UPRS sodba I U 1195/2015

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku, zaradi plačila odškodnine zoper Republiko Slovenijo, v zvezi s poškodbami ob aretaciji 9. 6. 2009 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka in sodnih taks.

Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 10. 6. 2015 vložil prošnjo za dodelitev navedene BPP. Po pregledu listin, ki jih je prošnji priložil tožnik in po pregledu podatkov, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti, je tožena stranka ugotovila, da tožnikovo lastno premoženje presega mejni znesek 13.780,00 EUR, kar po določbi prvega odstavka 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v povezavi s šestim odstavkom 36. člena ZSVarPre-C izključuje pravico prosilca do BPP. Iz navedenih razlogov je tožnikovo prošnjo zavrnila, ne da bi se spuščala v presojo vrednosti oziroma višine drugega premoženja in v presojo objektivnega pogoja za dodelitev BPP.

Glede vrednosti lastnega premoženja namreč ugotavlja, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6021/2010 z dne 9. 11. 2010 spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem in drugem odstavku 175. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem in tretjem dostavku 213. člena KZ-1 ter da mu je bila izrečena enotna kazen 8 let in 5 mesecev zapora ter stranska denarna kazen 32.190,00 EUR. Iz izreka sodbe izhaja, da se je tožnik preživljal izključno z delom zaslužka navedenih deklet ter na ta način pridobil najmanj 80.000 EUR. Sodba je pravnomočna in je v relevantnem delu (kjer se navaja tožnikova pridobitev 80.000,00 EUR) tudi po odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ostala nespremenjena. Pravnomočna je tudi odločitev kazenskega sodišča, da se zavrne tožnikova prošnja za oprostitev plačila sodne takse v višini 1.860,00 EUR, v kateri se je sodišče izrecno sklicevalo na pravnomočno sodbo in na ugotovitev, da ima tožnik denar, pridobljen s kaznivim dejanjem v višini 80.000,00 EUR, bodisi na bančnem računu v tujini, bodisi na računu kakšne njemu bližnje osebe.

Denarna sredstva v višini 80.000,00 EUR je tako tožena stranka upoštevala kot tožnikovo premoženje. Navaja, da je po 149. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pri ugotavljanju dejanskega stanja vezana na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s kateri je tožnik spoznan za krivega. Zato se v celoti sklicuje na ugotovitve citirane pravnomočne obsodilne sodbe. Dodaja še, da tožnik v obrazložitvi prošnje za BPP graja predvsem obrazložitev odločitve rednih sodišč ter ugotovitve, ki se nanašajo na čas storitve kaznivih dejanj izsiljevanja in glede ekonomskega izkoriščanja prostitucije, ne zatrjuje pa, da bi bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje glede protipravno pridobljenih denarnih sredstev. Na podlagi navedenega zaključuje, da je tožnikova prošnja za BPP neutemeljena.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja ter v tožbi uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje zlasti zato, ker je v sodbi, na katero se sklicuje tožena stranka, navedeno samo, da tožnik nekje ima denar, ni pa to tudi dejansko ugotovljeno, in tudi ni resnično. Trditev o tožnikovem premoženju je posplošena in v sodbi navedena samo zato, da se je lahko izrekla obsodilna sodba. Odločilna dejstva, ki so bila ugotovljena v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo, se sicer štejejo za resnična. Ni pa jih mogoče šteti za absolutno resnico, ki bi izključevala možnost nasprotnega dokazovanja. Resnica, ugotovljena v kazenskem postopku, je vselej relativna, saj temelji na subjektivni presoji dokazov, pri kateri ni mogoče izključiti možnosti sodne zmote, saj se pravnomočna obsodilna sodba lahko spremeni v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Tožena stranka ima namreč možnost, da ugotovi tožnikovo dejansko premoženje, tudi tisto v tujini. Poleg tega gre za sodbo iz leta 2010, in tudi če bi tožnik takrat posedoval omenjeno količino denarja, tožena stranka ne ponudi razlogov, zakaj bi imel tožnik po petih letih še vedno enak znesek denarja oziroma ne navede, koliko denarja v času izpodbijane odločbe (še) poseduje.

Zato je po mnenju tožnika izpodbijana odločba izdana v nasprotju z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in v nasprotju z določbami Ustave RS. Pri tem se tožnik sklicuje tudi na dejstvo, da je tožena stranka z odločbama Bpp 731/2015 in Bpp 730/2015 z dne 7. 7. 2015 tožnikovima prošnjama za BPP ugodila. Po veljavni zakonodaji se namreč premoženjsko stanje ugotavlja za tri mesece pred vložitvijo prošnje za BPP. Ugotovitev premoženja pa mora biti dejanska in neizpodbojna. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

V zadevi ni spora o tem, kakšna je vsebina obsodilne sodbe kazenskega sodišča, na katero se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tako ni spora o tem, da iz izreka sodbe izhaja, da se je tožnik kot obsojenec „preživljal izključno s pridobljenim delom zaslužka zgoraj navedenih deklet“ ter da je „v tem času na tak način dobil najmanj 80.000,00 EUR“. Spora tudi ni o tem, da je sodba pravnomočna in da je citirani del izreka prestal preizkus na Vrhovnem sodišču RS, kjer se je odločalo o zahtevi tožnika in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti. Omenjene dejanske okoliščine, ki se nanašajo na tožnikov zaslužek oziroma njegovo premoženje, so torej ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo in se kot takšne, kot pravilno navaja sam tožnik v tožbi, štejejo za resnične. Sodbo je namreč skladno z določbami 169. člena ZUP šteti za javno listino, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. V postopku dokazovanja je zato treba vzeti tisto, kar se v javni listini (v upravnem ali sodnem aktu) določa, za resnično1. To pa po eni strani pomeni, da v konkretnem primeru ni videti ovire za to, da se omenjena sodba upošteva kot dokaz pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP, tako kot tudi ni videti ovire za to, da je tožena stranka pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP štela ugotovitve sodbe o denarju, pridobljenem s kaznivim dejanjem, za neizpodbitne. To pa obenem pomeni, da tožnik z ugovori, ki se nanašajo na upoštevanje dejanskih ugotovitev sodbe ter na pravilnost teh ugotovitev, ne more uspeti in jih zato sodišče kot neutemeljene zavrača.

Dokazovanje porabe sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem (najmanj 80.000,00 EUR), pa po presoji sodišča ni na strani tožene stranke, ki vpogleda v tožnikovo tozadevno ravnanje nima in ga tudi ne more imeti, temveč je dokazno breme na strani tožnika. Tožnik pa o nadaljnjem razpolaganju z denarjem ni povedal ničesar in tudi ni ponudil nobenega dokaza v tej smeri. Navaja samo, da „tožena stranka ne ponudi argumentirane obrazložitve, zakaj naj ne bi tožnik tega denarja potrošil v petih letih“, kar pa po presoji sodišča ni dovolj, saj s tem ne zadosti trditvenemu in dokaznemu bremenu niti ne vzbudi nikakršnega dvoma v pravilnost izpodbijane odločitve. Zato ne drži tožbeni očitek, da zatrjevanja tožene stranke ne prenesejo resne presoje. Resne presoje, ravno obratno, ne prenesejo povsem splošne in nedokazane tožbene trditve.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

V zvezi s tožnikovim predlogom, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, pa sodišče pojasnjuje, da se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) taksa ne plačuje v postopkih odločanja o dodelitvi BPP.

Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).