UPRS Sodba III U 166/2016-17

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ilirska Bistrica (v nadaljevanju tožena stranka) v ponovnem postopku zavrnila zahtevo investitorja A.A. (v nadaljevanju tožeča stranka) za izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja za že zgrajeni gospodarski objekt na zemljišču s parc. št. 222/1 k.o. ...

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je tožeča stranka dne 10. 11. 2015 vložila zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja, št. 351-139/2008 z dne 5. 9. 2008, ki je postalo pravnomočno dne 20. 9. 2008. V nadaljevanju obrazložitve je povzela potek postopka pred vložitvijo zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja. Pri odločanju o zahtevi se je osredotočila predvsem na predlagane spremembe, ki izhajajo iz tehničnega poročila načrta arhitekture A 125/2015. Po predloženi dokumentaciji je objekt zgrajen v tlorisnih gabaritih 15,00 x 10 m, to je brez prvotno predvidene kleti, shrambe in stranišča (dimenzij 2,90 m x 10 m). Pri tem je ugotovila, da so bili v PGD projektu, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje št. 351-139/2008, v tem delu predvideni klet, garderoba in WC, vse tlorisnih dimenzij 2,90 m x 10 m, ki si zaključene z ravno AB ploščo, preko katere je bil predviden dovoz s traktorjem v prvo nadstropje gospodarskega objekta. V prvem nadstropju sta bili prvotno na SZ fasadi predvideni dve vratni odprtini, dimenzije 2,40 x 2,80 cm, medtem ko sta v načrtu arhitekture A 125/2015 narisani dve odprtini, ena kot vrata dimenzij 238 /205 cm, druga pa kot okno s parapetom in enojna balkonska vrata. V načrtu ni prikazano, kako naj bi bil izveden dovoz s traktorjem v prvo nadstropje gospodarskega objekta.

3V projektu, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, je bila predvidena kapnica kot kletna etaža, tlorisnih dimenzij 10,40 x 10,40 m. Tudi v izreku gradbenega dovoljenja je bilo navedeno, da bo gospodarsko poslopje etažne višine delno K+P+1 in da bo kota kapnice na 3,11 m pod koto pritličja. V vodilni mapi VM 125/2015 pa kletna etaža v načrtu arhitekture A 125/2015 ni več predvidena. Gre za spremembo etažnosti objekta, čeprav projektant tega ne navaja. Nadalje se zunanja vrata v hladilnico prestavljajo v objekt, tako da je vhod v hladilnico urejen iz strojne lope, balkona v nadstropju pa med seboj ne bosta povezana. Na SV fasadi bo dodana ena okenska odprtina, pri čemer ostaja površina odprtin nespremenjena, spreminja pa se strešna konstrukcija, ki bo iz travet, opečnih polnil in betona. Tožena stranka ugotavlja, da se kljub spremembi konstrukcije pooblaščenec investitorja sklicuje na načrt, ki je bil podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. V objektu sta na novo predvidena dva dimnika, eden enojni in eden dvojni. Objekt bo imel možnost priključka na greznico, saj prvotno projektirana ČN ne bi delovala, ker bi bil dotok fekalnih vod premajhen za uspešno predelavo blata, objekt pa ni opremljen s fekalno kanalizacijo. Lovilec olj s kapaciteto 3000 l se ukinja kot odvečen. Spremenjena je tudi višinska kota pritličja, saj je bila v osnovnem PGD napisana napačna višinska kota pritličja in se objekt tako nahaja 200 m višje.

4Glede na to, da gre za spremembe, ki vplivajo na lokacijske pogoje, saj se spreminja etažnost, velikost in način uporabe objekta, je tožena stranka, ob upoštevanju 73. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), zahtevo tožeče stranke zavrnila, saj predlagana sprememba gradbenega dovoljenja ni možna.

5Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 35108-59/2016-2 z dne 18. 4. 2016 pritožbo tožeče stranke zoper odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

6Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga kršitev pravil postopka, nepravilnega in nepopolnega ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je zgradila manj zahteven objekt - gospodarsko poslopje po pravnomočnem gradbenem dovoljenju št. 351-135/2008 z dne 5. 9. 2008. Med gradnjo je na objektu prišlo do določenih sprememb. Volumensko je zgrajeni objekt manjši od projekta po PGD, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, saj je objekt zgrajen v etažnosti P+1, brez predvidene podkletitve etažnosti K+P+1. V nadaljevanju navaja, da je na podlagi navodil upravnega organa v letu 2013 vložila vlogo za izdajo novega gradbenega dovoljenja. V sklopu te zadeve ji je bilo za navedeni objekt tudi zaračunano nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Toženi stranki očita, da je, glede na to, da pritožbeni postopek zoper odmerno odločbo še ni bil zaključen, neutemeljeno zavrnila izdajo novega gradbenega dovoljenja.

7Dne 10. 11. 2015 je tožeča stranka na pristojni organ vložila novo zahtevo za spremembo že navedenega gradbenega dovoljenja in se pri tem sklicevala na vlogo in PGD dokumentacijo, ki se nahaja v zadevi št. 351-173/2013. Na podlagi poziva tožene stranke je svojo vlogo dne 21. 1. 2016 dopolnila z novim PGD projektom, in sicer z dokumentacijo za spremembo gradbenega dovoljenja, katero je tožena stranka zahtevala brez pravne podlage. Tožena stranka predložene dokumentacije ni uporabila z izgovorom, da gre v navedeni PGD dokumentaciji za spremembo lokacijskih pogojev. V takem primeru mora upravni organ izdati novo gradbeno dovoljenje, vendar v postopku spremembe gradbenega dovoljenja, ne pa od investitorja zahtevati novo dokumentacijo in vložitev nove vloge ter plačilo celotne takse. Sodišču predlaga, da pregleda celotno zadevo in ugotovi, da je upravni organ, kljub temu, da je razpolagal z ustrezno gradbeno dokumentacijo, investitorju naložil dodatne stroške z izdelavo nove PGD dokumentacije. Kolikor je organ, ki je reševal zadevo, presodil, da dokumentacija, na katero se je sklicevala tožeča stranka, ni popolna ali v skladu s področno zakonodajo, bi moral skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožečo stranko na to opozoriti. Smiselno torej tožeča stranka ugovarja kršitev pravil postopka in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

8Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

9V nadaljnji pripravljalni vlogi tožeča stranka dodatno navaja, da je bil v zadevi izdaje izpodbijane odločbe opravljen inšpekcijski nadzor, v katerem so bile ugotovljene številne nepravilnosti pri vodenju postopkov, s katerimi je bila tožeča stranka postavljena v podrejeni položaj.

K točki I izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11Po določbi 73. člena ZGO-1 lahko investitor, po izdaji pravnomočnega gradbenega dovoljenja, če se projekt za izvedbo tako spremeni, da pomeni to za objekt, ki se gradi oziroma rekonstruira spremembo pogojev, določenih z gradbenimi dovoljenjem in elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta in spremembo predpisanih bistvenih zadev, vloži zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. Nova odločba, ki deloma nadomesti gradbeno dovoljenje, se omeji na predlagane spremembe, če zaradi predlaganih sprememb, ki vplivajo na lokacijske pogoje, ni treba izdati novega gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 73. člena ZGO-1).

12Iz navedene zakonske določbe jasno izhaja, da spremembe, ki pomenijo spremembo lokacijskih pogojev, določenih v osnovnem gradbenem dovoljenju, zahtevajo izdajo novega gradbenega dovoljenja. Izdaja novega gradbenega dovoljenja je potrebna zato, ker je treba zaradi vsake spemembe lokacijskih pogojev (npr. zaradi velikosti in etažnosti objekta, njegovega namena) opraviti presojo ali je v zadevi med drugim izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, to je, ali je PGD izdelan v skladu s prostorskim aktom. Da je v primeru spremembe lokacijskih pogojev treba izdati novo gradbeno dovoljenje, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča RS (primeroma, zadeva opr. št. I U 703/2015 in druge).

13V zadevi ni sporno, da je predmet odločanja zahteva tožeče stranke za spremembo gradbenega dovoljenja za objekt, zgrajen po gradbenem dovoljenju št. 351-139/2008 z dne 5. 9. 2008, na zemljišču s parc. št. 222/1 k.o... Ta se, kakor izhaja iz priloženih upravnih spisov, nahaja v prostorski enoti "odprti prostor", z osnovno namensko rabo območja "drugega zemljišča", ki se se ureja z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za Občino Ilirska Bistrica (PUP). Ta odlok v 12. členu dopušča gradnjo objektov, ki neposredno služijo primarni kmetijski proizvodnji. V zadevi ni sporno, da zgrajeni objekt odstopa od predvidenega manj zahtevnega objekta - gospodarsko poslopje, po pravnomočnem, že navedenem gradbenem dovoljenju z dne 5. 9. 2008 tako, da je zgrajen v etažnosti P+1, brez predvidene podkletitve etažnosti K+P+1. Poleg tega v objektu niso bili zgrajeni predvidena klet, garderoba in WC, vse tlorisnih dimenzij 2,90 x 10 m, ki bi bili zaključeni z ravno AB ploščo, preko katere je bil predviden dovoz s traktorjem v prvo nadstropje objekta, namenjenega skladiščenju embalaže. S tem se odpira vprašanje namembnosti prvega nadstropja objekta. Kot je ugotovil upravni organ prve stopnje, temu pa tožeča stranka ne oporeka, v predloženem načrtu ni prikazano, kako naj bi bil izveden dovoz s traktorjem v prvo nadstropje. Glede na navedeno, gre tudi po mnenju sodišča za take spremembe, ki vplivajo na lokacijske pogoje, saj se spreminja etažnost in velikost objekta ter ravnanje z izpusti. Kot navedeno, glede na odstopanje PGD od pravnomočnega gradbenega dovoljenja tudi ni opredeljen način uporabe objekta. sodišče zato meni, da je odločitev upravnega organa prve stopnje pravilna in utemeljena na zakonu.

14Ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na kršitve pravil postopka so neutemeljeni. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka tožečo stranko pred izdajo izpodbijane odločbe seznanila s stanjem upravne zadeve, jo opozorila na določbe 73. člena ZGO-1 ter jo pozvala, da svojo vlogo v danem roku dopolni. Na predlog tožeče stranke je tožena stranka rok za dopolnitev vloge dodatno podaljšala. V podaljšanem roku je tožeča stranka svojo vlogo dopolnila, vendar nepopolno in jo je zato tožena stranka z dopisom z dne 5. 2. 2016 ponovno obširno seznanila s svojimi ugotovitvami ter jo pozvala, da se v danem roku o tem izjavi. Tega tožeča stranka ni storila, pač pa zaprosila za ponovno podaljšanje roka. Tožena stranka sicer o njeni prošnji za ponovno podaljšanje roka ni odločila, temveč je v zadevi sprejela odločitev, saj je v izvedenem ugotovitvenem postopku zaključila, da gre za takšne spremembe na objektu, ki odstopajo od veljavnega gradbenega dovoljenja, da vplivajo na lokacijske pogoje in zato sprememba gradbenega dovoljenja, tako kot jo je predlagala tožeča stranka ni mogoča. O tem je bila tožeča stranka seznanjena tako v prvem, kot v drugem pozivu.

15Predmet tega upravnega spora je le odločanje o tožbi tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo, s katero je bilo odločeno o zahtevi tožeče stranke za izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja za že zgrajen gospodarski objekt. Ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na prejšnje postopke, zato niso predmet tega postopka in se sodišče o njih ne izjasnjuje. Napačno pa je tudi stališče tožeče stranke, da bi moral upravni organ od nje zahtevati spremembo zahtevka v upravnem postopku. Stranka s svojim zahtevkom namreč razpolaga sama, upravni pa organ mora pred izdajo upravne odločbe stranko seznaniti s stanjem zadeve in ji dati možnost, da se o tem izjasni. Določba 133. člena ZUP namreč ne določa obveznosti upravnega organa, da stranko opozorja na možnost razširitve ali spremembe zahtevka.

16Glede na navedeno je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

17Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.