UPRS sodba I U 1007/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je županja Občine Grad tožnico s potekom 31. 3. 2015 razrešila s položaja direktorice občinske uprave Občine Grad (točka 1 izreka). Ugotovila je, da se tožnici v okviru veljavnega Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi Občine Grad z dne 1. 8. 2008 in spremembami z dne 23. 12. 2013 in glede na izobrazbo tožnice VI. stopnje ne more zagotoviti premestitve na ustrezno delovno mesto znotraj občinske uprave Občine Grad. Tožnico se z 8. 4. 2015 uvrsti na interni trg dela do izteka odpovednega roka (točki 2 in 3 izreka). Tožnici se odpove in prekine delovno razmerje v Občini Grad s potekom 28. 5. 2015. Odpovedni rok začne teči s 1. 4. 2015 (točka 4 izreka). Odpravnina v skladu z 108. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR) znaša štiri povprečne mesečne plače v zadnjem trimesečnem obdobju pred odpovedjo delovnega razmerja (točka 5 izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica opravljala dela in naloge direktorja občinske uprave vse od prve zaposlitve 1. 3. 1999 dalje. Naloženo ji je bilo, da mora opraviti državni izpit iz javne uprave. Delovno razmerje s tožnico je bilo sklenjeno s pogojem, da se v nedoločen čas spremeni po opravljenem izpitu iz državne javne uprave. Tožnica po 28. 6. 2007 ni več izpolnjevala izobrazbenih pogojev za zasedbo delovnega mesta direktorja občinske uprave. Na podlagi petega odstavka 83. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju: ZJU) funkcionar pristojen za imenovanje v enem letu od nastopa funkcije lahko razreši direktorja občinske uprave ne glede na razloge iz drugega odstavka tega člena. Razrešitev se opravi ne glede na to, kdaj je funkcionar nastopil funkcijo, v enem letu od imenovanja uradnika na položaj. V skladu s sedmim odstavkom 83. člena ZJU je delodajalec preveril ali je v skladu z veljavnim Pravilnikom o sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi Občine Grad sistemizirano kakšno uradniško ali strokovno tehnično delovno mesto, za katero se zahteva VI. stopnja izobrazbe ali V. stopnja izobrazbe. Ugotovil je, da v občinski upravi Občine Grad ni prostega delovnega mesta, na katerega bi se lahko zaposlilo javno uslužbenko in tudi ni možnosti za premestitve na ustrezno delovno mesto. Prav tako ni možna prekvalifikacija ali povečanje števila delovnih mest v občinski upravi, zato se tožnici z dnem 28. 5. 2015 odpoveduje delovno razmerje. V skladu z navedenim se tožnico 8. 4. 2015 uvrsti na interni trg dela. V skladu s tretjim odstavkom 94. člena ZDR ima tožnica pravico do 58-dnevnega odpovednega roka, saj gre za odpoved iz poslovnih razlogov.

Na podlagi odločbe in sklepa županje Občine Grad št. 110-1228/2015 z dne 3. 4. 2015 so bile razveljavljene točke 2, 3, 4 in 5 izreka odločbe 110-1156/2015 z dne 30. 3. 2015, saj je bil delodajalec naknadno obveščen, da je tožnica noseča.

Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je s sklepom 11051-177/2015/2 z dne 27. 5. 2015 pritožbo tožnice zoper odločbo Občine Grad 110-1156/2015 z dne 30. 3. 2015 v zvezi z odločbo Občine Grad 110-1228/2015 z dne 3. 4. 2015 zavrgla (točka 1 izreka). Stroški, ki so nastali med postopkom, gredo v breme tožnice (točka 2 izreka). Pritožbi je delno ugodila in sklep 110-1228/2015 z dne 3. 4. 2015 odpravila ter zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek (točka 3 izreka). Stroški, ki so nastali med postopkom in v zvezi z njim, so nadaljnji stroški postopka. Predlog za začasno zadržanje sklepa z dne 3. 4. 2015 je zavrnila (točki 4 in 5 izreka). Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je upoštevala sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sklep I Up 13/2006 z dne 17. 5. 2006), na podlagi katere zoper akt o razrešitvi položajnega uradnika (direktorja občinske uprave) ni pritožbe, pač pa je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Pritožba tožnice zoper točko 1 izpodbijane odločbe se nanaša na razrešitev tožnice s položaja direktorice občinske uprave in glede na predhodno navedeno ni dovoljena. Zato je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja v skladu s prvim odstavkom 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) pritožbo v tem delu zavrgla.

Tožnica izpodbija odločbo županje Občine Grad 110-1156/2015 z dne 30. 3. 2015 v delu, v katerem je tožena stranka ni razveljavila z odločbo Občine Grad 110-1228/2015 z dne 3. 4. 2015, torej v točki 1 izreka. Navaja, da je bila imenovana na delovno mesto direktorice občinske uprave za polni delovni čas za dobo petih let. Tožena stranka je 30. 3. 2015 izdala odločbo in v točki 1 izreka tožnico razrešila s položaja direktorice občinske uprave Občine Grad s potekom 31. 3. 2015. Tožnica meni, da je takšna odločitev nezakonita. Tožnica je 1. 4. 2015 toženo stranko pozvala na odpravo izpodbijane odločbe in jo obvestila o svoji nosečnosti ter se sklicevala na 115. člen ZDR in 148. člen ZJU. Meni tudi, da je bilo poseženo v pravico do varstva pred odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter varstva pred premestitvijo, ki jo tožnica uživa kot noseča delavka. Tožnici je z 11. 3. 2015 potekel starševski dopust zaradi predhodne nosečnosti. Tožnica je bila s položaja direktorice občinske uprave Občine Grad razrešena na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU. Določbi sedmega in osmega odstavka 83. člena ZJU pa določata posledice razrešitve. Tožnica je 11. 3. 2015 zaključila starševski dopust oz. dopust za nego in varstvo otroka (zaradi rojstva hčere, ki je bila rojena 12. 4. 2014). S tem dejstvom je bila tožena stranka seznanja s strani Centra za socialno delo Murska Sobota. Tožnica je toženo stranko z dopisom pozvala na odpravo odločbe z dne 30. 3. 2015, dne 1. 4. 2015 pa jo je tudi sama obvestila o dejstvu, da je v tretjem mesecu nosečnosti. Navedeno izhaja iz zdravniškega potrdila spec. ginekologinje z dne 31. 3. 2015.

Na podlagi prvega in drugega odstavka 115. člena ZDR-1 delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi in proti delavkam, ki uživajo posebno varstvo se tudi ne sme opraviti nobenega ravnanja v smeri odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. za zaposlitev novega delavca. Tožnica uživa status varovane kategorije delavke v skladu s 115. členom ZDR. Po mnenju Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pa tožničin status varovane kategorije delavke ne bi predstavljal ovire za premestitev tožnice, saj ZJU ne nudi posebnega varstva nosečih delavk in delavk, ki koristijo starševski dopust. Premestitev, ki jo delodajalec izvede zaradi razrešitve s položaja v skladu z določbo petega odstavka 83. člena ZJU pa naj bi se bistveno razlikovala od ureditve instituta premestitve, kot ga ureja 147. člen do 152b. člen ZJU. To stališče pa je materialno-pravno nepravilno, kar tožnica v tožbi tudi obrazloži. Ugovarja tudi kršitev načela enakosti pred zakonom in kršitev prepovedi diskriminacije, opredeljene v 14. členu Ustave RS in konkretizirane v 6. členu ZDR-1.

Namen petega odstavka 83. člena ZJU je zagotoviti županu možnost, da si sam izbere svoje sodelavce. Gre za izjemo od splošnega delovno-pravnega načela, da je mogoče delavca proti njegovi volji premestiti oziroma mu odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Določbo je treba razlagati v korist delavca. Pravico župana, da si sam izbere svoje sodelavce ter pri tem enostransko posega v obstoječe pravice iz delovnega razmerja, je treba razlagati restriktivno. Glede varstva nosečih delavk in delavk, ki koristijo starševski dopust pa velja nasprotno. Delavno-pravno varstvo predstavlja zakonsko konkretizacijo 55. člena Ustave RS, ki določa, da država zagotavlja možnost za uresničevanje svobodne odločitve za rojstvo otrok. Prepoveduje pa tudi diskriminacijo, kar izhaja iz 14. člena Ustave RS. Noseče delavke in delavke, ki koristijo starševski dopust, uživajo posebno varstvo, kar je v skladu z Direktivo Sveta 92/85/EGS z dne 19. 10. 1992 o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavcev, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (v nadaljevanju: Direktiva), s katero je bilo ZDR-1 v celoti usklajen. Glede na citirana ustavna načela in Direktivo ter glede na hierarhijo pravnih norm, ni možno enostransko posegati v pravice delavk iz delovnega razmerja, kar je nujna posledica razrešitve s položaja na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU. V tej določbi niti v drugih določbah veljavne zakonodaje ni predvideno, da takšna razrešitev predstavlja dopusten poseg v varstvo nosečih delavk oziroma delavk, ki koristijo starševski dopust. Nasprotno je na podlagi drugega odstavka 115. člena ZDR-1 izrecno predvideno, da v času nosečnosti in koriščenja starševskega dopusta delodajalec ne sme opraviti nobenih ravnanj, katera bi posegel ali bi lahko posegel v delovno-pravni status delavke, kar pa je tudi edini in izključni namen razrešitve s položaja v skladu s petim odstavkom 83. člena ZJU. Glede na navedeno tožnici delovno razmerje v skladu z določbo prvega odstavka 115. člena ZDR-1 ne sme prenehati in je tudi ni dopustno premestiti na drugo delovno mesto, kar pa sta nujni in neizogibni posledici razrešitve s položaja po določbi petega odstavka 83. člena ZJU. Tožnica sodišču predlaga, da ugotovi, da je tožena stranka z odločbo Občine Grad 110-1156/2015 z dne 30. 3. 2015 tožnico nezakonito razrešila s položaja direktorice občinske uprave Občine Grad. Izpodbijana odločba naj v točki 1 izreka odpravi in toženi stranki tudi naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnica prejela drugostopenjsko odločitev 12. 6. 2015, prekluzivni 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu pa je potekel 12. 7. 2015. Tožnica je tožbo vložila 13. 7. 2015, torej prepozno.

Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da je 12. 6. 2015 prejela sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Prekluzivni 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je res potekel 12. 7. 2015, vendar pa je ta datum padel na nedeljo. Sklicuje se na četrti odstavek 111. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se v skladu s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) uporablja v predmetnem postopku. V konkretnem primeru se je rok za vložitev tožbe v upravnem sporu iztekel z dnem 13. 7. 2015 in je tako bila predmetna tožba vložena pravočasno.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je že iz Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi Občine Grad izhajalo, da je potrebno za delovno mestno direktorja občinske uprave na podlagi zakonodaje in sistemizacije imeti univerzitetno izobrazbo VII/2. Na podlagi tega je tožnica lahko zasedala mesto direktorice občinske uprave le do 28. 6. 2007. Po tem datumu pa bi moral biti izveden javni razpis, v skladu z veljavno sistemizacijo. Navaja določbo 197. člena ZJU, po katerem je bila določena štiriletna doba, da se uradniki, ki ne izpolnjujejo predpisanih pogojev za položaj premestijo na delovna mesta, ki ustrezajo njihovi izobrazbi. Šteje se, da podaljšana štiriletna doba od dneva imenovanja začne teči z dnem začetka uporabe zakona. Direktorji občinske uprave, ki po izteku mandata iz te določbe ZJU ne izpolnjujejo predpisanih pogojev za položaj, se premestijo na delovno mesto, ki ustreza njihovi izobrazbi. Leta 2007 je zakonodaja omogočala podaljšanje še za enkratno obdobje in sicer pet let. Leta 2012 pa bi moral biti izveden javni razpis. Tožena stranka ugotavlja, da ima tožnica zgolj VI. stopnjo izobrazbe in tako ne izpolnjuje zakonskih pogojev za direktorico občinske uprave. Določba 87. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZJU je določala, da so ne glede na tretji odstavek 197. člena ZJU direktorji občinskih uprav, ki so bili v skladu s 194. členom ZJU prevedeni v uradniške nazive, ponovno imenovani na ta položaj. Spremembe ZJU so to obdobje podaljšale brez javnega razpisa samo enkrat, ne pa trajno. Na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU pa ni več potrebno navesti razlogov za razrešitev javnega uslužbenca na položajnem mestu. Tožnica krši zakonodajo in neupravičeno zaseda delovno mesto direktorja občinske uprave Občine Grad, za katerega ne izpolnjuje izobrazbenih pogojev. ZJU v primeru razrešitve na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU tudi ne določa posebnih omejitev v smislu varstva pravic nosečih uslužbenk, ampak jih varuje le v kategoriji, da se jih ne sme razrešiti v tem času v nazivu ali odpustiti.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tako prvostopenjski, kot tudi drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Sodišče jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

Sodišče je v okviru predhodnega preizkusa tožbe (36. člen in 37. člen ZUS-1) preizkušalo, ali je zadevna tožba vložena pravočasno. Tožnica je drugostopenjsko odločitev (sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja 11051-177/2015/2 z dne 27. 5. 2015) prejela 12. 6. 2015, kar je razvidno iz povratnice in kar med strankama tudi ni sporno. Tožnica je nato predmetno tožbo vložila 13. 7. 2015, kar je razvidno iz odtisa žiga o prejemu Upravnega sodišča RS. Prekluzivni 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je res potekel 12. 7. 2015, vendar pa je bila tega dne nedelja, torej dan, ko Upravno sodišče RS ne dela. V skladu s četrtim odstavkom 111. člena ZPP, ki se v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja v upravnem sporu, v primeru, če se zadnji dan roka izteče na nedeljo rok, rok izteče s potekom prvega naslednjega delovnika. V konkretnem primeru se je zato rok za vložitev tožbe v upravnem sporu tudi po presoji sodišča iztekel 13. 7. 2015 (v ponedeljek) in je tako bila tožba vložena pravočasno.

V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ (Županja Občine Grad) tožnico z izpodbijano točko 1 izreka odločbe z dne 20. 3. 2015 pravilno in zakonito z 31. 3. 2015 razrešila s položaja direktorice uprave Občine Grad. Med strankama ni sporno, da je bila tožnica v obravnavanem času (31. 3. 2015) že noseča, kar tudi sicer tožnica izkazuje z zdravniškim potrdilom. Prav tako med strankama ni sporno, da gre v primeru tožnice za varovano kategorijo delavke na podlagi 115. člena ZDR (noseče delavke v času nosečnosti oz. delavke v času koriščenja starševskega dopusta). Položaj direktorja uprave lokalne skupnosti se pridobi z odločbo o imenovanju. Drugi odstavek 82. člena ZJU (ki ureja pridobitev položaja) določa, da direktorja uprave lokalne skupnosti imenuje tisti, ki mu je direktor neposredno odgovoren. Na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU (ki ureja prenehanje položaja) funkcionar oz. organ, pristojen za imenovanje, v enem letu od nastopa funkcije razreši direktorja občinske uprave, ne glede na razloge iz drugega odstavka 83. člena ZJU. Županja občine Grad je tudi po presoji sodišča v predmetni zadevi organ, pristojen za imenovanje in tudi za razrešitev direktorice uprave Občine Grad kot najvišjega položajnega uradnika. Skladno z drugim odstavkom 82. člena ZJU direktorja občinske uprave imenuje tisti subjekt, ki mu je direktor neposredno odgovoren. Na podlagi 9. točke 6. člena ZJU je v primeru direktorja občinske uprave to župan oz. županja občine, ki je hkrati tudi predstojnik oz. predstojnica občinske uprave. Enako izhaja tudi iz tretjega in četrtega odstavka 49. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS). Tako je izpodbijano odločbo o razrešitvi (točka 1 izreka) po mnenju sodišča sprejel pristojni organ.

Pri razrešitvi direktorja občinske uprave gre tudi po presoji sodišča za razrešitev, ki je v diskreciji župana občine in ni omejena z razlogi iz drugega odstavka 83. člena ZJU, saj gre za razrešitev brez krivdnih razlogov. Funkcionar oz. organ, pristojen za imenovanje, pa je na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU časovno omejen in sicer lahko razreši direktorja občinske uprave ne glede na razloge iz drugega odstavka 83. člena ZJU zgolj v roku enega leta od nastopa funkcije. Med strankama pa v predmetni zadevi ni sporno, da je bila tožnica, ki je bila razrešena z dnem 31. 3. 2015 s položaja direktorice občinske uprave, razrešena v okviru zakonsko določenega roka iz petega odstavka 83. člena ZJU.

Po mnenju sodišča je v točki 1 izreka izpodbijane odločbe tudi pravilno določen datum razrešitve in sicer 31. 3. 2015. Z aktom o imenovanju se namreč določi dan imenovanja, z aktom o razrešitvi pa se določi datum razrešitve. Sodišče v tem delu ne vidi kršitev določb ZJU. V danem primeru gre za razrešitev funkcionarja, torej za prenehanje opravljanja funkcije, delovna razmerja pa se uredijo skladno z določbo sedmega, osmega in devetega odstavka 83. člena ZJU. Za presojanje delovnih razmerij v predmetni zadevi pa naslovno sodišče ni stvarno pristojno (točki a) in b) prvega odstavka 5. člena Zakon o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju: ZDSS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 24. člena ZJU). Upravno sodišče RS je v predmetni zadevi stvarno pristojno zgolj za presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe o razrešitvi funkcionarja uprave lokalne skupnosti. V danem primeru pa gre v točki 1. izreka izpodbijane odločbe za razrešitev direktorice občinske uprave Občine Grad, za kar je to sodišče pristojno.

Med strankama je sporno vprašanje ali je možna zakonita razrešitev direktorice občinske uprave na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU v času, ko je direktorica noseča oz. v času koriščenja starševskega dopusta, glede na posebno varstvo, ki ga ta kategorija delavk uživa na podlagi prvega, drugega in tretjega odstavka 115. člena ZDR-1. Na podlagi predhodno citirane določbe ZDR-1 delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti, če doji otroka do enega leta starosti oz. staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust. Prav tako tudi ne sme opraviti nobenega ravnanja, ki je potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi oz. za zaposlitev novega delavca. Takšnim delavcem tudi in jim ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca. Gre za posebno zakonsko varstvo varovanih kategorij delavk na podlagi določil ZDR1-1, ki jih je potrebno upoštevati pri delovnih razmerjih delavcev.

Po mnenju tožnice varovane kategorije delavk tudi ni dopustno razrešiti iz funkcije direktorice občinske uprave, ne more jim prenehat delovno razmerje, prav tako pa jih tudi ni mogoče premestiti. Prenehanje delovnega razmerja pa je nujna posledica razrešitve direktorice občinske uprave na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU. Kot je bilo že navedeno, je Upravno sodišče RS v obravnavani zadevi v okviru svoje stvarne pristojnosti presojalo pravilnost in zakonitost točke 1 izreka izpodbijanega akta, ki ga je 30. 3. 2015 izdala Županja Občine Grad in sicer, da se tožnico razreši s položaja direktorice občinske uprave Občine Grad s 31. 3. 2015. Gre za odločitev županje Občine Grad, ki jo je ta sprejela na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU. Namen petega odstavka 83. člena ZJU je zagotoviti županu možnost, da si sam izbere svoje sodelavce, kar izhaja iz dejstva, da lahko župan direktorja občinske uprave brez razlogov razreši znotraj enega leta od nastopa funkcije. V obravnavani zadevi pa gre nesporno za razrešitev direktorja občinske uprave, ki je v primeru, če so za to izpolnjeni pogoji opredeljeni v petem odstavku 83. člena ZJU ,tudi po presoji sodišča v diskreciji župana občine, torej organa, ki je direktorja občinske uprave tudi imenoval. Po mnenju sodišča gre v primeru razrešitve na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU za prenehanje položaja oz. prenehanje opravljanja funkcije. Posledice takšne razrešitve prav tako ureja ZJU in sicer v šestem, sedmem in osmem odstavku 83. člena ZJU. V tem delu je ZJU specialni zakon glede na določbe ZDR-1 saj upošteva specifiko položaja funkcionarjev in javnih uslužbencev. Po presoji sodišča v predmetni zadevi določbe petega odstavka 83. člena ZJU niso bile kršene in je v tem delu izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Na pravilnost odločitve, navedene v točki 1 izpodbijane odločbe, pa ne vpliva dejstvo, da je bila v spornem obdobju tožnica noseča oz., da je šlo za varovano kategorijo delavke na podlagi prvega in drugega odstavka 115. člena ZDR-1, saj gre v predmetni zadevi za razrešitev funkcionarja iz funkcije. Neutemeljen pa je tudi ugovor tožnice, da je šlo za kršitev načela enakosti pred zakonom in kršitev prepovedi diskriminacije. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pa je tudi sicer pritožbi tožnice delno ugodila in sklep (s katerim je ta razveljavila vse točke izpodbijane odločbe, razen točke 1, ki je predmet tega spora) županje Občine Grad 110-1228/2015 z dne 3. 4. 2015 odpravila ter zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek. V tem delu se bo v ponovljenem postopku odločalo glede delovno-pravnih vprašanj, ki pa niso predmet tega postopka, pa tudi sicer za presojanje delovno-pravnih razmerij naslovno sodišče ni stvarno pristojno (točki a) in b) prvega odstavka 5. člena Zakon o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju: ZDSS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 24. člena ZJU).

Pritožbeni organ je s sklepom 10051-177/2015/2 z dne 27. 5. 2015 pritožbo tožnice zoper točko 1 izreka odločbe županje občine Naklo 110-1156/2015 z dne 30. 3. 2015 po presoji sodišča utemeljeno in pravilno zavrgel. Na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU direktorja občinske uprave razrešuje organ, ki je pristojen za njegovo imenovanje. V danem primeru je to, glede na predhodno citirane določbe ZJU in ZLS, župan občine. Akt o razrešitvi direktorja občinske uprave, ki ga sprejme župan občine pa je posamičen akt iz drugega odstavka 3. člena ZUS-1 in ne upravna odločba. V postopku izdaje takšnega akta se smiselno uporabljajo določbe ZUP. Upravne odločbe župana so dokončni akti. Glede na določbo 4. člena ZUP, smiselno velja tudi za odločbo o razrešitvi položajnega uradnika, da zoper akt o razrešitvi ni pritožbe, sodno varstvo je zagotovljeno v upravnem sporu (enako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 13/2006).

Ker je po povedanem točka 1 izreka izpodbijane odločbe pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic tožnice, niti kršitev postopka, na katere mora sodišča paziti po uradni dolžnosti, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.