VSL sodba IV Cp 2279/2015

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora za preživljanje polnoletne hčere od 1. 9. 2014 dalje plačevati 191,00 EUR mesečne preživnine, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožencu pa še naložilo, da mora v 15 dneh tožnici povrniti 87,00 EUR stroškov pravdnega postopka.

2Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec, ki predlaga, da višje sodišče sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje vso pozornost usmerilo na poslovanje gospodarske družbe tožene stranke, sodbo pa oprlo na nedokazana dejstva.

Toženec upravičeno domneva, da je tožnica z materjo sklenila sporazum o preživnini v notarskem zapisu le za potrebe tega postopka, da bi vršila pritisk nad njim. Na to kaže dejstvo, da tožnica pri svoji materi živi, torej ni logično, da bi ji ta plačevala še preživnino. Ne drži to, da toženec ni hotel podpisati podobnega notarskega sporazuma.

Sodišče ni zaslišalo tožničine matere, kar pa bi bilo ključno, saj bi ta nedvomno lahko povedala, kakšne in katere stroške plačuje za tožnico, saj iz zahtevka izhaja, da ta prebiva na naslovu tretjega. Poleg tega ima priča vsaj trikrat višjo plačo od toženčevih prejemkov, zato je določitev preživnine v enakih deležih diskriminatorna.

Tožnica je fizično in psihično sposobna sama poskrbeti, da bo njen študijski proces deloval nemoteno, saj je odrasla. Tožničina mati je ustvarila smrtno sovraštvo med otroki in tožencem, s spretnim manipuliranjem dosegla popolno prekinitev stikov, na kar je toženec opozarjal vse čas pravdnega postopka, sodišče pa takšnih njegovih ugovorov v sodbi ni zapisalo.

Toženec je v času trajanja zakonske zveze res bolje zaslužil, zadnjih pet let pa prejema minimalno plačo, od katere plačuje še oskrbovalnino za nepokretno mater. Sodišče ni iskalo ravnovesja med zaslužkom tožene stranke in plačo tožničine matere. Ta zasluži med 1.500,00 in 1.600,00 EUR mesečno.

Tožnico je k vložitvi tožbe očitno vzpodbudilo to, da ji toženec ni več hotel plačevati žepnine.

Tožnica v tožbi navaja, da so njeni mesečni stroški kar 582,00 EUR, takšni višini pritožnik nasprotuje. Tožničini mesečni stroški po prepričanju pritožnika ne morejo presegati 350,00 EUR. Posebej moteče je, da si je tožnice med te obračunala še stroške zagovornika. Tožnica kot hči samohranilke lahko zaprosi za štipendijo, pa te možnosti ni izkoristila. Tožnica je zahtevala za obleko in obutev med 47,00 in 229,00 EUR mesečno. Toženec je temu ves čas ugovarjal, sodišče pa je zapisalo, da ni. Tudi stroškom bivanja toženec ni ugovarjal zgolj pavšalno, saj tožnica živi pri svoji materi. Toženec si tega ni želel. Ponudil ji je, naj živi pri njem. Nudil bi ji še več (osebni avto), pa se je odločila za življenje pri materi, zato ji preživnina ne pripada.

Pri ugotavljanju toženčevih premoženjskih razmer je sodišče prekoračilo vsa pooblastila. Toženec je korektno predložil plačilne liste in pojasnil nekatere, za tožečo stranko sporne postavke. Poizvedovanje, kakršno si je privoščila tožeča stranka, sodišče pa je njenim zahtevam sledilo, pomeni grob poseg v svobodno podjetništvo. Tožena stranka za zakonitost poslovanja ni obvezana tožeči stranki, to preverjajo pristojni davčni organi. To, da tožnik ni želel izpovedovati o finančnih transakcijah družbe B., d. o. o., ni predmet tega postopka. O poslovnih odločitvah ni dolžan poročati sodišču, saj družba ni stranka postopka. Toženec je ob zaslišanju jasno povedal, da 7.800,00 EUR, gre za priliv z 31. 3. 2014, ni uporabil za svoje potrebe, ampak zgolj za štipendiranje, dokumentacija pa je poslovna skrivnost družbe B., d. o. o. Če tožnica razpolaga z drugačnimi podatki, je imela vse možnosti, da nasprotno dokaže, pa ni. Enako velja glede zneska, ki ga je toženec dobil od prodaje avtomobila in ga položil na svoj račun.

Drži tudi, da je prejel dividende, v tem ni nič spornega. V tistem času je plačeval preživnino. Pravilna je tudi ugotovitev, da je vrednostne papirje uporabil za vračilo kredita, ki je bil pridobljen v času trajanja zakonske zveze.

Sodišče tožencu tudi očita, da prejema dohodke v višini 128,52 EUR ter kilometrino in dnevnice. Toženec v tem ne vidi nič spornega, saj gre za povračilo poslovnih stroškov. Ti zneski zgolj pokrivajo strošek goriva, parkirnin, cestnin. To ni zaslužek.

Sodišče je postopek vodilo v popolnoma napačni smeri, v tožbi je zapisalo stvari, ki jih toženec sploh ni izrekel in so posledica neresničnih navedb in domnev. Glede na vse opisano je vsak znesek preživnine nad 20,00 EUR previsok.

3Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu z določbo prvega odstavka 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) so starši dolžni preživljati svoje otroke tudi po polnoletnosti, če se ti redno šolajo, a najdlje do dopolnjenega 26 leta starosti. Okoliščina, da otrok s preživninskim zavezancem nima stikov in zakaj jih nima, na preživninsko obveznost ne more vplivati. To, da se sodišče prve stopnje s toženčevimi trditvami o stikih ni ukvarjalo in da v zvezi z njimi tudi ni izvajalo predlaganih dokazov, torej ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niti zmotne uporabe materialnega prava.

6V skladu s 129. členom ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Pritožnik meša tožničine tožbene trditve z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Tožnica je res trdila, da so njene potrebe višje, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožničine trditve o potrebah pretirane. Tožničine mesečne potrebe je ocenilo na 401,00 EUR, to pa je glede na dekletovo starost in dejstvo, da se šola izven kraja bivanja, popolnoma realno in primerljivo s potrebami mladostnikov tožničine starosti. Nikakor ni mogoče govoriti, da so takšne potrebe pretirane. Tako ugotovljenim potrebam pritožnik konkretizirano ne nasprotuje, v pritožbi se ukvarja predvsem s tistimi zatrjevanimi tožničinimi potrebami, ki jih sodišče prve stopnje ni priznalo.

7Tožnica je trdila in dokazovala, da toženec poleg svoje plače prejema dodatni zaslužek. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo s poslovanjem podjetja B., d. o. o., kot zmotno meni pritožnik, ampak s tem, koliko zasluži toženec. Ugotovilo je, da prejme minimalno plačo 560,43 EUR, poleg tega pa 420,00 EUR dnevnic in kilometrine mesečno ter 128,52 EUR dodatkov (tem ugotovitvam pritožnik niti ne nasprotuje). Ob tem je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da na osebni račun prejema relativno visoke prilive (7.800,00 EUR z 31. 3. 2014 in enak znesek z 9. 4. 2014), ki jih ni pojasnil. Sodišče torej ni ugotavljalo, kakšni so prilivi na račun podjetja, ampak na toženčev račun. Dejstvo, da toženec ni želel pojasniti, za kakšne prilive gre, mu ne more iti v korist. Sodišče ob tem, ko je ugotovilo, da je na svoj račun prejel denar, ni moglo šteti drugega, kot da gre za njegov denar. Dokazno breme za trditev, da denar na njegovem računu ni bil njegov, je na tožencu, ne na tožnici, kot zmotno meni pritožnik.

8Višje sodišče torej popolnoma sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da toženec zasluži bistveno več kot trdi. Toženec v pritožbi trdi, da tožničina mati zasluži med 1.500,00 in 1.600,00 EUR, višje sodišče pa nima razloga, da bi v njegove trditve dvomilo. Ob ugotovitvah, da toženec zasluži bistveno več kot 560,00 EUR mesečno (nedvomno več kot tožničina mati), odločitev, da mora kriti 191,00 EUR (torej celo manj kot polovico od skupno 400,00 EUR dekletovih potreb), nikakor ni v toženčevo škodo. Prav zato tudi niso pravno pomembne pritožbene trditve o tem, zakaj je tožnica sklenila sporazum o preživljanju z materjo.

9Dejstvi, zakaj se je dekle odločilo za vložitev tožbe in da ni želelo živeti pri tožencu, nista razloga, ki bi lahko kakorkoli vplivala na očetovo preživninsko obveznost. Enako velja za trditev, da tožnica ne prejema štipendije, četudi pritožnik meni, da bi jo lahko.(1) Kako naj bi pritožbena trditev, da je tožnica fizično in psihično sposobna, da sama poskrbi, da bo njen študijski proces deloval nemoteno (za pritožnika nikakor ni sporno, da se tožnica redno šola), kar pa se ne da izvesti samo s tožbo, vplivala na toženčevo preživninsko obveznost, višjemu sodišču ni jasno. Ostale pritožbene navedbe pa odgovora pritožbenega sodišče ne morejo dobiti, saj za odločitev niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

10Pritožba torej ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

-------------

Op. št. (1): Stališče, da je tožnica hči samohranilke, je očitno napačno.