UPRS sodba III U 245/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi 413. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), po tem, ko je ugotovila, da so izpolnjene procesne predpostavke iz 415. člena EZ-1, ni ugodila tožničini zahtevi v zvezi z obračunom porabljene električne energije za merilno mesto št. 125705.

V obrazložitvi navaja, da je za rešitev predmetnega spora bistveno, ali obračunski podatki za leto 2013 temeljijo na dejanski porabi električne energije, ali pa so posledica nepravilnega delovanja merilne naprave, kar zatrjuje tožnica. Na podlagi podatkov, ki se nahajajo v spisu, in sicer „stanja števca in odklon (pregled z dne 24. 3. 2014)“ ugotavlja, da je bila izmerjena poraba električne energije tudi na novem števcu prvi mesec velika, saj je znašala 3018 kWh za 26 dni oziroma preračunano na cel mesec 3482 kWh, kar je primerljivo s porabo v letu 2013. V naslednjih obdobjih, to je decembra 2013, januarja 2014 in februarja 2014 pa je bila poraba ob primerjavi s preteklim mesecem nižja. Organ meni, da je bila izmerjena nižja poraba v mesecu januarju in februarju 2014 posledica dejstva, da je stranka v navedenem obdobju dejansko bivala v hiši samo med vikendi, kar je navedla na ustni obravnavi. Poleg tega toženka nima razloga, da bi dvomila v ugotovitve akreditiranega laboratorija A. d.d., ugotovljene v poročilu o kontroli z dne 30. 1. 2014, iz katerih izhaja, da je zamenjani števec meril s predpisano merilno točnostjo. Tožnica pavšalno navaja, da se ne strinja z laboratorijskimi ugotovitvami glede točnosti merilne naprave, ker sumi, da gre med delavci prizadete stranke in B. d.d. za „prituhnjena dogovarjanja“, kar naj bi dokazovala elektronska sporočila med delavci. Toženka je vpogledala v elektronsko sporočilo z dne 19. 3. 2014, ki ga je kot dokaz za svoje navedbe pritožila tožnica in ugotovila, da vsebina navedenega dokumenta ne izkazuje zatrjevanega dogovarjanja v navedeni zadevi. Poleg tega toženka ugotavlja, da je bila tožnica seznanjena z možnostjo, da lahko skladno z drugim odstavkom 63. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije zahteva nadzorni pregled obračunskih merilnih naprav, če sumi na napako pri delovanju merilne naprave, česar ni zahtevala.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v postopku predložila analizo električnega omrežja št. 9/2014, ki jo je izdelal C. s.p., iz katere so razvidne meritve neprekinjene maksimalne porabe električne energije od 21. 1. 2014 do 28. 1. 2014. Iz teh meritev je izkazana maksimalna poraba električne energije in je znašala 495,35 kWh za celotno obdobje polnih 7 dni in 6 ur. Pri tem navaja, da je potrebno upoštevati, da se v poletnem času ne uporablja talnega ogrevanja. Toženka te analize ni upoštevala, niti ni postavila izvedenca, ki bi lahko kompetentno odgovoril na vprašanje o dejanski največji možni porabi na tožničinem odjemnem mestu in glede pravilnosti delovanja merilnega števca in kontrole A. Toženka je uporabila dokaze, ki jih izdelal distributer oziroma z njim povezana oseba. Zato predlaga, da se v tem upravnem sporu postavi izvedenec, ki bo opravil ustrezne meritve maksimalne porabe električne energije v tožničinem objektu. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da so neutemeljene tožničine navedbe, da je pristransko odločala, ker ni upoštevala analize električnega omrežja št. 9/2014, ki jo izdelal C. s.p. V spisni dokumentaciji se navedena analiza namreč ne nahaja in toženka z njo ne razpolaga. V zvezi s tožbeno navedbo glede postavitve izvedenca elektro stroke pa se toženka sklicuje na 189. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni bil podan razlog za dokazovanje z izvedencem, prav tako pa dokazovanja z izvedencem ni predlagala tožnica, kot to določa prvi odstavek 190. člena ZUP. Zato v upravnem sporu pred naslovnim sodiščem predlaga nove dokaze, kar ni dovoljeno (20. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga zavrnitev tožbe.

D. d.o.o. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) v odgovoru na tožbo navaja, da ne gre za napačno izmerjene količine porabljene električne energije, temveč za dejansko visoko porabo, kar je razvidno iz analize podatkov o porabi električne energije št. 23765252. Sklicuje se tudi na meritve akreditiranega merilnega laboratorija A. d.d., iz katerega je razvidno, da je števec meril s predpisano merilno točnostjo. Tudi ona poudarja, da je bila tožnica ves čas postopka seznanjena z možnostjo, da v kolikor dvomi v pravilnost registriranja trenutno nameščene merilne naprave, lahko od pooblaščenega izvajalca zahteva nadzorni pregled obračunskih merilnih naprav, česar ni storila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

V zadevi je sporno, ali obračunski podatki za leto 2013 o porabi električne energije na merilnem mestu 7.125705 temeljijo na dejanski porabi električne energije, kar je odvisno od pravilnega delovanja merilne naprave, števca št. 13765252.

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi toženke, da je navedeni števec meril porabo električne energije s prepisano merilno točnostjo. To je ugotovil na podlagi Poročila o kontroli z dne 30. 1. 2014, ki ga je izdelal akreditirani merilni laboratorij A. d.d., ki ga je v spis priložila prizadeta stranka, pa tudi iz stanja števca, iz katerega je ugotovil, da je poraba električne energije na navedenem merilnem mestu tudi po zamenjavi števca v obdobju od 5. 11. 2013 do 1. 12. 2013 ostala primerljiva porabi v letu 2013. Nižjo porabo v nadaljnjih mesecih pa toženka pripisuje dejstvu, da je bila hiša v uporabi samo med vikendi.

Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnica ni predložila dokazov, s katerimi bi dokazala resničnost svoje trditve o nepravilnem delovanju navedenega števca in izpodbila dokaz o njegovem pravilnem delovanju, ki ga je priložila prizadeta stranka (Poročilo o kontroli z dne 30. 1. 2014, ki ga je izdelal akreditirani merilni laboratorij A. d.d.). Tožnica v postopku tudi ni predlagala izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca.

Glede analize meritev porabe, ki jo je izdelal C., na katero se tožnica sklicuje v tožbi in ji jo tudi prilaga, pa sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnica ta dokaz predložila toženki že v upravnem postopku, kljub temu, da sama to navaja. Sodišče je namreč pribavilo celotni upravni spis, vendar niti iz spisa, niti iz popisa spisa ne izhaja, da bi tožnica toženki predložila navedeno listino. Toženka se do tega dokaza zato utemeljeno ni mogla opredeliti.

Glede na dejstvo, da je tudi toženka ugotovila, da se je poraba na navedenem merilnem mestu v mesecu januarju in februarju 2014 občutno zmanjšala, kar je pojasnila s tem, da se je način uporabe nepremičnine spremenil, pa niti ni jasno, kako bi tožnica z navedenim dokazom, ki prikazuje porabo od 21. 1. 2014 do 28. 1. 2014 dokazovala nepravilno delovanje prejšnjega števca. Dejstvo, da se poraba v določenem obdobju občutno zmanjša, namreč še ne dokazuje, da je bila meritev prejšnje porabe napačna, ampak je lahko zmanjšana poraba tudi posledica drugih dejavnikov, na primer odklopa določenih uporabnikov oziroma spremenjena uporaba nepremičnine (spremenjena namembnost, spremenjeno število uporabnikov nepremičnine...). Sodišče pritrjuje toženki, da zgolj tožničina pavšalna navedba, da se ne strinja z laboratorijskimi ugotovitvami glede točnosti števca, ker sumi, da gre med delavci D. in B. d.d. Za „potuhnjena dogovarjanja“ ne dokazuje drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovila toženka.

Ker stranke v upravnem sporu po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, se sodišče ne bo opredelilo do Poročila o kontroli z dne 30. 1. 2014, ki ga je izdelal akreditirani merilni laboratorij A. d.d., ki ga je tožbi priložila tožnica, niti ne bo izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem elektro stroke. Iz vpogleda v upravni spis namreč izhaja, da je bila tožnica seznanjena z dokazi, ki jih je priložila prizadeta stranka (zapisnik z ustne obravnave z dne 20. 6. 2014) ter je imela možnost, da predlaga svoje dokaze, vendar tega ni storila.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.