VSL sodba IV Cp 2566/2015

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi mladoletnega sina pravdnih strank dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožniku, toženki pa naložilo plačevanje preživnine.

Sodišče je uredilo stike med tožnikom in sedemletnim sinom A.

2Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo “razveljavi in spremeni tako, da dečka dodeli v varstvo in vzgojo tožniku, toženki dovoli stike ter ji naloži plačevanje simbolične preživnine 1,00 EUR, podrejeno predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje“.

Pritožnik meni, da je izpodbijana sodba vsebinsko neobrazložena, zlasti v delu, ko bi moralo sodišče pojasniti, zakaj je za otroka primerneje, da ostane v varstvu, vzgoji in oskrbi pri toženki. Namesto vsebinskih razlogov je sodišče zgolj prepisalo mnenje izvedenke in njen zaključek, da je tožnik manj kompetenten in da bi sprememba s predodelitvijo pomenila tveganje za otrokovo duševno ravnovesje in hud šok že zaradi spremembe same. Tožnik je med postopkom zoper izvedensko mnenje konkretno in zelo podrobno ugovarjal, sodišče pa se s takšnimi ugovori ni ukvarjalo, ni jih komentiralo in se do njih ni opredelilo. Nesprejemljivo je pristati na aprioristično in pavšalno stališče, da je izvedensko mnenje rezultat strokovnega znanja in življenjsko in izkustveno pravilno. Tega ni mogoče, če na tožnikove pripombe ni odgovorjeno. V nadaljevanju pritožbe tožnik podrobno navede, kakšne so (bile) njegove pripombe na izvedensko mnenje. Opisuje, v čem so pomanjkljivosti toženke kot matere. Izvedensko mnenje ni obrazloženo. Namesto tega je v njem zgolj nekritično povzeto tisto, kar je navajala toženka. Izvedenka je ignorirala številna tožnikova opozorila. Pritožnik opozarja, da so ugotovitve CSD ... s 13. 6. 2014 drugačne od ugotovitev izvedenke. Nanje je večkrat opozoril. Iz poročila je razvidno, da je toženka tista, ki je pogosto nestrpna do otroka, zato mu ne daje ustrezne ljubezni, topline, nežnosti, objemov in poljubov, občutka varnosti. Iz mnenja tudi izhaja, da toženka ne skrbi za otrokov intelektualni in ustvarjalni razvoj, saj ne izkazuje delovnih navad.

Brez neposrednega poglobljenega zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi ni bilo mogoče sanirati pomanjkljive obrazložitve in nejasnosti v izvedenskem mnenju. Ker je sodišče ravnalo drugače, je tožniku odvzelo pravico do obrambe njegovih pravic in interesov, kršeno je bilo načelo kontradiktornosti. Če bi izvedenka in sodišče podrobno analizirala tožnikove očitke toženki, bi se ugotovilo, da je toženka popolnoma neprimerna za vzgojo in varstvo otroka. Sodišče bi moralo podrobno oceniti vse očitke, na katere je tožnik večkrat opozoril, v njegovih vlogah so natančno opisani, v osnovi pa se nanašajo na toženkino onemogočanje stikov, manipuliranje z otrokovimi čustvi, opustitvijo skrbi za otrokovo zdravo prehrano, opustitvijo skrbi za otrokov počitek, opustitvijo skrbi za otrokovo higieno in zdravje, za oblikovanje delovnih navad, njeno siljenje k pretiranemu delu, opustitev nadzora nad otrokom, opustitev skrbi za dečkovo izobraževanje in splošni razvoj ter opustitev dela. Primerjava življenjskih pogojev pri materi in očetu kaže, da so pogoji pri očetu nedvomno boljši. To je še bolj pomembno, ker je A. deček s posebnimi potrebami. Da se bo čim bolje razvil v čustvenem in intelektualnem smislu, mu je treba nuditi najboljše možno okolje. Sodišče prezre in ne ovrednoti tega, da toženka nima niti sredstev za lastno dostojno preživljanje. Zanaša se zgolj na socialno pomoč.

Zgolj podrejeno tožnik opozarja, da je nesprejemljivo to, da bi moral ob sredah otroka spremljati tudi na njegove aktivnosti, saj bi tako za druženje z otrokom ne ostalo nič časa.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Obrazložitev vsebuje izčrpne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in popolni ter si ne nasprotujejo. Bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni podana.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi najprej popolnoma pravilno izpostavilo, da tožnik s tožbo v tej zadevi zahteva spremembo pravnomočne sodbe IV P 205/2011 s 4. 7. 2012. S sodbo, ki je postala pravnomočna 28. 11. 2012, je bil deček po skrbnem dokaznem postopku v vzgojo dodeljen toženki. Zgolj dobro leto po pravnomočnosti sodbe je bila vložena obravnavana tožba na predodelitev dečka v vzgojo in varstvo tožniku. V skladu s četrtim odstavkom 421. člena ZPP sodišče izda na zahtevo bivšega zakonca ali organa, pristojnega za socialne zadeve, novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Sodišče prve stopnje je utemeljeno opozorilo, da se življenjske okoliščine sicer nenehno spreminjajo, vendar vsakršna drobna in posamična sprememba še ne more povzročiti nove dodelitve otroka. Mora iti za spremembo bistvenih, pravno relevantnih okoliščin, na katerih sloni prvotna odločitev.

7Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da iz tožnikovih tožbenih navedb ni mogoče razbrati, da bi se v dobrem letu od prve dodelitve dečka razmere oziroma okoliščine, na katerih je temeljila dodelitev otroka, kakorkoli spremenile.

8Sodišče prve stopnje se s tem še ni zadovoljilo, ampak je ponovno preverilo koristi otroka – pridobilo je mnenje Centra za socialno delo in še eno mnenje izvedenke za klinično psihologijo, četudi iz tožbenih navedb ne izhaja niti to, da bi zdaj koristi otroka zahtevale drugačno odločitev o varstvu in vzgoji(1). Z izjemno blagohotno razlago tožbenih navedb je torej sodišče prve stopnje omogočilo ponovno obravnavanje koristi otroka. Tak dokazni postopek pa je, kot že prvič, pokazal, da so koristi dečka še zmeraj najbolje zavarovane pri materi. Zaključek sodišča prve stopnje, da podlage za predodelitev dečka tožniku ni, je torej pravilen.

9Napačno je pritožbeno stališče, da je mnenje Centra za socialno delo ... (v nadaljevanju CSD) drugačno od ugotovitev sodišča prve stopnje in stališča izvedenke za klinično psihologijo B. B. o dečkovih koristih. V mnenju CSD so sicer natančno opisani: potek dečkovih stikov s tožnikom in številni konflikti med pravdnima strankama, kontakti CSD s pravdnima strankama in s tožnikovo materjo ter ugotovitve CSD ob obiskih na domu. Zaključno mnenje CSD pa je enako mnenju izvedenke: četudi so pri očetu zagotovljeni boljši materialni pogoji, je ključno to, da mama (ob uvidu, da je njena šibkost v tem, da ni zelo aktivna pri spodbujanju otrokovega intelektualnega razvoja) bolje od očeta razume dečkove čustvene potrebe, kar je za dečka v tem obdobju bistvenega pomena. Tudi CSD zato predlaga, naj A. A. ostane zaupan materi.

10Pritožnik ima sicer prav, da mora sodišče strankam omogočiti, da se do izvedenskega mnenja (tako kot do vseh dokazov) opredelijo. To možnost je pritožnik imel in jo tudi izkoristil. Le če so pripombe na mnenje pravno relevantne, ga mora izvedenec dopolniti. Nestrinjanje in nezadovoljstvo tožnika s strokovnim mnenjem izvedenke (višje sodišče dodaja, da gre zdaj že za drugo v bistvenem enako mnenje, upoštevaje mnenje CSD celo tretje) pa ni razlog za dopolnjevanje dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno pojasnilo, zakaj se ni spuščalo v številne podrobnosti in dogodke v življenju pravdnih strank, ki jih (ponovno) izpostavlja pritožnik in želi, da bi jih analizirala tudi izvedenka (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). To je tudi utemeljen razlog, da opredeljevanja ni bilo dolžno terjati in pravilno ni terjalo od izvedenke. Drugače povedano: na vse pravno pomembno, kar izpostavlja pritožnik, je izvedenka na ustreznem nivoju odgovorila. Naloga izvedenca pa ni, da analizira vsak življenjski dogodek, ki se zdi pomemben eni ali drugi pravdni stranki in vsako subjektivno mnenje ene od sprtih strank o drugi. Mnenje ni nepopolno zaradi nestrinjanja stranke z njim in tudi ne zato, ker se izvedenec ne opredeli do trditev stranke, ki niso pravno pomembne.

11Višje sodišče tako ob ponovnem poudarku, da niti iz tožbenih trditev ne izhaja, da bi se v dobrem letu od prve dodelitve dečka v vzgojo in varstvo karkoli spremenilo, sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da dečkove koristi ne terjajo nobene spremembe, celo nasprotno – predodelitev dečka očetu bi pomenila hud šok in visoko tveganje za dečkovo duševno ravnovesje.

12Tudi o tožnikovih stikih z dečkom je sodišče prve stopnje odločilo materialnopravno pravilno ob ustreznem upoštevanju življenjskega ustroja vseh vpletenih. Pritožbeno stališče, da je nesprejemljivo, da bi moral tožnik sina ob sredah spremljati na aktivnosti, nima nobene podlage v materialnem pravu niti v ugotovitvah sodišča o življenjskem ustroju pravdnih strank.

13Pritožba torej ni utemeljena, razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa niso podani, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje pravilno povzame bistvo tožbenih navedb, ko v 6. točki obrazložitve zapiše, da večina tožbenih navedb predstavlja pojasnjevanje in razlago tožnikovih mnenj o značaju toženke in njenem načinu življenja ter opis posameznih življenjskih dogodkov, ki jim tožnik pripisuje svoj pomen.