UPRS sodba I U 345/2015

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v obnovljenem postopku pustil v veljavi odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik št. 330-1343/2008 z dne 23. 4. 2008, s katero je bilo ugotovljeno, da A.A. izpolnjuje pogoje, da se šteje za kmeta po 24. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). V obrazložitvi je navedel, da je odločal v obnovljenem postopku na podlagi odločbe in sklepa Ministrstva za kmetijstvo in okolje z dne 23. 2. 2012, ki je dovolilo obnovo postopka v obsegu, da se postopka kot stranska udeleženka udeleži predlagateljica obnove – B.B. (tožnica). V obnovljenem postopku je razpisal ustno obravnavo, na kateri je zaslišal predlagateljico obnove ter glede na njeno zaslišanje presodil, da pripombe navedene v predlogu za obnovo postopka in na obravnavi, tudi če bi bile podane med rednim postopkom, pred izdajo odločbe z dne 24. 4. 2008, ne bi mogle vplivati na drugačno odločitev v zadevi, ter da so pogoji za kmeta – fizično osebo, za leto 2008, ki jih določa 24. člen ZKZ, izpolnjeni.

Drugostopni organ je pritožbo zavrnil.

Tožnica v tožbi navaja, da je obrazložila svoje stališče, da A.A. ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa kmeta po 24. členu ZKZ. Pritožbeni organ vsebinsko ni ocenil tožničinih navedb. Organ je opravil ustno obravnavo, na tej pa se je ukvarjal s potrdilom Kmetijsko-gozdarskega zavoda z dne 28. 2. 2013. Tožnica pa je ugovarjala pravilnosti podatkov omenjenega dokumenta, saj je bila predmet obdelovanja kmetija, ki je bila last pokojne C.C., A.A. pa je sedaj solastnica te kmetije do 1/4, na podlagi sklepa o dedovanju z dne 29. 1. 2013. A.A. na kmetiji ne dela celo življenje, saj se je na kmetijo preselila, ko se je poročila z D.D. Predavanj se je začela udeleževati šele po smrti D.D. v letu 2007, le da bi lahko uveljavila status kmeta. Na kmetiji se nikakor ne doseže 2/3 dohodka na zaposlenega v Republiki Sloveniji, kot izhaja iz dokumenta Kmetijsko-gozdarskega zavoda z dne 25. 3. 2008. A.A. je odprodala tudi vso živino kot živinsko krmo. Razen tega je na Okrajnem sodišču v Ljubljani vložila predlog za delitev solastnih nepremičnin, kar ne izkazuje volje po kmetovanju. Kaže na namero, da se odpove kmetijskim zemljiščem, le da pridobi izključno lastnino na stavbi. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo pustil v veljavi odločbo z dne 23. 4. 2008, s katero je bilo ugotovljeno, da A.A. izpolnjuje pogoje, da se šteje za kmeta po 24. členu ZKZ.

Iz obrazložitve odločbe z dne 23. 4. 2008 in v njej povzetega ugotovitvenega postopka izhaja, da je bila pravna podlaga za odločitev 1. alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ, ki določa štiri pogoje za priznanje statusa kmeta. V smislu tega zakona je kmet fizična oseba: - ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča; - to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih; - je za to obdelovanje ustrezno usposobljena; - in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. V zvezi z navedenimi zakonskimi pogoji je organ ugotovil, da jih A.A. izpolnjuje.

Na podlagi tožničinega predloga za obnovo postopka je drugostopni organ dovolil obnovo postopka v obsegu, da se tožnico pritegne v postopek kot stransko udeleženko. Prvostopni organ je za ugotovitev spornih dejstev razpisal ustno obravnavo dne 5. 3. 2013 in zaslišal tožnico, ki je zatrjevala, da A.A. ni lastnica kmetije, da se ni udeleževala kmetijskih izobraževanj, glede dohodka pa, da je neresnično prikazan, prodajala je živino in izjavila, da ne želi delati. Iz njene izjave torej izhaja, da je prerekala izpolnjevanje vseh štirih pogojev iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, enako pa ugovarja in ponavlja v tožbi.

V zvezi s prvim pogojem tožnica navaja, da je predmet obdelovanja kmetija, ki je bila v lasti C.C. Navedeni ugovor, ki ga tožnica veže na nelastništvo kmetije v času izdaje odločbe z dne 23. 4. 2008, ni relevanten, saj se je po tej odločbi A.A. štela za kmeta kot drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča.

Nadalje tožnica ugovarja, da A.A. na kmetiji ne dela. Poudariti je, da je organ pri izdaje odločbe z dne 23. 4. 2008 upošteval stanje v letu 2007 in za to obdobje ustrezna dokazila (ni relevantno stanje danes), zahteva po subvenciji iz leta 2007 pa je primeren dokaz za zavrnitev ugovora.

Iz izpodbijane odločbe oziroma drugostopne odločbe (ter odločbe z dne 23. 4. 2008) pa tudi izhaja, da A.A. izpolnjuje pogoj ustrezne usposobljenosti (drugi odstavek 111. člen ZKZ), kot je izhajalo iz potrdila Kmetijsko-gozdarskega zavoda z dne 25. 3. 2008. Ugovor glede usposobljenosti, ki ga tožnica izraža z navedbo, da se je A.A. začela udeleževati predavanj in izobraževanj šele po smrti D.D. v letu 2007, torej ne more ovreči ugotovitve organa, ker v smislu določbe 111. člena ZKZ ni relevanten. Neprecizna, glede na pravno podlago na katero je organ uprl izpolnjevanje pogoja usposobljenosti, pa je tudi s svojo navedbo, da se je A.A. na kmetijo preselila šele, ko se je poročila z D.D. ter da na kmetiji ne dela že celo življenje. Navedba predstavlja tudi novo dejstvo, ki ga na obravnavi z dne 5. 3. 2013 ni izpostavila ter v tem smislu predstavlja tožbeno novoto.

A.A. je v postopku pridobitve statusa kmeta dokazovala, da s kmetijsko dejavnostjo pridobiva pomemben del dohodka. V postopku je morala dokazati, da je v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev dosegla najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 24. člena ZKZ), za leto 2007 torej 10.273,61 EUR. Dokazilo – potrdilo Kmetijsko-gozdarskega zavoda z dne 25. 3. 2008, z dodatkom z dne 28. 2. 2013, pa je primeren dokaz za izkazovanje tega pogoja (izhaja iz dejstva uveljavljanja subvencij), zato sodišče ne sledi ugovoru tožnice, da se na kmetiji ne dosega 2/3 dohodka na zaposlenega v RS. Ugovor je bil pavšalen že v postopku pred prvostopnim organom, tožnica pa ga v tožbi tudi ne konkretizira. Ob zavrnitvi tega ugovora pa je tožnici ponovno pojasniti, da je bilo pri izdaji odločbe iz leta 2008 relevantno stanje leta 2007.

Nerelevanten za pravilnost presoje odločitve je tudi v letu 2013 vložen predlog za delitev solastnih nepremičnin. Kolikor bi pa tožnica prišla v situacijo, da bi v katerem od postopkov, ki jih vodi oziroma v katerih je udeležena skupaj z A.A., bil sporni status kmeta iz leta 2008 lahko relevanten, bi lahko temu statusu – ugotovljenemu na takratno stanje ugovarjala in zahtevala novo odločanje, v katerem bodo eventualno spremenjene razmere lahko aktualne.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.