VSM sodba I Cp 795/2015

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je naložilo toženki plačati tožniku 4.395,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2009 dalje do plačila. Odločilo je o pravdnih stroških.

- Sodišče je izdalo tudi sklep o popravi sodbe, s katerim je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik navaja, da iz izreka sodbe ni razviden zavrnilni del, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nadalje poudarja, da je sodišče povsem zmotno ugotovilo, da so pri tožniku posledice težav, ki se odražajo v zmanjšani življenjski aktivnosti posledica degenerativnih sprememb. Izvedenci so sprejeli povsem zmotne zaključke, ki jih je sodišče posledično zmotno povzelo v svojih razlogih, torej da so tožnikove zdravstvene težave, ki se nanašajo na poškodbo - rupturo, le posledica degenerativnih sprememb in da niso v vzročni zvezi s prometno nezgodo. Glede na to je sodišče posledično dosodilo prenizko odškodnino za postavko telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec dr. S. vseh okoliščin ni zanesljivo pojasnil. Popolnoma je ostala neraziskana okoliščina, na kakšen objektivni način je bil ugotovljen obstoj degenerativnih sprememb. Ob tem poudarja, da je izvedenec S. ravnal povsem mimo doktrine, ko je zapis iz zdravstvenega kartona označil kot degenerativno spremembo v ramenu, saj v zvezi z omenjenimi težavami pritožnika niso bile izvedene nobene objektivne preiskave levega ramena. Izvedenec je ob svojem zaslišanju pojasnil le, da je moral izdelati mnenje za desno ramo. Izvedenec tudi ni upošteval izvida dr. R., ki v svojem izvidu z dne 23. 9. 2008 ne govori o obstoju nobenih degenerativnih sprememb. Navedeno kaže, da so zaključki izvedenskega mnenja zmotni. Ob tem pritožnik dodaja, da je iz dopolnitve izvedenskega mnenja pod točko 12.6. razvidno, da sami izvedenci niso popolnoma gotovi, ali so obstajali pri tožniku takrat znaki degenerativnih sprememb ali je šlo za poškodbo desnega ramena. Sodišče prve stopnje bi za razjasnitev vseh okoliščin moralo postaviti drugega izvedenca, po možnosti iz Nemčije in glede tega predlaga postavitev pristojnega inštituta. Tožnik izpostavlja tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede izgube dobička. Izvedenec finančne stroke ni zadovoljivo pojasnil, kako so lahko stroški, ki jih je izvedenec ocenil v projekciji brez nesreče za leto 2008, ocenjeni v višini 24.081,00 EUR. Dejstvo je, da je izvedenec ugotovil, da pri tožniku niso bili evidentirani odhodki iz amortizacije niti finančni odhodki, ki bi lahko bili stalni stroški. Pri tem izvedenec premalo jasno opredeli, od katere osnove je vzel 80 % stroškov. Tožnik je posloval na način, da je znižal stroške poslovanja na minimum, zato je omenjena projekcija zviševanja stroškov neutemeljena. Izvedenec je navedel, da ni ugotovil konkretnih stroškov, oceno je opravil empirično, pri čemer je izhajal iz prejšnjih obdobij. Sodišče prve stopnje je posledično zmotno povzelo mnenje v razlogih sodbe. Tožnik je mnenja, da je potrebno izvedensko mnenje dopolniti in šele na podlagi dopolnitve bo sodišče v zadevi lahko ponovno odločilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Upoštevaje tožbeni zahtevek je bil izrek sodbe sicer pomanjkljiv, ker je bilo tožbenemu zahtevku le delno ugodeno in v izreku ni bilo zavrnilnega dela. Sodišče prve stopnje je nato izdalo sklep o popravi sodbe, s katerim je sodbo popravilo tako, da je izreku sodbe dodalo III. točko z besedilom: „V presežku se tožbeni zahtevek zavrne“. Sklep je bil pravdnima strankama vročen, posebna pritožba ni bila vložena, zato pritožbeno sodišče meni, da je izrek sodbe razumljiv, v skladu z razlogi in je zato sodbo mogoče preizkusiti. Drugih bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6S predmetno tožbo tožnik uveljavlja plačilo škode, ki jo je utrpel v posledici prometne nezgode.

7Sodišče prve stopnje je zaradi ugotavljanja obsega in teže zatrjevanih poškodb izvedensko delo zaupalo instituciji, konkretno Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v X., ki je za izdelavo mnenja imenovalo izvedence prof. dr. V.S., prof. dr. P.P. in prof. dr. D.B.V.. Tožnik je izdelanemu mnenju nasprotoval, nanj podal določene pripombe in predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja. Slednjemu je sodišče prve stopnje sledilo, izdelana je bila pisna dopolnitev mnenja, kateremu je tožnik ugovarjal in predlagal ustno zaslišanje. Sodišče je na naroku izvedenca tudi zaslišalo ter ocenilo, da je izvedensko mnenje jasno, prepričljivo in strokovno utemeljeno. Svoje ravnanje je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo v razlogih sodbe. Izvedenec je na pripombe tožnika odgovoril jedrnato in jasno ter tudi po presoji pritožbenega sodišča strokovno in prepričljivo odgovoril na vprašanja tožnika. Tožnik se z dopolnitvami izvedenskega mnenja ni strinjal, kar je izrazil na naroku z očitki, da izvedenec ni konkretno pojasnil od kod in na kakšen način so bile objektivno ugotovljene degenerativne spremembe na ramenu 4. 1. 2006, da je spregledal izvedensko mnenje dr. R. z dne 23. 9. 2008 in izvid magnetne resonance z dne 25. 2. 2009. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izvedenec dr. S. na navedena vprašanja prepričljivo, strokovno in jasno odgovoril, zato sodišče prve stopnje pravilno ni ugodilo zahtevi po postavitvi novega izvedenca, za kar se je tožnik zavzemal, še posebej ker sodišče prve stopnje samo nasprotij in pomanjkljivosti v pridobljenem izvedenskem mnenju in njegovi pisni ter ustni dopolnitvi ni zasledilo, niti v njegovo pravilnost povsem utemeljeno ni podvomilo (tretji odstavek 254. člena ZPP). Z zavrnitvijo dokaznega predloga tožnika ni nastopila procesna situacija, ki jo predvideva tretji odstavek 254. člena ZPP in ki bi narekovala postavitev novega izvedenca. Tožnikovega nasprotovanja izvedenskemu mnenju v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče obravnavati drugače kot nezadovoljstvo in nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča ni razlog za angažiranje novega izvedenca.

8Ob tem, ko iz izvedenskega mnenja oziroma njegovih dopolnitev izhaja, da so bile pri tožniku obstoječe degenerativne spremembe in da tožnik ob prvem pregledu po poškodbi ni izkazoval značilnih težav za delno raztrganino tetiv mišice supra in infraspinatusa ali za utesnitveni sindrom desne rame, je nedvomno pojasnjeno tudi, da so bili podatki zajeti iz medicinske dokumentacije, iz kartona njegovega izbranega zdravnika, kjer je zapis, da so v predelu rame degenerativne spremembe ter iz rentgenske slike z dne 4. 1. 2006. Res je izvedenec v dopolnitvi mnenja v točki 12.6. napisal (kar ni njegovo mnenje, temveč prepis zdravstvene dokumentacije), da je tožnik (že pred obravnavano poškodbo) 4. 5. 2006 izkazoval znake degenerativnih sprememb ali poškodbe desnega ramena, pri čemer pritožnik ne upošteva ostalih ugotovitev izvedenca, in sicer da so 23. 9. 2008 ob UZ preiskavi našli zgolj sumljivo spremembo na delno prekinitev tetive mišice supraspinatusa, artrografija dne 22. 10. 2008 pa je izključila poškodbo rotatorne manšete, katere del je tetiva mišice supraspinatusa ter da dne 25. 2. 2009 opravljena MR preiskava desne rame ni pokazala delne prekinitve tetive mišice supraspinatusa, temveč le stanjšanje tetiv supra in infraspinatusa, kar je znak degenerativnih sprememb na tetivah. Izvedenec dr. S. je nadalje v okviru dopolnitve izvedenskega mnenja, ko je bil zaslišan pred sodiščem, posebej obrazložil, da je radiolog, ki je delal ultrazvok, ugotovil samo verjetno raztrganino (to je sumljivo in to ni popolno) in ne raztrganine, pri čemer pri naslednjih preiskavah te rupture ni bilo več nikjer (list. št. 139 spisa). Poudaril je še, da bi se v primeru rupture pri poškodbi videl hematom v predelu podkožja, okoli sklepa, to pa je več kot je bilo videno na ultrazvoku. Izvedenec je tudi povsem jasno poudaril, da na rentgenski sliki zloma ni bilo, pri čemer magnetnoresonačna preiskava ni značilna za ugotavljanje zlomov, je pa pomembno to, da na tej magnetnoresonančni tomografiji ni bilo videti nobene rupture katere od tetiv, ki delajo rotatorno manšeto, tudi tiste ne, ki so jo videli na EMG kot zelo verjetno. Z ozirom na takšno pojasnilo pritožnik pri pomislekih o napačnih zaključkih izvedenca zmotno vztraja. To velja še toliko bolj ob tem, ko je izvedenec, upoštevajoč razpoložljivo medicinsko dokumentacijo pojasnil tudi, da ta poškodba tetive mišice supraspinatusa nastane po navadi pri padcu na roko, neposreden udarec v ramo pa je najmanj verjeten nastanek poškodbe te tetive, pri čemer tožnik dne 10. 7. 2008 (dan poškodbe) ni izkazal nobenih znakov (vidnega hematoma) poškodbe tetive mišice supraspinatusa.

9Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v prometni nezgodi utrpel zvin vratne hrbtenice, udarnino desne rame in udarnino v predelu ledvene hrbtenice. V posledici vsega obrazloženega o rupturi in degenerativnih spremembah, v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Zgolj dejstvo, da zaključki za tožnika niso ugodni, pa ob tem, ko so bile s pridobljenim izvedenskim mnenjem in njegovima dopolnitvama s strokovnega vidika jasno, razumljivo in prepričljivo obravnavane vse okoliščine, relevantne za odločitev v zadevi, dokazni predlog za postavitev novega izvedenca medicinske stroke iz tujine in s tem postopanja sodišča po tretjem odstavku 254. člena ZPP, ni utemeljen.

10Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg utrpelih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti v času zdravljenja. Prav tako je pravilno ugotovilo obseg in intenziteto utrpelega strahu, kar vse je podrobneje opredeljeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Iz naslova telesnih bolečin je tožniku bila priznana odškodnina v znesku 10.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu pa znesek 2.000,00 EUR. Tožnik dosojeni odškodnini konkretizirano ne očita napačne uporabe materialnega prava, uradni preizkus pa pokaže, da je dosojena odškodnina sorazmerna oškodovančevemu prikrajšanju, hkrati pa je prisojeni znesek primerljiv z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih.

11Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz dejanskih ugotovitev, ki temeljijo na izvedenskem mnenju izhaja, da v posledici prometne nezgode tožnikova normalna aktivnost ni trajno omejena ali otežkočena, zato tožniku odškodnina za to obliko škode ne pripada. Zaradi že zgoraj obrazloženega pa tudi ni slediti pritožbi, ko poudarja, da je „nepopolno dosojena odškodnina“ za prestane telesne bolečine in zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse škodne posledice iz obravnavane predmetne nesreče ter upoštevalo podaljšan čas okrevanja in povečano intenziteto težav zaradi degenerativnih sprememb.

12Sodišče prve stopnje je zaradi ugotavljanja višine izgube dobička v postopek pritegnilo izvedenca finančne stroke. Tožnik njegovega mnenja ni v celoti sprejel, nanj podal pripombe, sodišče pa je glede na pripombe tožnika od postavljenega izvedenca zahtevalo ustno dopolnitev. Tega je izvedenec opravil in na pripombe tožnika jasno ter prepričljivo odgovoril. Tožnik na podano ustno dopolnitev pripomb več ni imel. Neutemeljeno sedaj v pritožbi očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, v okviru katerega tožnik ponovno izpostavlja svoje nestrinjanje s posameznimi zaključki iz izvedenskega mnenja, v pravilnost katerega sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ni dvomilo. Izvedenec finančne stroke razpolaga za področje svojega izvedenstva s strokovnim znanjem, ki ga sodišče in praviloma tudi stranke nimajo. Na podlagi strokovnega znanja je izvedenec upošteval dejansko poslovanje tožnika v obdobju, ko še ni bilo posledic nesreče. Te podatke je vzel kot dejansko, historično osnovo za ugotavljanje projekcij za naprej. Pojasnil je, da je: „druga polovica leta 2008 bila izračunana tako, da se je upoštevalo, da so bili vsi prihodki doseženi v prvi polovici leta, pred nesrečo, in sorazmerno bi se prihodki povečali tudi v drugi polovici leta. Za povečane prihodke pa bi se tudi povečali odhodki, ki jih seveda sedaj ni bilo. V poslovanju za prvo polovico leta so bili že vključeni posamezni fiksni stroški, ki so nastali, ne glede na to, ali je tožnik posloval ali ne. Niso pa zajeti variabilni stroški, ki izhajajo iz tega, da bi dodatno delo, ki ga tožnik po nezgodi ni imel, povzročalo dodatne stroške, kamor se uvrščajo prevozni stroški, stroški komunikacij, vzdrževanje tega, večja poraba pisarniškega materiala, morda kakšne zunanje storitve. Kakšne strukture natančno v spisu ni (dokazno breme pa je na tožniku) in zaradi tega, ker bi se za večje prihodke povečali tudi spremenljivi stroški, je nastala projekcija za leto 2008 in 2009 in če potem izračune v projekciji primerjamo z dejanskim poslovanjem tožnika v letu 2007, ko posledic nesreče ni bilo, vidimo, da je izračunan neto dobiček blizu temu, kar je tožnik v letu 2007 ustvaril, zato torej domnevati ali trditi, da bi tožnik dosegel v letu nesreče 16 krat večje prihodke, popolnoma neutemeljeno“. Nadalje je izvedenec še pojasnil, da je tožnik v svojih izkazih za vso obdobje prikazoval zgolj stroške storitev, stroški storitev pa se v storitvenih podjetjih gibljejo nekje med 70 % in 80 %, kar je ugotovljeno po empirični metodi. V obravnavani zadevi je izvedenec upošteval 80 % zato, ker je takšna tudi struktura stroškov za leto 2006 in 2007 in torej rezultati predhodnega obdobja kažejo na to, da je razmerje pravilno upoštevano. Osnova za izračun pa so bili predhodni dejanski rezultati poslovanja.

13Izvedenec je s tem argumentirano pojasnil metodologijo izračuna. Ker sodišče samo s tovrstnim znanjem ne razpolaga, ni imelo razlogov za dvom v takšne izvedenčeve ugotovitve, le teh pa pritožnik s ponovljenim nestrinjanjem ne more vzbuditi. Izvedenec je že tekom postopka podal odgovore na sedaj izražene dileme v pritožbi. V kolikor tožnik z določenimi odgovori ni bil zadovoljen, bi moral svoje nezadovoljstvo in nestrinjanje s posameznimi odgovori tudi jasno, določno in argumentirano izraziti. S šele v pritožbi (v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja) izpostavljenimi konkretnimi odgovori izvedenca, s katerimi se kljub dopolnitvi ne strinja in s šele v pritožbi predlagano ponovno dopolnitvijo mnenja, pa je tožnik prepozen.

14Za v pritožbi ponovno izpostavljene stroške poslovanja je potrebno poudariti, da tožnik v postopku na prvi stopnji v zvezi z odhodki ni ponudil nobenih drugih dokazov, razen podatkov iz izkaza poslovnega izida. Novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (1) nalaga tožniku trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov kot tudi odhodkov. Izvedenec je pri izračunu predložene dokaze upošteval in razumno pojasnil tudi način metodologije izračuna ter tako tožnik zmotno vztraja pri pomislekih v zvezi z višino izgube dobička.

15Ker niso podani pritožbeni razlog, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

16Ker tožnik s pritožbo ni uspel krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1) : II Ips 102/2011, II Ips 300/2006, II Ips 234/2005.