UPRS sodba I U 2023/2014

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel tožnikovo zahtevo z dne 15. 9. 2014 za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva, na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) ter 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (Uradni list RS, št. 99/13), po ugotovitvi, da je tožnik predhodno že dne 18. 6. 2014 vložil zahtevo za določitev denarne odškodnine zaradi izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, ker ji je prvostopenjski organ ugodil z odločbo št. 492-42/2014-3 z dne 8. 9. 2014, osebno vročeno tožniku dne 11. 9. 2014, ki je postala pravnomočna dne 27. 9. 2014. Ker je tako bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, je tožnikovo ponovno zahtevo prvostopenjski organ zavrgel na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno.

Tožnik je zoper prvostopenjski sklep vložil pritožbo, ki jo je pritožbeni organ - Ministrstvo za notranje zadeve, zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 259. člena v povezavi z 2. odstavkom 247. člena in 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP. V zvezi s pritožbenimi navedbami, češ da je bil (pri)tožnik oškodovan tudi zaradi izgube službe, delovne dobe ter stroškov za izdajo delovnega dovoljenja in denarne kazni v tedanji višini 5.000,00 SIT, tožena stranka v svoji obrazložitvi dodatno (pri)tožniku še pojasnjuje, da Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, ne nudi možnosti uveljavljanja več različnih vrst odškodnin v upravnem postopku, ampak samo v pavšalnem mesečnem znesku določeno denarno odškodnino, ki je določena za vse upravičence enako kot mesečni pavšal, tako da ne ureja odškodnine za materialno ali nematerialno škodo, ampak zgolj denarno v pavšalnem znesku določeno odškodnino – ta pa je bila v upravnem postopku (pri)tožniku že odmerjena in je zato posledično ne more ponovno še enkrat uveljavljati. Po presoji tožene stranke je zato pravilen sklep prvostopenjskega organa, ki je njegovo vlogo zavrgel v skladu s citiranimi določbami ZUP, saj je bilo o isti upravni zadevi že odločeno in mu je tudi že bila priznana pravica do izplačila denarne odškodnine. (Pri)tožniku še pojasnjuje, da v kolikor meni, da mu je z izbrisom nastala večja škoda, kot pa mu je bila za to škodo v upravnem postopku priznana denarna odškodnina, lahko dodatno uveljavlja denarno odškodnino še v sodnem postopku s tožbo pred pristojnim sodiščem na podlagi določil Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva.

Tožnik se z odločitvijo upravnega organa prve in druge stopnje ne strinja, ker meni, da mu pripada materialna odškodnina in pri tem stališču izrecno vztraja ter poudarja, da nima denarja za plačilo odvetnikov oziroma pravne pomoči. Sodišču (smiselno) predlaga, da izpodbijani upravni akt odpravi ter obenem prosi za oprostitev plačila morebitnih stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev drugostopenjske odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje uvodoma navedeni dokončni sklep o zavrženju tožnikove ponovne zahteve z dne 15. 9. 2014 za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva, ki ga je prvostopenjski organ oprl na 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, v dejanskem pogledu pa na ugotovitev, ki je tožnik v tožbi ne izpodbija, da mu je bila predhodno v upravnem postopku že določena odškodnina za škodo zaradi izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva s pravnomočno odločbo št. 492-42/2014-3 z dne 8. 9. 2014, osebno vročeno tožniku dne 11. 9. 2014, ki je postala pravnomočna dne 27. 9. 2014. Teh podatkov tožnik v tožbi ne izpodbija in v tej zvezi ne navaja nič konkretnega, le posplošeno zatrjuje, da nima denarja za plačilo odvetniških storitev oziroma odvetnika. Po povedanem je presoji sodišča pravilna tako odločitev tožene stranke, ki je obenem odgovorila tudi na vse pritožbene navedbe, kot tudi prvostopenjskega organa pred njo, ki je na podlagi 4. alineje 1. odstavka 129. člena ZUP zavrgel ponovno tožnikovo zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo, nastalo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva z dne 15. 9. 2014, na podlagi ugotovitve, ki je tožnik tudi v tožbi ne izpodbija in glede tega ne navaja kakorkoli drugače, da je bila tožniku že pred vložitvijo njegove ponovne vloge pravnomočno določena denarna odškodnina za škodo zaradi izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva.

Na podlagi 4. alineje 1. odstavka 129. člena ZUP namreč upravni organ s sklepom zahtevo zavrže, če se v isti upravni stvari že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

V konkretnem primeru odločitev upravnega organa prve in druge stopnje temelji na ugotovitvi, da je bila o isti upravni zadevi že izdana pravnomočna odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira tožnikov (ponovni) zahtevek, pa se ni spremenilo. Tožniku je bila v času vložitve njegove ponovne prošnje za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva z dne 15. 9. 2014 tedaj že priznana denarna odškodnina s (pravnomočno) odločbo pristojnega organa, št. 492-42/2014-3 z dne 8. 9. 2014, ki je bila tožniku osebno vročena dne 11. 9. 2014. S tem pa se tudi po presoji sodišča dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira tožnikov ponovni zahtevek z dne 15. 9. 2014, ki je bil z izpodbijanim sklepom zavržen, ni spremenilo.

Ker je po povedanem presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nobene nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.