VSRS sodba III Ips 105/2013

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 2.570,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi tri sklepe o izvršbi, na podlagi katerih mora tožena stranka tožeči stranki plačati vtoževane zneske.

2Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje, ter podrejeno, da razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravo relevantna dejstva:

- Tožena stranka je tožeči stranki podelila koncesijo za izvajanje mestnega linijskega avtobusnega prevoza v M. kot gospodarske javne službe za obdobje od 1. 8. 2001 do 31. 7. 2011.

- Pravdni stranki sta 6. 3. 2003 sklenili koncesijsko pogodbo, pri čemer je koncesijsko razmerje med strankama trajalo že od 1. 8. 2001. Ker sta se zavedali, da prihodki od prodanih vozovnic in drugi s tem povezani prihodki tožeče stranke kot koncesionarja ne bodo zadostovali za kritje vseh stroškov, sta se dogovorili, da bo tožena stranka kot koncedent s subvencijo participirala s proračunskimi sredstvi.

- Določili sta, da je za letno izvajanje pogodbene gospodarske javne službe dogovorjena pogodbena cena 905.000.000,00 SIT bruto in se mesečno spreminja v skladu z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji od dneva nastopa koncesijskega razmerja (prvi odstavek 8. člena koncesijske pogodbe). V primeru bistvenih sprememb v pogojih poslovanja, kot so sprememba višine obveznosti za plačilo subvencije za več kot znaša razlika med pogodbeno ceno, povečano za indeks rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji in prihodki za izhodiščno leto 1. 8. 2001 do 31. 7. 2002, sta se dogovorili, da bosta analitično ugotovili novo objektivno stanje in ustrezno korigirali pogodbeno ceno oziroma višino mesečne subvencije, za kar bosta sklenili aneks h koncesijski pogodbi (četrta alineja petega odstavka 8. člena koncesijske pogodbe).

7Med strankama je sporen način izračuna višine mesečne subvencije, ki jo je dolžna plačati tožena stranka za leto 2006 (za mesece od julija do novembra). Tožeča stranka trdi, da je subvencija omejena na pogodbeno ceno 905.000.000,00 SIT, tožena stranka pa zastopa stališče, da je omejena na 226.000.000,00 SIT, kolikor naj bi znašala razlika med 905.000.000,00 SIT in prihodki tožeče stranke v izhodiščnem letu. Trdi, da navedeno izhaja iz četrte alineje petega odstavka 8. člena koncesijske pogodbe.

8Sodišči prve in druge stopnje sta pritrdili tožeči stranki in presodili, da je bila višina subvencije omejena na 905.000.000,00 SIT. Ker ta znesek za vtoževana obdobja še ni bil dosežen, sta toženi stranki naložili zahtevana plačila.

9Revizijski očitek o zagrešitvi kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (očitek protispisnosti) s strani sodišča prve stopnje, ki je sodišče druge stopnje ni odpravilo, ni utemeljen. Očitana kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki in prepisi. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje te kršitve ni zagrešilo, saj ni prišlo do nasprotja pri navajanju o tem, kar piše v koncesijski pogodbi (kot trdi revidentka), temveč je sodišče prve stopnje razlagalo določila koncesijske pogodbe. V primeru, da sodišče pogodbo razlaga napačno, kar sodišču očita tožena stranka v reviziji, pa to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč kvečjemu zmotno uporabo materialnega prava.

10Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi zagrešitev absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišču druge stopnje pa, da te kršitve ni odpravilo. Trdi, da si razlogi prvostopenjske sodbe med seboj nasprotujejo, saj naj bi v 38. točki obrazložitve sodišče prve stopnje zapisalo, da je sporna določba četrte alineje petega odstavka 8. člena koncesijske pogodbe nejasna, nato pa v 43. točki obrazložitve zaključilo, da ni nejasna. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v 38. točki obrazložitve svoje sodbe zapisalo, da je določba petega odstavka 8. člena koncesijske pogodbe delno nejasna, v 43. točki obrazložitve pa, da koncesijska pogodba „glede domnevnega limita za subvencijo ni nejasna“. Zavzelo je torej stališče, da je jasno, da koncesijska pogodba ne določa limita subvencije na 226.000.000,00 SIT. Nasprotja med razlogi sodbe tako ni, saj si navedeni stališči ne nasprotujeta.

11Neutemeljen je tudi očitek o zmotni uporabi 99. člena in 100. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika.(1) 99. člen ZOR določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke (100. člen ZOR).

12Sodišči prve in druge stopnje teh določb nista zmotno uporabili. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da koncesijska pogodba glede višine, na katero je navzgor omejena subvencija, ki jo je dolžna plačati tožena stranka, ni nejasna. Pogodbo je pravilno razlagalo skladno z razlagalnim pravilom iz prvega odstavka 99. člena ZOR. Pri očitku zmotne uporabe 100. člena ZOR pa revidentka spregleda, da se sodišče prve stopnje na to določbo ni sklicevalo, temveč je zapisalo, da koncesijska pogodba glede limita subvencije, ki jo je dolžna plačati tožena stranka, ni nejasna (43. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Do revizijskih navedb glede pogajanj in usklajevanj strank ob sklenitvi koncesijske pogodbe se zato Vrhovno sodišče ni opredeljevalo.

13Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da subvencija, ki jo je dolžna plačati tožena stranka, ni omejena na 226.000.000,00 SIT. To namreč iz koncesijske pogodbe ne izhaja. Tožena stranka je privolila v sklenitev pogodbe, na podlagi katere je dolžna plačevati subvencijo v višini, ki v naprej ni točno določena. Višina njene obveznosti je namreč odvisna tudi od višine prihodkov tožene stranke (prvi odstavek 8. člena koncesijske pogodbe). Sodišče prve stopnje je v 46. točki obrazložitve svoje sodbe pravilno pojasnilo, da pogodba za toženo stranko ni škodljiva tudi iz razloga, ker gre za gospodarsko javno službo, ki je namenjena zagotavljanju potreb prebivalstva, zaradi česar gre njeno financiranje lahko v breme občinskega proračuna.

14Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

15Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške za revizijo. Tožeči stranki je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 2.065,60 EUR, skupaj z 2 % administrativnih stroškov v višini 41,31 EUR ter 22 % DDV v višini 463,48 EUR, skupaj torej 2.570,39 EUR. V konkretni zadevi se za obračunavanje in plačilo sodnih taks uporablja Zakon o sodnih taksah - ZST-1 (glej njegov 39. člen), ki predvideva plačilo sodne takse le za revizijo, ne pa tudi za odgovor nanjo. Tožeči stranki sodne takse zato ni bilo treba plačati.

---.---

Op. št. (1): Pravdni stranki sta s koncesijsko pogodbo uredili medsebojno razmerje, ki je trajalo že od 1. 8. 2001.