UPRS sodba II U 4/2015

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za javno upravo, Služba za nevladne organizacije št. 093-6/2014/24 z dne 25. 11. 2014, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo družbe A. d.o.o., so.p., za priglasitev v vpisnik prostovoljskih organizacij. Sklicevala se je na določbo prvega odstavka 9. člena Zakona o prostovoljstvu (v nadaljevanju ZProst) in 38. člena istega zakona ter pojasnila opredelitev prostovoljstva iz 2. člena tega zakona. Zaključila je, da družba A. d.o.o. ne izpolnjuje pogojev za vpis v vpisnik prostovoljskih organizacij, ker gre za pravno organizacijsko obliko pravne osebe, ki ne more biti prostovoljska organizacija.

Tožeča stranka v tožbi odločitvi oporeka in navaja, da je tožena stranka kot edini kriterij upoštevala njeno pravno organizacijsko obliko ter neupravičeno spregledala dodatno organizacijsko obliko - socialno podjetje so.p.. Zaradi nepoznavanja Zakona o socialnem podjetništvu (v nadaljevanju ZSocP), je po mnenju tožeče stranke in pravne službe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti tožena stranka zmotno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za vpis v vpisnik.

V tožbi razlaga določbe ZSocP, ki se nanašajo na definicijo socialnega podjetništva, ki je zapisana tudi v akt o ustanovitvi socialnega podjetja A.. Skladno z 12. členom ZSocP so pomembni deležniki v družbi prostovoljci, kar je skladno z določbo 24. in 25. člena. Ta pogoj in pogoj nepridobitnosti je preverjal registrski organ, poleg tega pa mora tožeča stranka o izpolnjevanju teh pogojev poročati Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ker to zahteva 19. člen ZSocP. Pojasnjuje tudi, da so socialna podjetja na podlagi zahtev ZSocP uvrščena na seznam upravičencev do donacij. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži vpis tožeče stranke v vpisnik prostovoljskih organizacij.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je navedbe tožeče stranke zavrnila. Pojasnila je, da je z določbami ZSocP seznanjena in pojasnjuje relevantne določbe ZProst, ki se nanašajo na opravljanje prostovoljskega dela. Opozarja na določbo drugega odstavka 11. člena ZSocP, ki se nanaša na prepoved delitve dobička in presežkov prihodkov oziroma premoženja v okviru socialnih podjetij, razen če zakon, ki ureja pravno organiziranost posamezne nepridobitne pravne osebe, ne določa drugače. Nadalje opozarja na vlogi priloženo Družbeno pogodbo v obliki notarskega zapisa tožeče stranke opr. št. SV 72/2014, iz katere izhaja, da gre za socialno podjetje tipa B, da je družba ustanovljena za zaposlovanje oseb iz 6. člena ZSocP in opozarja na 8. točko družbene pogodbe, kjer je eksplicitno določeno, da lahko socialno podjetje del dobička ali presežka prihodkov razdeli članom, upravi in delavcem v primeru, da ta del dobička ali presežka prihodkov ne presega 20% vsega ustvarjenega dobička ali presežka v določenem letu in le v primeru, da presežek prihodkov ne predstavlja neporabljenih javnih sredstev in da se za razpolaganje s premoženjem in uporabo dobička smiselno uporabljajo določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da za socialna podjetja velja, da presežka nad odhodki ne smejo deliti med svoje ustanovitelje, člane in delavce, in da ta prepoved velja za nevladne organizacije že na podlagi Zakona o društvih, Zakona o ustanovah in Zakona o zavodih. V kolikor ima status socialnega podjetja pravna oseba, ki sicer na podlagi zakona dobiček lahko deli (v zadevnem primeru d.o.o.), pa lahko deli le do 20% svojega dobička. V nadaljevanju opozarja ponovno na določbe ZProst in zaključuje, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za vpis v vpisnik prostovoljskih organizacij, ker gre v osnovi za pravno organizacijsko obliko pravne osebe, ki ne glede na to, da je pridobila status socialnega podjetja, skladno z navedenim ne izpolnjuje pogojev za vpis v vpisnik prostovoljskih organizacij. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki je zavrnila vpis tožeče stranke v vpisnik prostovoljskih organizacij. Odločitev temelji na ugotovitvi, da tožeča stranka ne izpolnjuje zakonskih pogojev za vpis v vpisnik prostovoljskih organizacij, ker gre za pravnoorganizacijsko obliko pravne osebe, ki ne more biti prostovoljska organizacija.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da sporen vpis v vpisnik prostovoljskih organizacij določa določba 38. člena ZProst. Prvi odstavek te določbe določa, da se vpis izvede na podlagi pisne priglasitve pravne osebe zasebnega prava, katere delovanje je z zakonom opredeljeno kot nepridobitno in katere osnovna dejavnost ni v nasprotju z opredelitvijo prostovoljstva določeno v 2. členu tega zakona in ki zagotavlja in usposablja prostovoljce za prostovoljsko delo ali se v okviru njene dejavnosti prostovoljsko delo izvaja v dobro drugih ali v splošno korist, izvede vpis in vzpostavi elektronski vpisnik prostovoljskih organizacij (v nadaljnjem besedilu: vpisnik). Nadalje drugi odstavek 38. člena istega zakona določa katere podatke mora vsebovati vpisnik (matično številko pravne osebe, naziv in sedež pravne osebe, statusna oblika pravne osebe, osebne podatke zakonitega zastopnika, dejavnost pravne osebe in datum vpisa v vpisnik). Gre za določbe iz katerih je razvidno, da mora prostovoljska organizacija izpolnjevati pogoj, da gre za pravno osebo zasebnega prava, ki pa mora nadalje izpolnjevati še druge, v tem zakonu določene pogoje.

Po pregledu obravnavane zadeve sodišče pritrjuje tožbenemu ugovoru, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva, zato toženo stranko opozarja na določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po navedeni zakonski določbi mora obrazložitev odločbe obsegati predvsem dejansko stanje s presojo dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se odločba opira in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo.

Obrazložitev izpodbijane odločbe dejanskega stanja in razlogov, ki so vodili k odločitvi, ne vsebuje. Prav tako ne vsebuje natančne pravne podlage, na katero se odločba opira. Tožena stranka je zavrnitev vpisa v vpisnik prostovoljskih organizacij utemeljila z sklicevanjem na določbe ZProst ter na statusno obliko predlagateljice vpisa, tožeče stranke v tem upravnem sporu. Po presoji sodišča pa takšna obrazložitev izpodbijane odločbe ni zadostna in zato ne omogoča preizkusa zakonitosti odločbe. To pa pomeni, da gre za bistveno kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Tožena stranka v odgovoru na tožbo sicer dodatno pojasnjuje svojo odločitev, vendar pa odgovor na tožbo ni sestavni del izpodbijanega akta, zato takšno naknadno pojasnjevanje, ne odpravlja pomanjkljivosti obrazložitve.

Ker torej po presoji sodišča izpodbijana odločba ne vsebuje sestavin iz 214. člena ZUP, je sodišče tožbi ugodilo že iz tega razloga in se ni spuščalo v ostale tožbene razloge. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1. Izpodbijani akt s svojo obrazložitvijo tožeči stranki ne omogoča enakega varstva pravic v smislu 22. člena Ustave RS in tudi ne učinkovitega uveljavljanja pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka v obrazložitvi odločbe navesti konkretne določbe predpisov, na katere bo oprla svojo odločitev in razloge za odločitev, z navajanjem dejstev in okoliščin, ki so na odločitev vplivali in jih v obrazložitvi konkretno utemeljiti tako, da bo omogočena učinkovita presoja zakonitosti in pravilnosti (prvi odstavek 214. člena ZUP).