšna postopkovna določba je 6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če upravni akt očitno ne posega več v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Tudi zgolj v dejanskem smislu sodišče sodne presoje po vsebini niti ne more opraviti, ker tožnika ni več, in ga ne more zaslišati, niti ne bi mogel organ dopolniti postopka v primeru ugoditve tožbe, ker tožnika ni več v Sloveniji, sodišče pa ne sodi v hipotetičnih primerih.

14.Sodišče pripominja, da je tožnik v konkretnem primeru imel pooblaščenca in sicer svetovalca za begunce že v času upravnega postopka. To pomeni, da je upravičeno sklepati, da je bil tožnik seznanjen s posledicami njegove samovoljne zapustitve Slovenije in da se je za zapustitev Slovenije odločil po svobodni volji.

15Zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa bi sicer v primeru morebitne vrnitve tožnika v Slovenijo lahko pomenilo poseg v njegovo pravico do mednarodne zaščite. Vendar pa pravica do mednarodne zaščite ni absolutna pravica, ampak je v njo dopustno poseči v skladu z načelom sorazmernosti (18. člen v zvezi z 1. odstavkom 52. člena Listine o temeljnih pravicah EU), to pa pomeni, da je treba na drugi strani upoštevati pravice drugih prosilcev za azil, ki še čakajo na vsebinsko odločitev sodišča in niso samovoljno zapustili Slovenije. Po stališču Ustavnega sodišča namreč „osebe, ki iz svoje države pobegnejo zaradi strahu pred preganjanjem, ne smejo nesorazmerno dolgo čakati, da se v azilnem postopku odloči o njihovi usodi. Zato je hiter potek postopka na prvi stopnji, v sodnih postopkih in tudi v postopku z ustavno pritožbo v interesu prosilca za mednarodno zaščito“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-360/09 z dne 3. 12. 2009, odst. 6). Bistveno pa je, da tožnika, v primeru njegove vrnitve v Slovenijo, ščiti načelo non-refoulement, zaradi česar so absolutne pravice tožnika v primeru njegove vrnitve zavarovane, ima pa tudi pravico člena 28(2) Procesne direktive II za ponovno odprtje postopka ter pravico do sodnega varstva na podlagi 46 člena Procesne direktive II.

16Odločitev o zavrženju tožbe v tem primeru je do omejene mere primerljiva s prakso Ustavnega sodišča, ki v situacijah, ko tožnik samovoljno zapusti Azilni dom ali Center za tujce med potekom postopka ustavne pritožbe, ustavno pritožbo zavrže, kajti „pravni položaj pritožnika se tudi v primeru, če bi Ustavno sodišče ugodilo ustavni pritožbi (razveljavilo izpodbijani sodni odločbi, odpravilo odločbo upravnega organa in zadevo vrnilo v novo odločanje), ne bi izboljšal. Ker je pritožnik samovoljno zapustil Center za tujce in se vanj ni vrnil, bi namreč MNZ ob smiselni uporabi pete alineje prvega odstavka 42. člena ZAzil postopek za priznanje ustavilo“ (odločba Ustavnega sodišča Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, odst. 5; in tudi: odločbe Up-1440/06-15 z dne 7. 2. 2007, odst. 6; Up-1599/06-20 z dne 24.11. 2006, odst. 5-6; U-I-17/06 z dne 20. 9. 2006, odst. 4).

17Še bolj strogo stališče je Ustavno sodišče zavzelo v odločbi Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ko se je sklicevalo na drugo alinejo 88. člena ZMZ, po kateri mora biti prosilec vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzvati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom. „Navedeno posledično pomeni, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji, oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon. Ker so pritožniki azilni dom samovoljno zapustili in se vanj v treh dneh niso vrnili, očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji“ (ibid. odst. 7).

18Sodišče je zato tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnika zavrglo (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

-----------------