UPRS sodba I U 972/2014

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-149/2013/46 (1312-02) z dne 16. 5. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi navaja, da je tožnik prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji vložil 24. 5. 2013 in ponovno 17. 12. 2013. V prošnji je navedel, da je iz Irana odšel proti turški meji in jo peš prečkal pri mestu Salmas. S pomočjo sprovajalca, ki mu ga je uredila teta, so ga z majhnim tovornjakom prepeljali v neko mesto, kjer je ostal v neki hiši nekaj dni. Od tam so ga odpeljali na letališče v Istanbul, kjer so mu dali letalsko karto in ponarejen potni list. Za to jim je plačal 7.000 USD. Obljubili so mu, da ga bodo prepeljali v Anglijo. Ko je 19. 5. 2013 prispel v Ljubljano, se je s taksijem odpeljal do hostla A., kamor so mu sprovajalci poslali letalsko karto do Londona. Na letališču, ko je hotel odpotovati v London, ga je prijela slovenska policija in v Sloveniji je bil primoran zaprositi za azil, ker se ne more vrniti v Iran. Tam je njegovo življenje ogroženo. V Iranu je imel osebne dokumente, to je nacionalno karto in vozniško dovoljenje. S temi dokumenti ni potoval, ker ni vedel, kako bi mu lahko koristili. Njegov svak je imel težave v Iranu in je odšel v Anglijo, kjer je zaprosil za azil in ga tudi dobil. Potem je zaprosil za združitev družine in tako je sestra dobila status po možu. Njegov stric je bil zaradi politične aktivnosti (bil je mudžahedin in nasprotnik režima) ubit. Takrat je bil tožnik še mlad, a ga je ta usmrtitev pretresla. Ko se je na predzadnjih volitvah izkazalo, da so nastavili predsednika, ki ni bil legalno izvoljen s strani ljudstva, se je tudi tožnik sam vključil v protivladne demonstracije. Na njih je bil identificiran s strani tajne obveščevalne službe kot protestnik. Približno dvajset dni po demonstracijah je ponj prišla tajna policija, in sicer v restavracijo, kjer je delal. Govorili so z njegovim očetom, tožniku potem zavezali oči in ga odpeljali z avtom na neznano mesto, kjer so ga zasliševali, ustrahovali in pretepali. Svoje udejstvovanje na demonstracijah je zanikal, oni pa so imeli slikovne dokaze, da je bil na demonstracijah. Potem so ga izpustili in ga čez približno 10 dni ponovno prijeli, zasliševali, ustrahovali. Prvi teden ni vedel, kaj se dogaja z ostalimi družinskimi člani, kasneje pa je izvedel, da so tudi njegovega očeta zasliševali in od njega zahtevali, da podpiše dokument, da bo tožniku preprečil, da bi v bodoče spet sodeloval na demonstracijah. Tudi njegovega otroka so v šoli šikanirali. Imel je tudi težave pri pridobitvi bančnega posojila. Pri zadnjih volitvah so očitno potegnili na plano „črno listo“ protestnikov in ga zopet prijeli, zasliševali in pretepali. Pred odhodom iz Irana so ga ponovno prijeli, mučili in zasliševali. Istočasno so odpeljali tudi njegovega očeta, kar je tožnik izvedel, ko se je vrnil domov. Očeta so izpustili dan kasneje kot njega. Prišel je krvav, pretepen in v šoku. Tožnik se je z agenti zapletel v pretep, ker se je želel osvoboditi. Enega od njih je potisnil stran od sebe, ta pa je nesrečno padel. Ko je videl tudi kri, je pobegnil. Potem se je povezal s teto, ki mu je uredila, da pobegne iz Irana. Zdaj, ko ima stike s sestro v Angliji, mu je rekla, da njegova družina ne živi več tam, kjer so nekoč živeli in tudi otrok ne hodi v šolo, čeprav so končni izpiti. Meni, da ga bodo v Iranu iskali na vse mogoče načine. Lahko, da bodo očeta še zasliševali, tudi žena in otrok sta še vedno v nevarnosti. Irana ni zapustil skupaj z ženo in otrokom, ker ni mogel več čakati. Enostavno je takoj pobegnil, ker je krivec za nastalo situacijo. V nadaljevanju obrazložitve toženka povzema tožnikove navedbe na osebnem razgovoru 1. 7. 2013 in navaja, da je tožnik 3. 9. 2013 Azilni dom samovoljno zapustil in se vanj v roku treh dni od datuma zapustitve vanj ni vrnil. Nato je bil 16. 12. 2013 s strani organov Združenega kraljestva vrnjen v Republiko Slovenijo in 17. 12. 2013 je podal ponovno prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Navajal je iste razloge, zaradi katerih vlaga prošnjo za mednarodno zaščito, kot ob podaji prve prošnje. V nadaljevanju toženka povzema tožnikove navedbe, ki jih je podal na osebnem razgovoru dne 13. 1. 2014 ter razloge, ki jih je podal na ponovnem osebnem razgovoru, ki je bil opravljen 14. 4. 2014, to je po tem, ko je to sodišče s sodbo I U 390/2014 z dne 12. 3. 2014 tožnikovi tožbi ugodilo, odločbo toženke z dne 30. 1. 2014 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Na zadnjem osebnem razgovoru 14. 4. 2014 je tožnik na vprašanje, kjer ima osebne dokumente, odgovoril, da jih je poslal sestri v Anglijo, preden je samovoljno zapustil Azilni dom, saj jih ni želel imeti s seboj. Tako toženka ugotavlja, da je tožnik svoj odhod k sestri v Anglijo skrbno načrtoval, saj ga je le-ta nagovarjala, da se ji pridruži, da ne bi bil sam v Sloveniji. Toženka dalje ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru 14. 4. 2014 izpovedal, da je po tem, ko je samovoljno zapustil Azilni dom, z vlakom odšel iz Ljubljane do Sežane, nato do Trsta in Milana, iz Milana do Pariza in nato do Bruslja in Londona. Iz Londona je odšel nazaj do Doverja, kjer se je želel prijaviti policiji, a ga je ta prej prijela. S kamionom se je peljal proti neznanemu kraju, kjer jih je ustavila policija, prijela in odpeljala na policijsko postajo v kraju Bedfordshire. Tam je prenočil, odvzeli so mu prstne odtise in na tej podlagi ugotovili, da je že v Sloveniji zaprosil za azil. Naslednji dan so ga odpeljali v Yarl's Wood, kjer je bil pridržan štiri dni. V zvezi s tem toženka ugotavlja, da je tožnik ob podaji ponovne prošnje 17. 12. 2013 izjavil, da je ob prihodu v Anglijo dva tedna bival pri sestri in se potem želel prijaviti na policiji. Takrat torej ni povedal, da navedbe, da je ob prihodu v Anglijo dva tedna bival pri sestri in se potem želel prijaviti na policijo, ne držijo. Na prevajalčevo vprašanje, kdaj je videl svojo sestro, je odgovoril, da po dveh tednih bivanja v Morton Hallu. Toženka zaključuje, da iz tožnikovih ravnanj izhaja, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi v državi, kjer zaproša za mednarodno zaščito, tudi počakal na odločitev uradnega organa o njegovi prošnji. Tako ugotavlja, da je podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Da tožnik zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, po mnenju toženke izhaja tudi iz dejstva, da je prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji vložil v letu 2013 ter nato samovoljno zapustil Azilni dom, po predaji iz Združenega kraljestva pa podal ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Na podlagi njegovih dejanj v postopku tudi meni, da za mednarodno zaščito v Sloveniji ne bi zaprosil, če slovenski varnostni organi ne bi odkrili ponarejenih dokumentov, s katerimi se je izkazal in bi odletel naprej v Veliko Britanijo. Ocenjuje, da so razlogi, ki jih je tožnik navedel kot razlog za zapustitev izvorne države, neverodostojni in zato ne morejo vplivati na informacije o izvorni državi. Meni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti za priznanje subsidiarne zaščite. Samo dejstvo, da so se razmere od meseca junija 2009 glede človekovih pravic poslabšale, pri čemer je potrebno poudariti, da režim v Iranu preganja kritike režima oziroma tiste, ki so po mnenju režima družbeno ali politično nesprejemljivi in to ne glede na njihovo veroizpoved, narodnost in raso, vendar pa to še nikakor ne pomeni, da je tožnik potencialna žrtev iranskega režima, saj se je lahko zaposlil v lastnem podjetju, ki se je ukvarjalo s transportom, izdani pa so mu bili tudi osebni dokumenti (osebna izkaznica in rojstni list). Tudi ni navedel, da v času, ko je bil domnevno nadlegovan in priprt s strani tajne službe, njegovo podjetje ne bi delovalo ali ne bi moglo delovati. V zvezi z njegovo izpovedbo, da so oblasti podjetje zaprle in mu odvzele licenco, toženka navaja, da se je to zgodilo verjetno zaradi nedelovanja in neplačila obveznosti, saj je bil tožnik v obdobju zaprtja v tujini. Tudi ni navedel, da bi imel glede podjetja prej kakršnekoli težave v smislu onemogočanja delovanja, davčnih kontrol ali česa podobnega. Svojih navedb tudi ni podprl z listinskimi dokazi. Prav tako je sam navedel, da ni pripadnik nobene politične stranka ali organizacije. V zvezi z zatrjevanjem glede spremembe veroizpovedi toženka ugotavlja, da ob podaji prve prošnje ni navajal, da želi prestopiti v krščansko vero in da so doma prebirali Sveto pismo. Dne 28. 4. 2014 je uradni osebi posredoval pismo v slovenskem jeziku, v katerem piše, da je 16. 4. 2014 govoril z očetom Andrejem, ki ga zaradi obveznosti okoli Velike noči ne more krstiti in da za krst potrebuje še štiri tedne. Krščen naj bi bil v ... cerkvi. Toženka na podlagi vpogleda na spletno stran Župnije ... ugotavlja, da se krščevanje tam izvaja vsako prvo in vsako tretjo nedeljo v mesecu ter da potekajo priprave na krst vsako prvo in tretjo soboto v mesecu. Navaja, da sicer njegova verska spreobrnitev na samo prošnjo nima vpliva, ob tem pa dvomi v njegovo dejansko pripravljenost na spreobrnitev in je mnenja, da tožnik spreobrnitev izrablja za morebitno pridobitev statusa begunca. Kot nedosledne toženka navaja tožnikove izpovedi glede dogodka, ko so agenti tajne policije prvič prišli ponj. Kot neverodostojne označuje tudi njegove navedbe, da na prvem osebnem razgovoru ni omenil, da bi ga lovil eden od agentov, ker je poškodoval njegovega partnerja, temveč le, da se je ustrašil in zbežal. V drugem osebnem razgovoru pa je izjavil, da ga je lovil agent, a ker je bil hitrejši od njega, ga je prenehal loviti. Na zadnjem osebnem razgovoru je rekel, da se je vse dogajalo pred hišo njegovih staršev, medtem ko je na ostalih izjavil, da se je to zgodilo na njegovem domu. Nedosledne so tudi njegove izjave o času trajanja pripora, pri čemer razlike o času trajanja pripora, to je nekaj dni ali dva meseca in pol, ne gre pripisati pozabljivosti, ampak verjetno naučenim podatkom, ki kot taki izkazujejo njegovo neverodostojnost. Ob tem toženka ne ugotavlja samo neskladij v tožnikovih izpovedih, ampak tudi različne stopnje podrobnosti opisa, kar pripisuje temu, da se je tožnik na vprašanja uradne osebe pripravil vnaprej. Pri tem pa po mnenju toženke ni mogoče zanemariti dejstva, da svojih trditev ni podkrepil z dokazi. Tudi trditvam o vsakodnevnem pretepanju in le enem obroku dnevno, ki naj ne bi pustile vidnih posledic, razen nekaj podplutb in bolečin, ki jih je zdravil zgolj z analgetiki, po mnenju toženke ni moč verjeti. Mučenje in poniževanje ter ne dovolj dnevne svetlobe in hrane na človeku pusti vidne posledice, če že ne fizičnih, pa psihične. Prosilec pa ni v vsem tem času iskal ustrezne pomoči in rehabilitacije. Prav tako ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je bilo to mogoče, saj tega ni storil ne v Turčiji, niti ni nameraval za mednarodno zaščito zaprositi v Sloveniji. Dalje navaja, da dejanja preganjanja, kot jih v svojih izjavah opisuje tožnik, sicer dosegajo standarde, ki jih določata 1. in 2. točka 26. člena ZMZ, vendar pa je bilo v postopku ugotovljeno, da ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost in da njegove izjave nimajo nobene dokazne vrednosti, zato tožnik ni izkazal pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Poudarja, da glavni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje ni ta, ker tožnik ni predložil dokazov, ampak to, da ni konkretno izkazano, da bi bil preganjan zaradi njegove politične aktivnosti in simpatiziranja z gibanjem B. Glede tožnikovih navedb, da v praksi iranska oblast nasilno in psihično obračunava z nasprotniki režima, toženka pojasnjuje, da iz pridobljenih poročil to res izhaja, vendar pa je to premalo za priznanje mednarodne zaščite, kajti za priznanje statusa begunca mora prosilec dokazati, da se je prav njemu konkretno zgodilo katero izmed dejanj preganjanja. Dalje tudi navaja, da je bil ključni razlog, zaradi katerega je tožnik zapustil izvorno državo, dogodek, v katerem je odrinil agenta, da je ta padel in se poškodoval. Tožnik je to povezal s tem, da bi zaradi svojega slabega položaja (bil je udeleženec protivladnih demonstracij leta 2009) ne bi bil deležen pravične obravnave. Ni bilo torej ključno, da so ga nameravali odpeljati v pridržanje, še manj je bila ključna njegova udeležba na demonstracijah leta 2009. Po demonstracijah leta 2009 je bil domnevno večkrat zaprt, vendar zaradi tega ni zapustil izvorne države. Po letu 2009 tudi ni imel težav, ki bi bile relevantne za mednarodno zaščito (bil je lastnik podjetja za prevozništvo in restavracije, pridobiti pa ni mogel bančnega posojila in njegova žena je imela težave pri zaposlitvi), ampak je zapustil izvorno državo izključno zaradi dogodka, ko je odrinil agenta. V zvezi z vprašanjem priznanja subsidiarne zaščite toženka navaja, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda iz 28. člena ZMZ, zato do podelitve subsidiarne oblike zaščite ni upravičen.

Tožnik v tožbi najprej ugovarja zaključkom toženke o njegovi neverodostojnosti. S tem v zvezi poudarja, da ustaljena sodna praksa od toženke terja, da pri presoji prosilčeve verodostojnosti razlikuje med bistvenimi in nebistvenimi nekonsistentnostmi. V zvezi z zaključkom toženke o njegovi nekonsistentnosti glede njegovega bivanja v Angliji navaja, da se le-ta ne nanaša na presojo utemeljenega strahu pred preganjanjem oziroma resno škodo, zato je za odločitev nebistvena. Ne glede na takšno svoje stališče pa se tudi po vsebini opredeljuje do navedene očitane nekonsistentnosti. S tem v zvezi navaja, da glede na to, da je tako v prošnji z dne 17. 12. 2013, kakor na osebnem razgovoru 14. 4. 2014 omenjal svojo sestro v povezavi z dvema tednoma ter namenom prijaviti se pri policiji, je očitno, da je pri prevajanju prišlo do pomote. Izpostavlja tudi, da je na osebnem razgovoru 14. 4. 2014 prepričljivo pojasnil, da se je iz Londona vrnil v Dover, kjer se je vkrcal na kamion proti neznanemu kraju, na tej poti pa ga je prijela policija in ga odpeljala na policijsko postajo v Bedfordshire. Opozarja, da ni logično, da bi bil najprej pridržan v Bedfordu in Yarl's Woodu, če bi se dejansko dva tedna nahajal pri svoji sestri v Manchestru. Oba kraja sta namreč od Manchestra oddaljena več kot tri ure vožnje, Morton Hall pa dve uri. Poudarja, da nima sredstev, s katerimi bi dokazal, da je bil pridžan v Bedfordu in Yarl's Woodu, po drugi strani pa toženka lahko o tem poizve pri angleških varnostnih organih. Izvedba tega dokaza, ki bi potrdil tožnikovo verodostojnost, je izostala. Meni, da je nebistvena tudi presoja toženke, da prosilec v Sloveniji ne bi zaprosil za azil, če ga slovenski varnostni organi ne bi odkrili s ponarejenim dokumentom. Povsem razumljivo in življenjsko je, da je želel oditi v Veliko Britanijo, kjer že prebivata njegova sestra in brat. Glede očitka, da za azil ni zaprosil v Turčiji, pa poudarja, da je Turčija sicer podpisnica Konvencije o statusu beguncev iz leta 1951 in Protokola iz leta 1967, da pa je ob podpisu uveljavila t.i. geografsko omejitev, zaradi česar ni dolžna uporabljati Konvencije za begunce izven Evrope. Tako meni, da je neutemeljen očitek toženke, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. Dalje izpostavlja, da je toženka zagrešila bistveno kršitev določb postopka, saj je pri svojem odločanju povsem prezrla določbi 22. in 23. člena ZMZ. V izpodbijani odločbi se sklicuje zgolj na eno poročilo, za katero pa je tožnik že v prvi tožbi v upravnem sporu I U 390/2014 izrecno navedel, da v odločbi navedena spletna povezava ne deluje in zgolj domneva, da gre za poročilo, ki je navedeno na podobnem spletnem naslovu. Sicer pa je že v prvi tožbi substancirano prerekal napačno povzemanje vsebine poročila s strani toženke in navedel, da iz tega poročila ne izhaja, da bi se v Iranu protestnike izpuščalo proti varščini, niti da se obsojenim osebam sporne kazni ukinejo. Članek govori o študentu, ki je bil po skoraj treh letih zapora oproščen s strani vrhovnega vodje. Skratka članek govori o enkratnem dogodku in ne o splošni praksi v Iranu. Do takšnih navedb tožnika se toženka ni opredelila, temveč je zgolj ponovila celoten sporen in obrazloženo prerekan odstavek iz odpravljene odločbe. V prvi tožbi v upravnem sporu v tej zadevi je tožnik tudi navedel, da je splošna praksa ravnanja s protestniki in na sploh z vsemi, ki se ne strinjajo z iranskim režimom, razvidna iz izpostavljenih delov šestih poročil, ki jih je toženki predložil 1. 7. 2013. Tudi do teh navedb in do že v prvem upravnem sporu predloženih informacij se toženka ni opredelila, kar vse pomeni bistveno kršitev določb postopka. V nadaljevanju tožbe navaja konkretne predložene informacije o izvorni državi in citira relevantne dele le-teh. Dalje tudi izpostavlja, da toženka v izpodbijani odločbi v nasprotju s sodbo tega sodišča I U 390/2014 tožniku očita, da se je v Iranu lahko zaposlil in da so mu bili izdani osebni dokumenti. Poudarja tudi, da so brez podlage ugibanja toženke, da so njegovo podjetje zaprli zaradi nedelovanja in neplačila obveznosti, češ da je bil tožnik v času zaprtja že v tujini. S tem v zvezi je izrecno navedel, da je to storila tajna policija, ker ga preganja. Toženka je tudi povsem nelogično zaključila, da so o zaprtju podjetja zagotovo obstajali listinski dokazi. Takšno sklepanje je neutemeljeno. Toženka o tem ni predložila nikakršnega dokaza. Do takšnega zaključka pa je prišla zgolj na podlagi zahodnih standardov poslovanja in pravne države. V državah, kjer lahko kaj takega stori od sodstva neodvisna tajna policija brez vsakega postopka, pa seveda o tem ne obstajajo nobeni dokumenti. Tudi v zvezi z očitano nedoslednostjo v povezavi s prvim prijetjem tožnika v tožbi izpostavlja, da v povzetih navedbah ni prav nobenih nedoslednosti, pač pa gre zgolj za podrobnejši opis dogajanja. Kot povsem napačno označuje ugotovitev toženke v izpodbijani odločbi, da je na osebnem razgovoru 14. 4. 2014 rekel, da se je zadnji incident s tajno policijo dogajal pred hišo njegovih staršev, na ostalih razgovorih pa, da se je to zgodilo na njegovem domu. Poudarja, da kaj takega ni rekel ne na osebnem razgovoru 1. 7. 2013, ne v prošnji 24. 5. 2013 in ne na osebnem razgovoru 13. 1. 2014. V prošnji 24. 5. 2013 je celo izjavil, da po tem, ko so pripeljali očeta, je bil tudi sam pri njem in naslednji dan so ponovno prišli, da ga odpeljejo. Iz navedene izjave izhaja, da je bil tožnik takrat pri očetu, kar je skladno z njegovo izjavo z dne 14. 4. 2014. Iz prošnje z dne 17. 12. 2013 sicer izhaja, da je tožnik govoril o „našem domu“, vendar pojasnjuje, da je šlo za pomoto pri prevajanju in da je vseskozi govoril o domu svojih staršev, nikakor pa ni govoril o svojem domu. Izpostavlja tudi, da toženka ne loči med aretacijami in mučenju v letu 2009 in v letu 2013, zato povzema svoje izjave na vseh petih zaslišanjih in navaja, da ga je tajna policija aretirala in mučila v dveh obdobjih, in sicer štirikrat v letu 2009 in še enkrat približno leta 2013 pred njegovim odhodom iz Irana (torej pozno pozimi oziroma zgodaj spomladi leta 2013). Izpostavlja tudi, da ga z določenimi očitanimi nekonsistentnostmi toženka ni soočila, kar predstavlja kršitev pravil postopka, saj ni mogel pojasniti, katero izmed obdobij je mislil oziroma o katerem pridržanju je govoril. Glede ugotovitve toženke o njegovi splošni verodostojnosti še poudarja, da je povsem spregledala vse navedbe, glede katerih je bil tožnik konsistenten v kar petih zaslišanjih. Pri oceni verodostojnosti mora toženka upoštevati tudi pozitivne vidike. Namesto tega pa mu stopnjo podrobnosti opisa dogodkov celo šteje v škodo. Neutemeljene so tudi navedbe toženke v izpodbijani odločbi, da mu ni verjeti, da so ga res mučili, ker je navedel, da mučenje ni pustilo vidnih posledic, razen podplutb in bolečin, ki jih je odpravil z analgetiki. Toženka pri tem izhaja iz nedovoljene presumpcije, da je lahko mučen zgolj tisti, ki je po izpustitvi v tako slabem zdravstvenem stanju, da mora nujno poiskati pomoč in rehabilitacijo. Takšen pogoj ne izhaja niti iz Evropske konvencije o človekovih pravicah, niti iz Ustave RS, niti sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Po vsem povedanem meni, da je napačna presoja toženke, da ni dokazov, da bi on konkretno doživljal ponavljajoča se preganjanja zaradi politične aktivnosti. Svojo politično pripadnost je izražal ravno z udeležbo na demonstracijah. Ker so bila dejanja preganjanja tudi prijetje s strani tajne policije, v enem izmed teh dogodkov pa je tožnik ranil agenta, je povsem logična vzročna zveza med njegovo politično pripadnostjo in dejanji preganjanja ter posledično smrtno ogroženostjo zaradi poškodovanja tajnega agenta. Vzročna zveza je sledeča: če tožnik ne bi imel protivladnega političnega prepričanja, se ne bi udeležil demonstracij; če se ne bi udeležil demonstracij, ga tajna policija ne bi priprla ali mučila; če ga tajna policija ne bi nadlegovala, se tudi incident s poškodovanjem tajnega agenta ne bi mogel zgoditi. Poudarja, da je bil vzrok za zapustitev izvorne države preteklo preganjanje in strah pred novim preganjanjem zaradi njegove politične pripadnosti. Povod za zapustitev države pa je bil omenjeni incident. Toženka v izpodbijani odločbi nedopustno in nepravilno enači oziroma zamenjuje vzrok s povodom, kar pomeni kršitev materialnega prava. Dalje izpostavlja, da zato, ker toženka ni upoštevala informacij o državi izvora, je ostalo povsem neraziskano vprašanje, kakšne posledice ima za tožnika dejstvo, da se je spreobrnil v krščanstvo. S tem v zvezi navaja, da je takoj po vrnitvi iz Anglije, kjer se je srečal s svojo sestro, v prošnji 17. 12. 2013 navedel, da želi prestopiti v krščansko vero, svojo odločitev pa je še dodatno pojasnil na osebnem razgovoru 13. 1. 2014 in 14. 4. 2014. Poudarja, da se že počuti kristjana in da je v stalnem kontaktu z očetom C.C. iz Župnije ... glede čimprejšnjega krsta, da hodi ob nedeljah k maši in da prebira Sveto pismo. Poudarja tudi, da zanj, ki je odrasla oseba in ki potrebuje prevajalca, redni termin, ki je namenjen krščevanju dojenčkov, ne pride v poštev. Toženka je tudi povsem spregledala, da so pri odraslem človeku potrebne dalje in vsebinske priprave na krst v nasprotju s pripravami za krst dojenčka. Napačno je tudi stališče toženke, da njegova verska spreobrnitev na prošnjo nima vpliva. Splošno znano dejstvo je, da je Iran strogo muslimanska država, kjer pravica do svobode vesti ni zagotovljena, pač pa je strogo omejena. Če bi toženka pridobila informacije o izvorni državi, bi ugotovila, da tožniku na podlagi spreobrnitve v krščanstvo grozi preganjanje zaradi vere. S tem v zvezi v nadaljevanju tožbe citira poročilo Human Rights Watch z marca 2014. Meni pa tudi, da je nezakonita odločitev toženke v delu, da v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi utrpel resne škode, kot jo določa 28. člen ZMZ. Takšen sklep je toženka sprejela brez kakršnihkoli informacij o izvorni državi, čeprav je iz njegovih izjav jasno razvidno, da mu ob vrnitvi v izvorno državo grozi smrtna kazen oziroma usmrtitev oziroma mučenje in nečloveško ravnanje oziroma kaznovanje. Poudarja, da mu grozi resna škoda samo že na podlagi dejstva, da je poškodoval tajnega agenta. Pri tem njegovo politično prepričanje niti ni pomembno. Toženka bi morala upoštevati določbo desete alineje 23. člena ZMZ. Ker je v postopku dokazal preteklo mučenje in nečloveško ravnanje, je to resen znak utemeljenosti tveganja za nastanek resne škode, poleg tega pa se je dokazno breme o tem, da se takšno ravnanje ne bo ponovilo, prevalilo na toženko. Ta pa utemeljenih razlogov, zakaj se mučenje in nečloveško ravnanje ne bo ponovilo, ni niti zatrjevala, niti dokazala. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije in ugotovi, da izpolnjuje pogoje za podelitev statusa begunca oziroma podrejeno subsidiarne zaščite oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v novo odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo izpostavlja, da tožnik ni znal pojasniti razhajanj v svojih izjavah glede svoje poti v Veliko Britanijo. Ne more se strinjati z navedbami tožnika, da je bilo prevajanje slabo in nedosledno in da se s prevajalcem nista razumela. S tem v zvezi izpostavlja, da je bil tožnik na vsakem od osebnih razgovorov opozorjen, da v primeru nerazumevanja vprašanja na to opozori, pa tega nikoli ni storil. Vsakokrat je bil tudi vprašan, če razume prevajalca in na to je odgovoril pritrdilno. Prav tako na nobenem od osebnih razgovorov na vprašanje, če ima kakšno pripombo na postopek uradne osebe ali na prevajanje, ni imel pripomb. Bil pa mu je tudi vedno prebran zapisnik ob opozorilu, da branje spremlja zbrano in poda pripombe. Glede ne pridobitve informacij o izvorni državi navaja, da če so izjave neke osebe že same po sebi neprepričljive, potem tudi informacije, ki nek dogodek opisujejo, teh izjav ne morejo povzdigniti na raven verodostojnosti. Glede očitkov tožnika v zvezi z zaprtjem oziroma plombiranjem njegovega podjetja toženka navaja, da bi to lahko dokazal s fotografijo, iz katere bi bila razvidna plomba, pa tega ni storil. Zavrača tudi očitke o nepravilnem zapisu glede kraja prvega prijetja in časa pridržanja po le-tem in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Zavrača tudi očitke o neupoštevanju informacij o državi izvora glede posledic spreobrnitve v krščansko vero in ob tem opozarja, da se tožnik ni spreobrnil, temveč ima samo namen spreobrnitve. Prav tako vse do tega dne ni predložil dokazov o svoji spreobrnitvi ali informaciji, kdaj in kje bo do svetega krsta prišlo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 7. 7. 2014 odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Glede iskanja azila v Turčiji navaja, da je toženka spregledala, da je na osebnem razgovoru 1. 7. 2013 izrecno navedel, da si je želel rešiti življenje in da v Turčiji ni zaprosil za azil, ker bi ga tajna policija tudi tam našla. Poleg tega niti ne ve, ali je Turčija za Irance sploh varna država. Bil je v življenjski ogroženosti, to pa je poskušal rešiti na edini način, ki ga je poznal, to je s pobegom v Evropo. S tem v zvezi predlaga tudi svoje zaslišanje. Vztraja tudi na tem, da bi toženka morala pridobiti informacije o izvorni državi tako glede presoje statusa begunca kot glede podelitve subsidiarne zaščite. Glede zaprtja podjetja navaja, da toženka v odgovoru na tožbo spreminja svoja navajanja o tem, da o plombiranju njegovega podjetja „zagotovo obstajajo listinski dokazi“, češ da bi lahko tožnik to dokazal s fotografijo. Poudarja, da gre za nov očitek, ki ga izpodbijana odločba ne vsebuje, zato ga sodišče ne sme upoštevati. Sicer pa poudarja, da v zvezi s tem ne obstajajo nikakršni dokazi, ker tajna policija deluje tajno in brez dokazil. Glede svoje spreobrnitve v krščanstvo pa navaja, da je to notranji proces, za kar ne more predložiti nikakršnih listinskih dokazov, je pa navedel dovolj drugih okoliščin, ki kažejo na pristnost njegovih navedb. Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo in ga v dokaz vseh navedb zasliši.

V pripravljalni vlogi z dne 3. 9. 2014 tožnik še navaja, da v zvezi s svojo spreobrnitvijo v krščanstvo predlaga zaslišanje priče brata C.C., kaplana v Župniji ..., s katerim je že dlje časa v kontaktu, redno obiskuje svete maše in se intenzivno pripravlja na krst. Predlagana priča bo pojasnila svoje pozitivno mnenje o tožnikovi spreobrnitvi, o poteku priprav na krst in terminu krsta ter o svojem vedenju o preganjanju kristjanov v Iranu. Predložil je tudi dopis C.C., ki ga je le-ta naslovil na toženko v juliju 2014.

Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je toženka v obravnavani zadevi z izpodbijano odločbo odločila v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča I U 390/2014 z dne 12. 3. 2014, s katero je sodišče prvo odločbo toženke z dne 30. 1. 2014, s katero je zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v RS kot očitno neutemeljeno na podlagi določb 3. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, odpravilo zaradi zmotne uporabe navedenih določb ZMZ in kršitev pravil postopka in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V omenjeni sodbi je sodišče zaključilo, da toženka tožniku neutemeljeno očita neverodostojnost. V zvezi s sklicevanjem toženke na to, da se je tožnik v Iranu lahko zaposlil ter da so mu bili izdani osebni dokumenti, je sodišče v navedeni sodbi ugotovilo, da je tožnik v upravnem postopku izpovedal, da se je zaposlil pri svojem očetu v restavraciji ter da je imel lastno podjetje, ki ga je sicer oblast zaprla, je pa še vedno njegova last. V zvezi z osebnimi dokumenti je na izrecno vprašanje na osebnem razgovoru 1. 7. 2013 izpovedal, da je potni list pridobil pred zadnjimi volitvami, ko je zanj zaprosil na uradu. To po prepričanju sodišča v omenjeni sodbi pomeni, da ga je dobil, še preden so se začele njegove težave v Iranu. V zvezi s spremembo veroizpovedi, ki jo toženka prav tako označuje kot neverodostojno, pa je sodišče v omenjeni sodbi ugotovilo, da je tožnik v upravnem postopku izpovedal, da se je za spremembo vere odločil šele po tem, ko je že zapustil Iran, in sicer po tem, ko ga je v centru za tujce v Angliji obiskala sestra. Glede očitane neverodostojnosti v izpovedbi tožnika glede napada na hišo očeta pa je sodišče v omenjeni sodbi navedlo, da bi toženka morala upoštevati dejstvo, da je tožnik za napad na očetovo hišo izvedel od sestre, ki živi v Angliji, torej iz druge roke in še to po telefonu. Prav tako bi toženka tožnika po mnenju sodišča v omenjeni sodbi z njegovimi izjavami, ki jih označuje kot nasprotujoče, morala soočiti in morebitna neskladja v postopku razčistiti tako, da bi tožniku dala možnost, da jih pojasni. Opredeliti pa bi se tudi morala do v postopku s strani tožnika predloženih fotografij in upoštevati relevantne informacije o stanju v izvorni državi.

Toženka je v ponovljenem postopku na podlagi omenjene sodbe tega sodišča s tožnikom 14. 4. 2014 opravila ponovni osebni razgovor.

Sodišče na podlagi podatkov iz upravnega spisa zadeve ugotavlja, da je toženka v izpodbijani odločbi oceno tožnikove neverodostojnosti naredila brez upoštevanja vseh kriterijev, ki jih je sodišče izpeljalo iz ZMZ (21. člen), mednarodne sodne prakse in pravne doktrine in jih uporablja od sodbe v zadevi I U 979/2009 z dne 19. 8. 2009 naprej. Ti standardi in kriteriji predstavljajo nujen mehanizem za objektiviziranje subjektivnih vidikov ocenjevanja. Določilo 7. člena ZMZ namreč pravi, da je treba prošnjo obravnavati na objektiven način.

V obravnavanem primeru je toženka upoštevala samo kriterij notranje (ne)konsistentnosti (primerjava med posameznimi izjavami tožnika na osebnih razgovorih in v prošnjah za mednarodno zaščito), medtem ko zunanje (ne)konsistentnosti (primerjava tožnikovih izjav z informacijami o izvorni državi) toženka ni vključila v dokazno oceno. Celovitejša presoja drugega kriterija - zunanje (ne)konsistentnosti - bi bila v konkretnem primeru potrebna, ker je ocena notranje (ne)konsistentnosti po presoji sodišča v pretežnem delu neustrezna in ker tožnik ni navajal takšnih okoliščin preganjanja, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, kot je ustavnopravni standard za uporabo rednega postopka in dokaznega bremena toženke opredelilo Ustavno sodišče RS v svoji praksi (odločba Up-1187/06-15 z dne 19. 10. 2006, odstavek 8). V odločbi U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006 je Ustavno sodišče RS v 11. odstavku navedlo, da mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca. Ob tem pa sodišče tudi izpostavlja, da je toženka tožniku različno stopnjo podrobnosti opisa posameznih dogodkov na posameznih zaslišanjih (v postopku je namreč podal dve prošnji za mednarodno zaščito in bil trikrat zaslišan), celo štela v škodo oziroma je (tudi) s takšno argumentacijo utemeljila svojo odločitev o tožnikovi splošni neverodostojnosti in ni upoštevala, da je stopnja podrobnosti opisa posameznega dogodka odvisna tudi od vprašanja, ki je bilo tožniku na posameznem zaslišanju postavljeno. Tako od tožnika ni mogoče pričakovati, da bo na vsakem zaslišanju, ne glede na samo vsebino oziroma določnost postavljenega vprašanja, odgovoril glede vsakega dogodka popolnoma enako podrobno.

Dokazna ocena toženke o notranji (ne)konsistentnosti pa je neustrezna iz naslednjih razlogov:

V zvezi z dokazno oceno toženke, da se je tožnik lahko zaposlil v lastnem podjetju, ki se je ukvarjalo s transportom ter da so mu bili izdani osebni dokumenti (3. odstavek na 11. strani izpodbijane odločbe), je sodišče že v sodbi I U 390/2014 navedlo, da je tožnik v zvezi z osebnimi dokumenti na izrecno vprašanje na osebnem razgovoru 1. 7. 2013 izpovedal, da je potni list pridobil pred zadnjimi volitvami, ko je zanj zaprosil na uradu. To pomeni, da ga je dobil, še preden so se začele njegove težave v Iranu. Pa tudi na podlagi dejstva, da se je lahko zaposlil v lastnem podjetju, ni mogoče zaključiti, da iz tega sledi, da tožnik ni potencialna žrtev iranskega režima. Iz dokazne ocene toženke ni razvidno, zakaj zaradi dejstva, ker se je tožnik lahko zaposlil v lastnem podjetju, zaradi tega ni možno, da bi bil potencialna žrtev iranskega režima. Pri čemer v postopku niti ni bilo razčiščeno, v katerem časovnem obdobju se je tožnik zaposlil v lastnem podjetju (torej še preden so se začele njegove težave v Iranu ali po tem).

Dalje mu toženka očita, da je pri podaji druge prošnje in v samem osebnem razgovoru navedel tudi spremembo veroizpovedi ter da obiskuje cerkev in nedeljske maše, a zaradi neznanja jezika z župnikom ni imel kontakta ter da v Azilni dom prihaja skupina kristjanov, ki mu je povedala, da mora na krst čakati približno šest mesecev. Ob podaji prve prošnje pa ni navajal, da želi prestopiti v krščansko vero in da so doma prebirali Sveto pismo (4. odstavek na 11. strani izpodbijane odločbe). V zvezi s tem sodišče navaja, da je že v sodbi I U 390/2014 glede spremembe tožnikove vere navedlo, da je tožnik v upravnem postopku izpovedal, da se je za spremembo vere odločil šele po tem, ko je že zapustil Iran, in sicer po tem, ko ga je v Angliji obiskala sestra v centru za tujce. Iz tega sledi, da ob podaji prve prošnje še ni mogel navajati svojega prestopa v krščansko vero, saj se je, kot povedano, za spremembo veroizpovedi odločil po tem, ko ga je v Angliji obiskala sestra v centru za tujce, v zvezi s čemer je v postopku tudi predložil listino z dne 28. 12. 2013, iz katere izhaja, da je njegova sestra članica perzijske krščanske skupnosti. Tega dokumenta toženka pri oceni verodostojnosti tožnika v zvezi s spremembo njegove veroizpovedi sploh ni upoštevala. Sodišče pa s tem v zvezi tudi ugotavlja, da je tožnik tekom sodnega postopka predložil odgovor kaplana C.C. z dne 14. 7. 2014, ki ga je le-ta poslal toženki (priloga A5) in ki ga bo toženka v ponovnem postopku v zvezi s tem vprašanjem morala upoštevati.

Sodišče pa tudi ne vidi nobene nedoslednosti tožnikove izpovedi glede dogodka, ko so agenti tajne policije prvič prišli ponj. V zvezi s tem sodišče zgolj ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru z dne 13. 1. 2014 ta dogodek opisal manj podrobno, saj je povedal le-to, da so ga prvič prijeli v očetovi restavraciji, mu prevezali oči in ga z avtom odpeljali neznano kam. Medtem ko je na osebnem razgovoru 14. 4. 2014, ko je bil pozvan, da opiše dogodek, ko so tajni agenti prvič prišli ponj, ta dogodek opisal bolj podrobno, kar pa še ne pomeni, da bi samo zaradi stopnje podrobnosti opisa nekega dogodka bilo tožniku mogoče očitati neverodostojnost.

Dalje tudi v zvezi z očitano nekonsistentnostjo v 4. odstavku na 12. strani izpodbijane odločbe, da tožnik na prvem osebnem razgovoru ni omenil, da bi ga lovil eden od agentov, ker je poškodoval njegovega partnerja, temveč le, da se je ustrašil in zbežal; medtem ko je v drugem osebnem razgovoru izjavil, da ga je lovil agent, ker pa je bil hitrejši od njega, ga je slednji prenehal loviti, sodišče ugotavlja, da iz prvega osebnega razgovora (z dne 1. 7. 2013) na 6. strani izhaja, da je tožnik na vprašanje: opišite mi zadnje ustrahovanje, povzročeno s strani tajne policije, odgovoril: „ ... dva dni kasneje, proti večeru, so ponovno prišli pome. Zaradi vseh teh dogodkov sem bil tako pretresen, da sem se začel z njimi pretepati. Enega od dveh sem udaril, ta je padel po tleh in ko sem videl, da krvavi, sem se ustrašil, izgubil kontrolo in pobegnil...“ To pomeni, da iz njegove izjave na prvem osebnem razgovoru izhaja, da je poškodoval enega izmed agentov, zaradi česar se je ustrašil, izgubil kontrolo in pobegnil. Na osebnem razgovoru dne 14. 4. 2014 pa je, ko mu je bila predočena njegova navedena izjava iz osebnega razgovora z dne 1. 7. 2013, izpovedal: „Po tem, ko sem ga udaril, je začel krvaveti iz zadnjega dela glave. Z glavo je udaril na rob pločnika. Ustrašil sem se in pobegnil. Ko sem tekel, sem „čutil“, da mu drugi agent sledi nekaj časa, nato pa je verjetno opustil sledenje.“ (str. 4 zapisnika osebnega razgovora z dne 14. 4. 2014). Glede na takšne izpovedbe tožnika na obeh navedenih osebnih razgovorih sodišče v citiranih izpovedbah ne vidi nekonsistentnosti.

Sodišče pa tudi ni našlo nekonsistentnosti v izpovedbi tožnika glede vprašanja, kje se je zadnje ustrahovanje s strani agentov dogajalo - ali pred hišo tožnikovih staršev ali na njegovem domu. Sodišče ugotavlja, da ne drži zaključek toženke v 4. odstavku na 12. strani izpodbijane odločbe, da je tožnik pri podaji druge prošnje 17. 12. 2013 izjavil, da je tajna policija prišla ponj na njegov dom. Iz navedene prošnje za mednarodno zaščito z dne 17. 12. 2013 namreč izhaja (prvi odgovor tožnika na 7. strani prošnje), da je tožnik s tem v zvezi izpovedal: „Ko sem prišel nazaj domov, sem ugotovil, da je bil v teh dveh do treh dneh tudi oče prijet s strani tajne policije. Po približno dveh dneh je tajna policija pripeljala očeta v bližino naše hiše in ga vrgla iz avta na cesto. Bil je ves krvav. Ker so ga tam pretepali in mučili, ima še danes psihične težave. Po dveh dneh je tajna policija ponovno prišla na naš dom, da nas bi odpeljala. Prišlo je do fizičnega konflikta, ker sem se zoperstavil. Enega tajnega policista sem z roko udaril, da je padel po tleh in se je poškodoval, da je začel krvaveti, jaz pa sem zbežal proti mestu Urumje.“ Iz takšne izpovedbe tožnika ne izhaja, da se je omenjeni dogodek zgodil pri njem doma, temveč da se je zgodil pri očetu doma. Pri tem sodišče pripominja, da se z navedbo „naš dom“ na splošno pogosto označuje dom staršev. Prav tako sodišče v ostalih prošnjah za mednarodno zaščito in osebnih razgovorih ni zasledilo navedbe, da bi tožnik s tem v zvezi izpovedal, da je do tega dogodka prišlo pri njem doma in ne pri njegovih starših. Toženka pa v izpodbijani odločbi tudi ni konkretno navedla, na kateri strani katerega zapisnika o zaslišanju tožnika oziroma prošnje naj bi tožnik to izjavil. Dodati pa je potrebno, da iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 24. 5. 2013, in sicer iz tožnikovega odgovora na 3. vprašanje na 7. strani prošnje, izhaja, da je tožnik izpovedal: „Po tem, ko so pripeljali očeta, sem bil tudi jaz pri njem in naslednji dan so ponovno prišli, da me ponovno odpeljejo. Z njimi sem se zapletel v pretep, ker sem se želel osvoboditi, enega od njih sem potisnil stran od sebe, ta je nesrečno padel, ko sem videl tudi kri, pa sem pobegnil.“ Tako tudi iz te tožnikove izjave izhaja, da je do navedenega konflikta s tajnimi agenti prišlo na domu tožnikovih staršev.

Toženka pa tožniku utemeljeno očita nekonsistentnost glede njegovih izjav o času trajanja pripora (v 5. odstavku na 12. strani izpodbijane odločbe). Sodišče namreč ugotavlja, da je tožnik na drugem osebnem razgovoru dne 13. 1. 2014 na vprašanje, da opiše dogodek, ko ga je prijela tajna policija in ga zasliševala ter mučila, odgovoril med drugim, da so ga po nekaj dneh pridržanja izpustili na prostost (odgovor na 5. vprašanje na 5. strani zapisnika tega osebnega razgovora). Medtem ko je na osebnem razgovoru 14. 4. 2014 na vprašanje, kdaj se je zgodila prva aretacija in kdaj druga, odgovoril, da se je prva aretacija zgodila približno dvajset dni po volitvah in da je bil pridržan približno dva meseca (odgovor na 3. vprašanje na 10. strani zapisnika tega osebnega razgovora). Sodišče s tem v zvezi pritrjuje toženki, da je bistvena razlika, ali gre za pridržanje, ki traja dva meseca, ali pa nekaj dni. Vendar pa je potrebno upoštevati, da tožnik na osebnem razgovoru 13. 1. 2014 ni bil izrecno vprašan o času trajanja pridržanja, temveč je o tem izpovedal sam v zvezi z vprašanjem, ki se nanaša na opis dogodka, ko ga je prijela tajna policija ter ga zasliševala in mučila. Sicer pa sodišče sodi, da bi morala toženka tožniku ugotovljeno razhajanje o času prvega pridržanja predočiti in mu dati možnost, da le-to pojasni, sploh ob tem, da ostalih bistvenih nekonsistentnosti v njegovih izpovedbah sodišče ni našlo.

V zvezi z zaključkom toženke, da o tem, da so mu oblasti zaprle in plombirale podjetje ter mu odvzele licenco obratovanja zagotovo obstajajo listinski dokazi, ki jih tožnik ni predložil kot dokaz (zadnji odstavek na 12. strani izpodbijane odločbe) pa sodišče ugotavlja, da toženka te ocene ni izpeljala iz poznavanja razmer v Iranu, ampak izključno iz percepcije in doživljanja slovenske uradne osebe v tamkajšnje dogodke, zaradi česar sodišče takšne ocene ne more sprejeti kot dovolj kakovostne in zakonite.

Toženka pa je tudi pavšalno in brez dejanske podlage zaključila, da ne verjame trditvam tožnika o vsakodnevnem pretepanju in le enem obroku dnevno v času pripora, ki naj ne bi pustile vidnih posledic, razen nekaj podplutb in bolečin, ki jih je tožnik zdravil zgolj z analgetiki (1. odstavek na 13. strani izpodbijane odločbe). Zgolj na podlagi dejstva, da tožnik v vsem tem času ni iskal zdravstvene pomoči in rehabilitacije, po presoji sodišča namreč ni mogoče zaključiti, da tožnikove trditve o vsakodnevnem pretepanju v času pridržanja ne držijo.

Glede zaključka toženke v 3. odstavku na 13. strani izpodbijane odločbe, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je to bilo mogoče, saj tega ni storil ne v Turčiji, niti ni nameraval za mednarodno zaščito zaprositi v Sloveniji, sodišče ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru dne 1. 7. 2013 na vprašanje, zakaj ni v Turčiji zaprosil za mednarodno zaščito (4. vprašanje na 4. strani zapisnika osebnega razgovora z dne 1. 7. 2013), odgovoril: „Želel sem rešiti svoje življenje. Zakaj bi zaprosil za azil v Turčiji, saj me lahko tajna policija najde tudi v Turčiji. Ne vem, ali je Turčija za Irance varna država.“. Po presoji sodišča je tožnik torej prepričljivo pojasnil, zakaj v Turčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito in sodišče meni, da mu toženka neutemeljeno očita, da za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je to bilo mogoče.

Vprašanja glede tožnikovega prihoda v Anglijo oziroma trenutka in kraja, ko je bil prijet s strani angleške policije, v zvezi s čemer mu toženka v izpodbijani odločbi tudi očita nekonsistentnosti (str. 9 izpodbijane odločbe), pa po presoji sodišča ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju tožnikove (ne)verodostojnosti, saj se le-ta neposredno sploh ne nanaša na vprašanje izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca oziroma na priznanje subsidiarne zaščite. Bistvena nekonsistentnost mora namreč biti vezana na razloge za preganjanje.

Iz vsega povedanega izhaja, da je toženka pravilno ugotovila samo eno nekonsistentnost, v zvezi s katero pa bi morala tožnika, kot že povedano, soočiti.

Po navedenem bi toženka tako z vidika ugotavljanja pogojev za status begunca, kot tudi z vidika pogojev za subsidiarno zaščito morala pridobiti poročila o stanju v Iranu in presoditi poročila, ki jih je tekom postopka predložil oziroma se nanje skliceval tožnik, in sicer v povezavi z okoliščinami, ki jih je navedel tožnik. Toženka sicer v izpodbijani odločbi omenja „zgoraj navedena poročila in informacije...“ (4. odstavek na 13 strani), vendar pa sodišče ugotavlja, da razen opombe 2 na strani 13 izpodbijane odločbe v le-tej niso niti omenjene nobene druge informacije oziroma poročila o izvorni državi. Šele na tej podlagi bi lahko toženka z zadostno stopnjo zanesljivosti ocenila tožnikovo (ne)verodostojnost in pogoje za status begunca in za subsidiarno zaščito. Kolikor pa bo toženka v ponovljenem postopku ugotovila, da se je tožnik spreobrnil v krščansko vero, pa bo morala pridobiti poročila o stanju v Iranu tudi v zvezi s tem vprašanjem. Šele po pridobitvi in preučitvi takšnih informacij o izvorni državi bi namreč v takšnem primeru mogla ugotoviti, ali zaradi spreobrnitve v krščanstvo takšni osebi v Iranu grozi preganjanje zaradi vere.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Toženka mora izdati nov upravni akt v 30-dneh od prejema te sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča, ki zadevajo vodenje postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Glede predloga tožnika, da sodišče v zadevi opravi glavno obravnavo, zasliši tožnika in predlagano pričo ter v zadevi odloči meritorno, pa sodišče pojasnjuje, da mora po naravi stvari toženka na prvi stopnji odločanja odpraviti sistemsko napako neuporabljanja informacij o stanju v izvorni državi, saj gre za bistveni in najpomembnejši del dokaznega postopka v zadevah mednarodne zaščite. Ta bistvena in celo sistemska pomanjkljivost odločanja na prvi stopnji ne more biti nadomeščena s prakso odločanja Upravnega sodišča, kajti to bi bilo v nasprotju z določbo prvega odstavka 157. člena Ustave RS.