VSL sklep IV Cp 3095/2015

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Udeleženca sama krijeta stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v skladu z 19. in 21. členom Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) odločilo, da mora nasprotni udeleženec predlagateljici v izključno uporabo prepustiti stanovanjsko hišo. Izreklo mu je še prepoved približevanja predlagateljici na razdaljo manj kot 200 metrov in navezovanje stikov z njo na kakršen koli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo, vstopanje v prostore stanovanjske hiše, približevanje hiši in zadrževanje v bližini te stanovanjske hiše na razdalji manj kot 200 metrov. Ukrepe je izreklo za tri mesece.

2Zoper tak sklep se pritožuje nasprotni udeleženec, ki predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da predlog zavrne. Meni, da zatrjevano zmerjanje in grožnje ne morejo predstavljati razloga za tako hud poseg v njegove pravice. Ukrepi po 19. in 21. členu ZPND so glede na namen zakonodajalca nedvomno namenjeni preprečevanju hujših oblik nasilja v družini (psihičnega in fizičnega), ki neposredno ogrožajo žrtev. Verbalna nesoglasja med zakoncema v razveznem postopku tega ne upravičujejo, zlasti ker iz samega sklepa izhaja, da do predlagateljice ni bil fizično nasilen. Sodišče ga je za obdobje treh mesecev 'vrglo na cesto', mu odreklo pravico do uporabe stanovanjskih prostorov, ki so v skupni lasti in onemogočilo dostop do osebnih predmetov. Predlagateljice tudi ne more kontaktirati preko telefona, da bi se dogovoril, kako priti do osebnih predmetov. Sodišču očita, da stvarni razlogi za izrečene ukrepe niso podani, zlasti ob upoštevanju dejstva, da z drugimi stanovanjskimi prostori, kjer bi lahko prebival, ne razpolaga. Kot se je lahko sodišče prepričalo, zakonska zveza med predlagateljico in nasprotnim udeležencem že dalj časa obstaja zgolj na papirju, razlog za njuna občasna in medsebojna zmerjanja pa so pričakovanja predlagateljice, da ji bo nasprotni udeleženec ob razvezi brez kakršnega koli nadomestila prepustil stanovanjsko hišo, ki predstavlja skupno premoženje, v izključno last.

3Na pritožbo je odgovorila predlagateljica in primarno predlagala, da se pritožba kot prepozna zavrže. Podredno sodišču predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja, da ne gre le za manjše verbalne nesporazume, ampak za sistematičen psihičen pritisk, ki traja že vrsto let. Predlagateljičin strah temelji na preteklih izkušnjah, ko je bilo prisotno tudi fizično nasilje. Kljub prepovedi komunikacije s sredstvi na daljavo, nasprotni udeleženec kliče tako njo kot bližnje sorodnike in ponovno grozi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavano pravno sredstvo je (kljub drugačni naslovitvi) pritožba (ne ugovor(1), o katerem bi sicer moralo odločati sodišče prve stopnje, če pred izdajo sklepa, kakršen je obravnavani, ne bi izvedlo kontradiktornega postopka). Pritožba se lahko vloži v petnajstih (ne osmih) dneh. Iz podatkov spisa izhaja, da je nasprotni udeleženec, ki mu je bil izpodbijani sklep vročen 16. 8. 2015, pritožbo na naslovno sodišče s priporočeno pošiljko poslal 25. 8. 2015. Glede na določbo 2. odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je pritožba torej pravočasna.

6Višje sodišče je najprej presojalo, ali ima nasprotni udeleženec za pritožbo pravni interes, saj je v času, ko je bila ta predložena pritožbenemu sodišču, obdobje treh mesecev, za katerega so bili izrečeni ukrepi, že poteklo. Vsaj zaradi položaja iz 4. odstavka 19. člena ZPND, ki predvideva možnost podaljšanja ukrepov, pravnega interesa za vsebinsko odločitev v tem položaju ni mogoče odrekati. Nenazadnje je možnost podaljšanja ukrepov odvisna tudi od zakonitosti prvotno izrečenih ukrepov.(2)

7Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da med udeležencema postopka že dlje časa vladajo nasprotja, ki pripeljejo do nasilnih ravnanj nasprotnega udeleženca. Gre za zmerjanje z različnimi žaljivkami in grožnje, da si bo nabavil pištolo in da bo z jeklenkami “pognal hišo v zrak“. Grožnje po ugotovitvah sodišča prve stopnje predlagateljica jemlje resno in se ga boji. Pritožnik tem ugotovitvam sodišča prve stopnje niti ne nasprotuje.

8Pritožbeni očitki o tem, da so sprejeti ukrepi prekomerni, saj zmerjanje in grožnje ne morejo predstavljati razlogov za tako hud poseg v pravice nasprotnega udeleženca, ki do predlagateljice sploh ni bil fizično nasilen, so v celoti neutemeljeni. 1. odstavek 21. člena ZPND omogoča izdajo sklepa o prepustitvi stanovanjske hiše v skupni uporabi v izključno uporabo, tudi če nasprotni udeleženec poseže v dostojanstvo in osebnostne pravice žrtve. Res je dokazni postopek razkril, da do fizičnega nasilja med udeležencema postopka ni prišlo, vendar pritožbeno sodišče opozarja, da tudi psihično nasilje predstavlja poseg v dostojanstvo in osebnostne pravice žrtve.(3) Takšno nasilje je sodišče prve stopnje prepoznalo kot stalno in ponavljajoče ter ga utemeljeno opredelilo kot nasilje v družini, skladno z določbo 3. člena ZPND. S tem pritožbeno sodišče v celoti soglaša in pojasnjuje, da so izrečeni ukrepi namenjeni varstvu žrtve tudi pred psihičnim nasiljem. Tu so zlasti pomembne ugotovitve sodišča prve stopnje, da predlagateljica zmerjanje in grožnje nasprotnega udeleženca doživlja kot ogrožajoče, ob njih občuti strah in ponižanje. Boji se tudi za svoje življenje. Na podlagi vsega opisanega so pritožbeni očitki o tem, da je namen ukrepov po ZPND preprečiti le hujše oblike nasilja, popolnoma zgrešeni. Res je sicer, da vsako besedno nesoglasje med družinskimi člani ali prepir med zakoncema, ki se razhajata, ne zadošča za izrek tovrstnih ukrepov, a med udeležencema postopka ne gre za običajna nesoglasja med (razvezujočima se) zakoncema.

9Sodišče pri presoji vsake konkretne zadeve upošteva tako intenziteto in vrsto nasilja kot tudi možnost ponovitve. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je treba za časovno obdobje treh mesecev izreči ukrepe, s katerimi se bo onemogočilo nadaljnje psihično nasilje nasprotnega udeleženca. Pri tem je utemeljeno upoštevalo tudi okoliščino, da so bila vsa do zdaj uporabljena sredstva (odredba policije o prepovedi približevanja in sklep dežurne preiskovalne sodnice) neuspešna in je torej nujno, da se nasprotnega udeleženca začasno izloči iz skupnega okolja.

10Prav tako je prvostopenjsko sodišče ustreznost izrečenih ukrepov pretehtalo z vidika načela sorazmernosti - torej njihove nujnosti, primernosti in interesov žrtve ter povzročitelja nasilja. Očitki nasprotnega udeleženca o tem, da ga je sodišče z izrečenimi ukrepi praktično 'vrglo na cesto' in mu onemogočilo dostop do osebnih predmetov, so neutemeljeni; za odločitev o predlogu tudi niso bistvenega pomena. Po eni strani je že dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje razkril, da je nasprotni udeleženec po več dni skupaj izostajal od doma, nenazadnje je tudi sam izpovedal tako. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v to, da z neko alternativno rešitvijo razpolaga, poseg na njegovi strani torej v ničemer ni pretiran. Po drugi strani so morebitne neugodnosti, ki jih je pritožniku zdaj povzročil poseg v dosedanji način življenja (bivanje, dostop do stvari, ki jih je pustil v sporni hiši), preprosto posledica njegovega dolgotrajnega nasilja in zato nujne zaščite predlagateljice.

11Pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP)).

12Na podlagi 1. odstavka 35. člena ZNP udeleženca sama krijeta tudi pritožbene stroške. Ne gre namreč za situacijo iz 5. odstavka 35. člena ZNP, po katerem bi pritožbeni stroški nastali po krivdi predlagatelja. Predlagateljev neuspeh s pritožbo še ne predstavlja krivde na njegovi strani.

-------------

Op. št. (1): Napačen je bil pravni pouk sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Op. št. (2): Enako to sodišče v sklepu IV Cp 1932/2014; drugače je le, ko poteče maksimalna časovna veljavnost (že podaljšanega torej) ukrepa, ko je treba postopek samo še ustaviti (to sodišče v sklepih: IV Cp 3097/2012, IV Cp 2012/2013, IV Cp 3385/2014 in IV Cp 1053/2015).

Op. št. (3): Glej sklep VSL II Cp 472/2009.