UPRS sodba III U 91/2015

Tožba se zavrne.

1Carinski urad Sežana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva odločil, da je tožnik na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. I K 44441/2010 z dne 29. 2. 2012, ki je postal izvršljiv dne 6.9.2012, dolžan plačati denarno kazen v znesku 649,02 EUR in stroške izdaje sklepa v višini 25,00 EUR. Določil je, da se izvršba zoper dolžnika opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima na osebnem računu pri banki A. d.d., tej banki pa odredil, da na dan prejema sklepa zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane obveznosti ter jih prenese na prehodni podračun prvostopenjskega upravnega organa. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ pojasnil, da je podlaga za tako odločitev predlog Okrajnega sodišča v Piranu, ki ga je podalo na podlagi 146. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zaradi izterjave neplačane denarne kazni, ki je bila izrečena tožniku.

2Tožnik je zoper sklep vložil pritožbo, v kateri je obsežno opisoval potek kazenskega postopka, opisal pa tudi svoje mnenje, da so bila v kazenskem postopku kršena pravila postopka in da je bila sprejeta napačna odločitev. Predlagal je, da se mu kazen odpusti in predlagal ukrepanje zoper udeležence v kazenskem postopku. V pritožbi je opisoval tudi svoje slabo finančno in zdravstveno stanje.

3Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je pritožbi tožnika delno ugodil s tem, da je v izreku izpodbijanega sklepa spremenil navedbo izvršilnega naslova, da se ta pravilno glasi: „na podlagi naloga za plačilo Okrajnega sodišča v Piranu št. I K 44441/2010 (prej K 116/2009) z dne 7. 6. 2012, v povezavi s sklepom Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 44441/2010 z dne 29. 2. 2012, ki je postal izvršljiv dne 26. 4. 2013“. V preostalem delu je po odločitvi drugostopenjskega organa ostal izrek izpodbijanega prvostopenjskega sklepa o izvršbi nespremenjen v veljavi in pritožba zavrnjena. V obrazložitvi odločitve je pojasnil, da je izrek spremenil zato, da je podatke o izrečenem nalogu za plačilo in datum izvršljivosti tega naloga uskladil s podatki sklepa, s katerim je bila tožniku izrečena denarna kazen ter nato na tej podlagi izdan nalog za plačilo. V vsem preostalem pa je drugostopenjski upravni organ tožnikovo pritožbo zavrnil, saj je ocenil, da je prvostopenjski organ kot podlago za sprejem odločitve pravilno upošteval plačilni nalog sodišča, po predlogu sodišča pa tudi ugotovil, da tožnik denarne kazni po tem nalogu ni plačal. Ocenil je, da tožnikova navajanja zato ne vplivajo na sprejeto odločitev. Za odpis dela ali celotnega dolga bi moral tožnik zaprositi sodišče, saj tožena stranka le opravlja izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri obveznosti. Prav tako na odločitev ne more vplivati zatrjevano slabo finančno stanje tožnika, nenazadnje pa mora tudi banka, ki opravlja rubež denarnih sredstev, upoštevati omejitve iz izvzetja davčne izvršbe, kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa. Na odločitev tudi ne more vplivati tožnikovo zdravstveno stanje, na katerega se sklicuje. Glede tožnikovih predlogov, ki se nanašajo na sam sodni postopek, pa je drugostopenjski organ pojasnil, da ti ne morejo biti predmet presoje in odločanja v konkretnem postopku, pač pa se presoja zgolj pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi.

4Tožnik se s sprejeto odločitvijo ne strinja in v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, smiselno pa predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi. Obsežno opisuje svoje videnje poteka kazenskega postopka in domnevne kršitve drugih udeležencev tega postopka. Predlaga, da se ga izrečene kazni oprosti, saj je bila izrečena nezakonito ter z namenom izčrpavanja, maščevanja in ustrahovanja. Navaja tudi, da je slabega materialnega in zdravstvenega stanja, predlaga pa še, da se ugotovi ali je razpravljajoča sodnica storila več kaznivih dejanj in o tem obvesti pristojne organe.

5Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča sta sklep in odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhajata iz podatkov v upravnih spisih ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral upravni organ druge stopnje. Sodišče je zato v celoti sledijo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

8Sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnikove navedbe o domnevnih nepravilnostih v kazenskem postopku, v katerem mu je bila izrečena denarna kazen, kot tudi navedbe o slabem finančnem in zdravstvenem stanju, ne morejo biti predmet presoje v obravnavanem postopku, v katerem se preverja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti je odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi nalog za plačilo Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. I K 44441/2010 (prej K 116/2009) z dne 7.6.2012, ki je postal izvršljiv dne 26. 4. 2013 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 44441/2010 z dne 29. 2. 2012, tožnik pa obveznosti po tem nalogu, to je denarne kazni, ni plačal. Prvostopenjski organ je tožniku še pred izdajo sklepa o izvršbi poslal opomin pred izvršbo z dne 5.8.2013, v katerem ga je seznanil, da je Okrajno sodišče v Piranu predlagalo uvedbo postopka izterjave ter ga posebej pozvalo, naj to obveznosti plača v roku 8 dni, in sicer v izogib izvršbi in z njo povezanimi stroški, ki jih mora prav tako poravnati tožnik.

9Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbo ne nasprotuje sklepu o izvršbi, pač pa izvršilnemu naslovu, torej nalogu za plačilo, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Piranu, saj zatrjuje, da je ta nezakonit. Sodišče soglaša s toženo stranko, da tako zatrjevanje ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da tožena stranka ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, ampak le preveri ali ta izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Prav zato tožnikova zatrjevanja o nezakonitem postopanju udeležencev v kazenskem postopku, slabem finančnem iz zdravstvenem stanju ter predlog za odpis denarne kazni ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi.

10Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.