VSL sodba in sklep I Cpg 1060/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v II. točki izreka v delu, v katerem je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 526/2011 z dne 2. 3. 2011 v prvem odstavku izreka za 24.903,19 EUR in v celoti v III. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del II. točke izreka izpodbijane sodbe.

1Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek za zneska 4.956,53 EUR in 1.908,00 EUR, skupaj 6.864,53 EUR (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 5261/2011 z dne 2. 3. 2011 je vzdržalo v veljavi za 64.225,37 EUR (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke (III. točka izreka).

2Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. Izpodbijala je II. in III. točko izreka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da v izpodbijanem delu odločbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Zahteve, da naj ji tožeča stranka povrne pritožbene stroške, ni podala.

3Tožeča stranka, ki ji je bila pritožba vročena 30. 6. 2015, nanjo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi XI začasne situacije in končne situacije za izvedena gradbena dela. Predmet pravde, ki se je nadaljevala iz izvršilnega postopka, je bilo plačilo del po navedenih dveh situacijah v višini 71.081,99 EUR. Tožena stranka je celotni terjatvi ugovarjala, da je prenehala zaradi pobota medsebojnih terjatev pravdnih strank na dan začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko. Tožeča stranka je ugovor delno priznala in tožbo umaknila za 6.864,53 EUR, v preostalem delu pa je vztrajala pri trditvah, da obveznost tožene stranke zaradi pobota ni prenehala.

6Nad tožečo stranko je bil začet stečajni postopek 20. 4. 2010. Pobot terjatev ob začetku stečajnega postopka je ena izmed pravnih posledic začetka stečajnega postopka za terjatve upnikov (ZFPPIPP; Pododdelek 5.3.2.: Pravne posledice začetka stečajnega postopka za terjatve upnikov). Če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani, če ni v 263. členu tega zakona drugače določeno (prvi odstavek 261. člena ZFPPIPP). Obravnavani primer ne predstavlja izjeme po 263. členu ZFPPIPP.

7Pravilno je stališče sodišče prve stopnje, da je mogoče pobotanje opraviti s terjatvijo, če je ta natančno ugotovljena. Temu je namenjen postopek ugotavljanja terjatev, ki se pobotata. Zmotno pa je stališče, smiselno izraženo v 9. točki obrazložitvi sodbe, da je pobotanje, ki je v ZFPPIPP predpisano po sili zakona, v primeru, če so terjatve sporne, mogoče le med terjatvami, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe. Če se je pri tem stališču sodišče prve stopnje opiralo na sodno prakso v zvezi z določbami Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki je veljal pred ZFPPIPP, bi moralo upoštevati tudi načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 12. 1997, da se terjatve, ki jih je bilo mogoče pobotati do dneva stečajnega postopka, ne prijavijo v stečajno maso.

8Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka svoje terjatve iz naslova pogodbene kazni, penalov, prijaviti v stečajnem postopku. V skladu z izrecno določbo četrtega odstavka 261. člena ZFPPIPP upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki preneha zaradi pobota po prvem odstavku tega člena, ne prijavi v stečajnem postopku. Pritožnica utemeljeno izpodbija odločitev sodišče prve stopnje, ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo dejstev v zvezi s terjatvijo tožene stranke na podlagi njenih trditev, da je od tožeče stranke zaradi zamude z izpolnitvijo glede na rok izpolnitve, ki je bil dogovorjen s Pogodbo, uveljavljala pogodbeno kazen v višini 5% od pogodbene vrednosti, to je v višini 24.903,19 EUR. Posledično ni mogoče potrditi odločitve sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugodilo zahtevku tožeče stranke v isti višini.

9Sodišče prve stopnje pa je v preostalem delu, v katerem je zavrnilo ostale ugovore tožene stranke proti plačilu, po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tožena stranka ni v zadostni meri substancirala svojega zahtevka, s katerim se je branila proti zahtevku tožeče stranke. Tožena stranka v pritožbi odgovarja, da je v vlogi z dne 22. 12. 2011 jasno razmejila razloge in sicer, da tožnik ni upravičen do plačila za dela, ki jih ni izvedel in zato, ker ni odpravil napak, kar se ne izključuje. Po Pogodbi je bil dolžan izvesti kolavdacijski in tehnični pregled ter predložiti PID in ostalo dokumentacijo, ki bi omogočila izvedbo tehničnega pregleda, česar ni izpolnil. Navedeno drži, je pa v isti vlogi tožena stranka tudi trdila, da je tožena stranka zagotovila ustrezno dokumentacijo in da je bilo pridobljeno uporabno dovoljenje, ter da od končnega obračuna tožeče stranke odšteva plačila za PID dokumentacijo. Koliko ta strošek znaša, ni trdila, tožeča stranka pa je na račun stroškov PID dokumentacije priznala 4.956,53 EUR in za ta znesek tudi tožbo umaknila. Umaknila jo je še zaradi kompenzacije (A13) po računu tožene stranke št. 1004020 v višini 1.900,08 EUR. Koliko naj bi iz naslova neizvedbe del tožena stranka tožeči stranki še ugovarjala plačilo po začasni in končni situaciji, ni konkretno navedla, zato neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da nima več nobenih ugovorov zaradi neizvedbe del.

10Posledično je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo delo tožeče stranke po pogodbi izvedeno, vendar z napakami, ki jih je tožena stranka ugotovila po dnevu začetka stečajnega postopka nad toženo stranko in tudi sama odpravila na račun tožeče stranke. Na tej podlagi je tožena stranka v ugovoru trdila, da je z dopisom številka 95 z dne 21. 1. 2011 tožeči stranki posredovala obračun stroškov za sanacijo, vendar v tej vlogi še ni navedla, v kakšni višini. Višine ni navedla niti v vlogi z dne 22. 12. 2011. Šele v pripravljalni vlogi z dne 30. 10. 2012 je tožena stranka podala nekatere relevantne trditve: da je zaračunala tožeči stranki za odpravo napak ugotovljenih na tehničnem pregledu 35.024,79 EUR; da je pogodbena vrednost del znašala 439.167,17 EUR in da si je imela do tehničnega pregleda tožena stranka pravico zadržati 10% od vrednosti del, to je znesek 43.916,72 EUR. V isti vlogi je tožena stranka trdila, da je dobila odgovor od tožeče stranke, da je zahtevek za odpravo napak v višini 35.024,79 EUR pretiran, kar je tožeča stranka trdila že v prvi pripravljalni vlogi, v kateri je predlagala zaradi ugotovitve potrebnih stroškov za odpravo ugotovljenih napak izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke. Ker je tožena stranka na te trditve odgovorila le, da so pavšalne in da dokaz z izvedencem ni potreben, čeprav je bilo na njej trditveno breme o tem, katere napake je na račun tožeče stranke odpravila in kakšni stroški so ji pri tem nastali, sodišče dokaza z izvedencem ni izvedlo in je to svojo odločitev obširno obrazložilo v 14. točki obrazložitve sodbe. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago za zaključek, da tožena stranka ni uspela izpodbiti trditev tožeče stranke, da toženi stranki niso nastali stroški za odpravo napak v višini 35.024,79 EUR. Glede na ugovor tožeče stranke o pretirani višini stroškov so ostale torej nesubstancirane trditve tožene stranke o višini stroškov, ki jih je imela za odpravo napak.

11Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da z dokazi ni mogoče nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Drugačno pritožbeno stališče ni utemeljeno. Že na podlagi pritožbenih trditev o tem, kaj je tožena stranka zatrjevala („da se je po opravljenem tehničnem pregledu izkazalo, da ima izvršeno delo tožnika napake, da za napake po Pogodbi odgovarja tožnik, da je tožnik po Pogodbi prevzel jamstvo 3 let za odpravo napak, da je toženec od ugovora dalje zatrjeval, da so mu nastali stroški odprave napak, za katere je odgovoren tožnik“), ji ni uspelo izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da višine stroškov, ki so bili sporni, ni z ničemer utemeljila.

12Glede na navedeno je pritožbeno sodišče deloma ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo delno razveljavilo in v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Posledično je enako odločilo o pritožbi zoper stroškovno odločitev, ker je ta odvisna od končnega uspeha v pravdi. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej presoditi, ali je utemeljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova pogodbene kazni ter v kakšni višini. Če bo ugotovilo, da je utemeljena, bo moralo ugotoviti, da sta terjatvi tožeče stranke do tožene stranke in tožene stranke do tožeče stranke v višini 24.903,19 EUR po zakonu pobotani na dan začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko in v isti višini, v kateri je ostal še sporen, tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti. Če pa bo ugotovilo, da tožena stranka ni upravičena od tožeče stranke zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude z deli v višini 24.903,19 EUR, bo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

13V preostalem delu pa je, potem ko je preizkusilo sodbo še iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).