VSM sklep I Cp 676/2015

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu (v točkah I, III, V in VI) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1S citirano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče do tožene stranke v višini 2.688,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 dalje, nadalje ugotovilo terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 165,36 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2012 dalje in nato pobotalo tožnikovo in toženkino terjatev do zneska 1.229,85 EUR; v točki II toženi stranki naložilo v plačilo znesek 1.671,15 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do plačila, v točki III zavrnilo tožbeni zahtevek do vtoževanih 21.400,00 EUR, v točki IV ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.845,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2013 dalje do plačila in v točki V tožečo stranko zavezalo k plačilu pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.206,00 EUR, toženo stranko (v točki VI) pa k povrniti pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 77,00 EUR v 15 dneh v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper citirano sodbo se pritožuje tožeča stranka v obsegu, v kolikor je bil tožbeni zahtevek zavrnjen - točka I, III, V in VI izpodbijane sodbe, čeprav v pritožbi navaja, da izpodbija celotno sodbo, z navedbo iz naslednjih pritožbenih razlogov: Navaja, da je napačno opravljen pobot zneska 2.688,00 EUR za 165,36 EUR, kar po nobenem izračunu ne znese 1.229,85 EUR, nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo, da je avtomobil F.G. skupno premoženje pravdnih strank (katerega vrednost je ob razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank znašala 5.500,00 EUR), pri čemer je sodišče prve stopnje spregledalo trditve tožeče stranke, da gre za njegovo posebno premoženje, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da nihče ni uveljavljal večjega deleža na njem, protispisna. V nadaljevanju navaja, da sodišče prve stopnje ni priznalo 3.500,00 EUR, ki jih je tožnik dal toženki za ureditev dokumentov pred sklenitvijo zakonske zveze, da je tožnik dal toženki 1.600,00 EUR za preživljanje njene hčere v letu 2008 do 30. 5. 2009, od 1. 6. 2009 dalje pa do konca življenjske skupnosti, pa je za preživljanje hčere toženke prispeval po 300,00 EUR mesečno, saj je hči živela z njima v skupnem gospodinjstvu. V nadaljevanju zahteva vrnitev daril v smislu prvega odstavka 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ker je bila zakonska zveza razvezana 9. 1. 2014 in to kljub okoliščini, da sta prenehala živeti skupaj že 22. 4. 2012. Priglaša pritožbene stroške.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljenih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje iz naslednjih razlogov:

6Prav ima pritožba tožeče stranke, ko pravi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v znesku 2.688,00 EUR, toženkine pa 165,36 EUR, nato pa obe terjatvi pobotalo do zneska 1.229,85 EUR, kar glede na izračun obresti od toženki priznane terjatve do zapadlosti tožnikove terjatve nikakor ne znese razlike med 165,36 EUR in 1.229,85 EUR, zaradi česar ima sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu pomanjkljivosti, in sicer je obremenjena z bistveno kršitvijo procesnih pravil po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je sodišče druge stopnje v tem obsegu odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo le-temu v novo sojenje (v zvezi s pobotanjem tožnikove in toženkine terjatve ob sicer neizpodbijanem delu sodbe sodišča prve stopnje v točki IV, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji v pobotu uveljavljena terjatev toženke proti tožniku v višini 1.845,50 EUR, sodišče druge stopnje pripominja, da v primeru pobotanja sodišče najprej ugotovi terjatev tožeče stranke, nato ugotovi terjatev tožene stranke, nato pobotati terjatvi, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne, zato takšen izrek sodišča prve stopnje, v katerem se je sodišče izreklo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke, ni pravilen, vendar zaradi okoliščine, ker ni izpodbijan, sodišče druge stopnje v ta del odločitve ni poseglo).

7V nadaljevanju se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z okoliščino, ali dajatve tožeče stranke toženi stranki predstavljajo nesorazmerna darila, ki jih je na podlagi 84. člena ZZZDR v primeru odpadle podlage potrebno vrniti. Citirani 84. člen ZZZDR je sodišče prve stopnje v razlogih na strani 5 prepisalo v svojo odločitev kot pravno podlago, nato pa se je postavilo na stališče, da četudi bi tožeča stranka toženi stranki izročala denar, slednje predstavlja le 14,30% tožnikovih prihodkov in zato po prepričanju sodišča prve stopnje ne gre za nesorazmerno darilo. Ne glede na to ugotovitev je nato sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je le-ta po temelju zastaral. Pri tem se je sklicevalo na razloge, ki veljajo za preklic darilne pogodbe, določene v četrtem poglavju v členih 533 do 542 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ter na 543. člen OZ, ki govori o tem, da se darilna pogodba lahko prekliče v enem letu od dneva, ko je darovalec izvedel za razlog za preklic. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje je napačno. Napačna pa je tudi odločitev, da je zahtevek tožeče stranke nasproti toženi stranki glede na okoliščino, da je življenjska skupnost med njima razpadla dne 22. 4. 2012 in da je zato rok za vrnitev darila potekel 22. 4. 2013, zastaran.

8V obravnavani zadevi je za vrnitev daril potrebno uporabiti 5 letni zastaralni rok. Sklicevanje na sodno prakso, in sicer odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1883/2012 pa v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

9Sodna praksa se je v podobnih in primerljivih zadevah že večkrat izrekla, da roka za vrnitev darilna po 84. členu ZZZDR, zakon ne določa, ter da sklicevanje na enoletni rok, ki ga je določal 117. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ne pride v poštev, saj ne gre za razveljavitev darilne pogodbe, temveč v bistvu za preklic, ter da pride zato v poštev splošni zastaralni rok, ki ga določa tedaj 371. člen ZOR, sedaj pa 346. člen OZ (odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 11/2001).

10Tožeča stranka, kakor utemeljeno graja pritožba je namreč v svojih trditvah jasno opredelila, da zahteva vrnitev darila zaradi odpadlega nagiba, ker se niso izpolnila njegova pričakovanja, da bi s toženko živel v trajni življenjski skupnosti, saj je le-ta razpadla. Zato se sodišče prve stopnje glede zastaranja neutemeljeno sklicuje na določila 543. člena OZ, ki v 539. do 541. členu določa specifične razloge zaradi katerih je dopusten preklic darilne pogodbe, in za te razloge je, kakor pravilno izpostavlja pritožba v 543. členu OZ določen enoletni prekluzivni rok za uveljavljanje preklica darila.

11V primeru odpadlega nagiba pa je možno zahtevati vrnitev nesorazmernih daril v splošnem 5-letnem zastaralnem roku in je zato odločitev sodišča prve stopnje materialno zmotna.

12Sicer pa pritožba pravilno izpostavlja, da tudi če bi stališče izpodbijane sodbe bilo pravilno, je potrebno za vračanje daril zaradi odpadlega nagiba šteti od pravnomočnosti razveze zakonske zveze, ki je bila nedvomno med pravdnima strankama razvezana s sodbo 9. 1. 2014, tožba v obravnavani zadevi, pa je bila vložena že v mesecu aprilu 2014, tako, da o zastaranju sploh ne more biti govora.

13Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določila 84. člena ZZZDR, ki govori o vračanju nesorazmernih daril, se zmotno postavilo na stališče, da je zahtevek tožeče stranke zastaran, pri tem pa uporabilo napačno materialno pravno podlago (543. člen OZ), ki v obravnavanem primeru ne more priti v poštev, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP, saj je ugotovilo, da vseh ugotovljenih pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje.

14Posledično je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi stroškovno odločitev.

15V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva gornje materialnopravno izhodišče in o zadevi ponovno odloči.

16O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.