VSL sklep I Cp 2774/2015

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita izpodbijana sklepa.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13. 2. 2015 zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks in predlog za odlog. Tožeči stranki je odobrilo plačilo takse v petih zaporednih obrokih po 1.107,00 EUR.

2Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka nima dohodkov, da je račun blokiran. Z ostalim premoženjem pa ne more razpolagati zaradi vknjižbe hipoteke in zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve. Vsa sredstva, ki pridejo na račun, pa gredo za poplačilo upnikov. Tožnik nima sredstev. Prihodek pridobiva žena tožeče stranke. Sodišče je sicer ugotovilo njene prihodke, vendar je spregledalo, da ne more predati celega mesečnega dohodka, saj še ti ne zadoščajo za sodno takso. Ko odšteje mesečne izdatke za hišo, avtomobil, prehrano in druge nujne stroške, kot tudi stroške tožnika, ji ne ostane dovolj. Mesečno razpolaga z 2.350,00 EUR in to deljeno z dva. Eden izmed prihodkov pa je bil poračun plačnih nesorazmerij in je le enkratni znesek. Plačilo sodne takse onemogoči normalno preživljanje tožeče stranke in družine. Plačilo v enkratnem znesku bi pa še to ogrozilo v celoti. Predlaga odlog vsaj za eno leto, ko bi na ta način privarčevali za plačilo sodne takse. Meni, da je vsaj odlog plačila utemeljen.

3Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 8. 7. 2015 zavrnilo ugovor tožene stranke proti izdani začasni odredbi 17. 2. 2015.

4Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sklep v točki 9 in 10 zmotno ugotovi, da do sedaj izkazano dejansko stanje, to je prepis zvočnega posnetka glavne obravnave 18. 4. 2013 iz kazenske zadeve (priloga B3), napačno povzema ta zapis. Sodišče zmotno ugotavlja, da je bil rok vračila posojila določen, kar naj bi izhajalo iz zvočnega zapisa oziroma prepisa. Ob tem pa spregleda, da je konec 10. in začetek 11. strani zapisnika odgovor na vprašanje, kako sta se dogovorili za rok vrnitve, bil: „Nisva ga.“ To pomeni, da rok vračila ni bil dogovorjen. Tudi tožeča stranka ne trdi, da naj bi bil rok vračila prvotnega posojila določen in v četrtem odstavku 2. točke odgovora na ugovor posredno priznava, da rok ni bil določen, da naj bi pa potem, ko je hotel toženec vrniti denar, bil določen nov rok v skladu z drugim odstavkom 574. člena OZ. Tako je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Posledično je zmotno uporabljeno materialno pravo. Ker je nasprotje med vsebino prepisa zvočnega posnetka in razlogi, gre tudi za napako iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je posojilo zapadlo najkasneje oktobra 2009, česar tožnik niti ne prereka, saj posojilo ni bilo vrnjeno samo zaradi okoliščin na strani upnika. Zato verjetnost terjatve ni dokazana. Sodišče v točki 13 navaja in povzema stanje na računih tožene stranke in navaja, da terjatev ni dovolj zavarovana s prepovedjo razpolage s sredstvi na računih. Zapiše, da je na predlog tožeče stranke opravilo poizvedbe pri bankah o stanju sredstev na računih, česar pa tožnik ni predlagal. V predlogu in tožbi tega tožnik ne predlaga. Sodišče je torej ugotavljalo po uradni dolžnosti. Zato gre za relativno bistveno kršitev določb ZPP iz 7. člena in 212. člena. S tem je bilo kršeno razpravno načelo. Tožnik je zatrjeval, da ima toženec na računih več kot 600.000,00 EUR in zato naj ne bi utrpel škode zaradi začasne odredbe. Izpodbijani sklep je tudi diametralno nasproten sklepu o izdaji začasne odredbe, kjer sodišče ugotavlja, da ima toženec na računih 600,00 EUR.

5Na vročeno pritožbo je odgovoril pritožnik in predlaga zavrnitev pritožbe. Rok vrnitve posojila ni bil določen, določila pa ga je tožeča stranka z izjavo toženi stranki in stranki sta se dogovorili za nov rok vrnitve, ko se končajo sodni postopki. Zato terjatev za vrnitev ni zastarana. Iz same kazenske sodbe izhaja, da je bilo posojilo dano v višini 400.000,00 EUR. Po podatkih bank tožena stranka denarnih sredstev na TRR v Sloveniji več nima, zato je začasna odredba utemeljena. Prepoved odtujitve in obremenitve je edino realno zavarovanje tožeči stranki. Tožeča stranka je predlog za poizvedbo pri bankah podala pisno 28. 5. 2015. V skladu z določbo in Zakona o bančništvu je stanje denarnih sredstev na računih opredeljeno kot bančna tajnost in banke tožeči stranki ne morejo posredovati podatkov na predlog tožnika. Ker toženec nima teh sredstev na računih, je jasno, da z začasno odredbo o blokadi računa tudi ne bo utrpel škode. Ker pa je možno, da toženec skriva sredstva, je utemeljena začasna odredba na nepremičnini, ki ostane edino zavarovanje.

6Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke proti sklepu sodišča prve stopnje z dne 13. 2. 2015:

7Bistvo tožnikove pritožbe je, da so dohodki tožnikove žene takšni, da bi tudi obročno plačilo v petih mesecih po 1.107,00 EUR zanjo pomenilo tako breme, da bi bilo ogroženo njuno preživljanje. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 11. člena Zakona o sodnih taksah in skrbno upoštevalo premoženjsko stanje in prihodke tožnika ter njegove žene. Pravilno je tudi upoštevalo, da odrasla tožnikova hči ne more biti upoštevana kot vzdrževani družinski član. Sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi skrbnega pregleda prihodkov tožnikove žene iz predloženih plačilnih list in izpiskov iz TRR, da je v zadnjih treh mesecih v letu 2014 tožnik in njegova žena razpolagala s približno 4.705,82 EUR mesečnega prihodka. Tako na tožnika odpade 2.352,91 EUR. Pritožnik namreč trdi, da žena nameni tožniku oziroma za kritje njegovih potreb polovico svojih dohodkov. Razlika pa je le v znesku, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga izpostavi pritožba. Pritožba graja ugotovitev sodišča prve stopnje o prihodkih tožnikove žene v delu, ko je bil upoštevan tudi poračun ¾ plačnih nesorazmerij, kar je enkratni znesek. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo ta znesek „poračun ¾ plačnih nesorazmerij“ v višini 904,43 EUR; vendar je upoštevalo tudi številne druge prihodke, ki jih je imela tožnikova žena v teh zadnjih treh mesecih. Tudi če zneska 914,43 EUR ne bi upoštevali, bi bil skupni dohodek v relevantnih treh mesecih 3.791,00 EUR oziroma polovica še zmeraj 1.895,50 EUR mesečno. Vse to so pa takšni dohodki, ki bistveno presegajo zneske oziroma prihodke, ki jih ima v mislih 11. člen ZST-1. To velja tudi za odlog plačila. Nenazadnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožba vložena 13. 1. 2015, o sodni taksi pa se odloča konec istega leta, zato bi že v tem času tožnik oziroma skupaj z ženo lahko prihranil v skupnem znesku 5.535,00 EUR za plačilo sodne takse.

8Oprostitev plačila oziroma odlog plačila sodne takse je zgolj izjema oziroma morajo biti podani razlogi iz 11. člena ZST-1. Sedaj bo pa po odločitvi sodišča prve stopnje tožnik pričel z odplačevanjem prvega obroka, to je 1.107,00 EUR po pravnomočnosti predmetnega sklepa.

9Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo Zakon o sodnih taksah, kar je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke proti sklepu z dne 8. 7. 2015:

10Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je terjatev tožeče stranke zastarana in da zato ni podan razlog verjetno izkazane terjatve po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je tožnik posodil tožencu 400.000,00 EUR. Med strankama pa je spor o tem, kdaj je bil dogovorjen rok vračila oziroma ali je prišlo med pravdnima strankama do dogovora, da bo rok vrnitve po koncu kazenskega postopka. Pri tem pa je tožeča stranka trdila, da je bilo dogovorjeno, da se bo kredit vračal skozi delež pri dobičku od posla, tožena stranka pa je trdila, da je posojilo zapadlo v začetku leta 2009, ko je postalo jasno, da zagon projekta za revijo ni smiseln.

11Sodišče prve stopnje se je glede na trditve obeh strank, saj gre za začasno odredbo pred opravljenim dokaznim postopkom, odločilo, da vtoževana terjatev na dan izdaje sklepa še ni zapadla. Tako tudi ni zastarana. Štelo je, da je iz navedb tožeče stranke in iz določbe 112. člena OZ izhajalo, da tožena stranka ni zahtevala razveze pogodbe. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je v tej fazi postopka, ko gre za verjetnost izkazanosti terjatve, ob podanem trditvenem gradivu oziroma gradivu iz ugovora, zadosti podatkov, da je pritrditi sodišču prve stopnje, da zastaranje še ni nastopilo. Tožena stranka je podala še ugovor sorazmernosti zavarovanja z začasno odredbo oziroma, da ni potrebno poleg prepovedi izplačila sredstev pri bankah še ugoditi predlogu in izdati začasno odredbo s prepovedjo obremenjevanja ali odtujevanja nepremičnin tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke z dne 28. 5. 2015 opravilo poizvedbe pri bankah o stanju na računih tožene stranke. To je predlagala tožeča stranka, ko je dobila ugovor tožene stranke. To pomeni, da sodišče ni mimo predloga tožeče stranke opravilo poizvedb pri bankah o stanju sredstev na računih tožene stranke, ampak v mejah predlogov. Sodišče prve stopnje izda začasno odredbo po stanju, ki je v tem primeru bila samo tožba. Vendar odloča o ugovoru zoper izdano začasno odredbo na podlagi gradiva v spisu. Treba je še odgovoriti toženi stranki, da tudi v pritožbi ne trdi, da so ugotovitve sodišča oziroma poizvedbe pri bankah napačne oziroma ne ustrezajo dejanskemu stanju. Pri izdaji začasne odredbe brez opravljenega naroka gre tudi za hiter postopek in je ravno v tem delu kontradiktornost omejena. Zato ni bilo treba, da sodišče prve stopnje obvešča toženo stranko, da bo na predlog tožeče stranke opravila poizvedbe pri bankah. Ravno namen začasne odredbe je, da se prepreči nevarnost odtujevanja sredstev oziroma nepremičnin.

12Tako je sodišče prve stopnje na podlagi sporočil bank ugotovilo, da je imel toženec v letih 2008 in 2009 vezano vlogo s končnim stanjem 639.267,27 EUR; v času poizvedb pa, da tožena stranka nima sredstev na računu in tudi nima vezanih sredstev oziroma depozitov. Ob takšnem dejanskem stanju je zato sodišče utemeljeno vzdržalo v veljavi prvotni sklep o začasni odredbi s prepovedjo tako razpolaganja sredstev na računih kot prepovedjo prodaje nepremičnin tožene stranke.

13Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 18. 4. 2013 (priloga B3). To dejstvo, ki izhaja iz zapisnika, je pomembno v zvezi z ugovorom zastaranja tožene stranke oziroma z rokom vračila spornega posojila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izpovedbe tožene stranke (priča v kazenskem postopku) na strani 10 in 11 zapisnika. Tožena stranka ni jasno povedala v kazenskem postopku, da rok vračila sploh ni bil določen. Toženec je najprej izjavil, da roka vrnitve nista dogovorjena; nato pa je izpovedoval o vračilu posojila skozi donose investicije. Sodišče je le opozorilo, da iz navedenega kot verjetno izhaja, da je bil rok vračila posojila določen na čas, ko bi projekt imel dobiček, ki bi ga potem (v deležu) prejel tožnik in s tem bi bilo vrnjeno posojilo (primerjaj zadnji stavek pod točko 9 obrazložitve). To ne pomeni, kot zmotno meni pritožba, da bi sodišče že ugotovilo, da je bil rok vračila spornega posojila verjetno določen in ko bo z udeležba na projektu. Vendar je sodišče tudi zapisalo, da „če bi se projekt začel uresničevati, bi dogovorila deleže, preko katerih bi potem projekt imel dobiček“. Pritožba tudi spregleda, da je končni sklep sodišča (točka 12 obrazložitve), da vtoževana terjatev na dan izdaje sklepa še ni zapadla. Sodišče je prav ugotovilo, da je tožena stranka trdila, da je izrazila namero vrniti posojilo že v oktobru 2009, tožeča pa je trdila, da sta se dogovorila za podaljšanje vračila posojila do konca kazenskega postopka. V tej fazi postopka je tako bolj verjetno, da izkazana terjatev še ni zastarana. Če se bo med postopkom pokazalo drugače, bo tožena stranka lahko predlagala spremembo začasne odredbe.

14Tako se izkaže, da očitane kršitve določb ZPP, tako absolutna, kot relativne, niso bile podane in je to narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje (365. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.