VDSS sodba Pdp 87/2015

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 5. 2014, nezakonita.

2. Delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, tako da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oz. na drugo primerljivo delo, v roku 8 dni.

3. Tožena stranka je dolžna tožnika za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in mu iz naslova plače (zmanjšane za obračunane in s strani tožene stranke odvedene davke in prispevke) plačati mesečne zneske, kot bi jih tožnik dobival na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi, če bi v navedenem obdobju bil zaposlen pri toženi stranki, in vse druge prejemke, do katerih bi bil upravičen na podlagi pogodbe o zaposlitvi in na podlagi zakonskih določil in aktov tožene stranke (regres, božičnica, trinajsta plača) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti mesečnih zneskov plače in od zapadlosti drugih zneskov pa do dokončnega plačila, vse v 8 dneh.

4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške v višini 1.143,75 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe.“

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 740,78 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, sama pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku z dne 5. 5. 2014, na ugotovitev, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, tako da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oz. na drugo primerljivo delo, v roku 8 dni, ter da je tožena stranka dolžna, za čas od prenehanja delovnega razmerja zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo, prijaviti tožnika v zavarovanje in mu iz naslova plače (zmanjšane za obračunane in s strani tožene stranke odvedene davke in prispevke) plačati mesečne zneske, kot bi jih tožnik dobival na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi, če bi bil v navedenem obdobju zaposlen pri toženi stranki, in vse druge prejemke, do katerih bi bil tožnik upravičen na podlagi pogodbe o zaposlitvi in na podlagi zakonskih določil in aktov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti mesečnih zneskov plače in od zapadlosti drugih zneskov pa do dokončnega plačila, vse v 8 dneh. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse stroške postopka, z zakoniti zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe do plačila, v roku 8 dni od dneva izdaje sodbe, da ne bo izvršbe (I.tč. izreka). Odločilo je še, da tožena stranka trpi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2Zoper sodbo v celoti se pritožuje tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da v skladu z jezikovno razlago 226. člena ZDR-1 nobenemu delavcu, ki bo kadarkoli v letu 2014 dopolnil 55 let, ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez njegovega soglasja. Prejšnji ZDR je drugače kot ZDR-1 v 114. členu določal, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. V 201. členu pa je ZDR določal, da delavci starejši od 55 let uživajo posebno varstvo. ZDR-1 pa drugače kot ZDR sedaj v 226. členu določa, da posebno varstvo pred odpovedjo uživajo delavci, ki v letu 2014 izpolnijo pogoj starosti 55 let. V skladu z jezikovno razlago navedenega člena, nobenemu delavcu, ki bo kadarkoli v letu 2014 dopolnil 55 let, ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez njegovega soglasja. Sodna praksa na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče se nanaša zgolj na določila ZDR in ne na določila novega ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo in bi moralo zaključiti, da je bila odpoved tožniku nezakonita, saj je slednji v letu 2014 izpolnil pogoj starosti 55 let. Tožena stranka bi morala pridobiti njegovo soglasje, da bi mu lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se namreč ni ukvarjalo z vprašanjem diskriminacije, ki jo je tožnik zatrjeval, obrazložitvi v tem delu pa je namenjena zgolj ena vrstica sodbe. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni bila posledica diskriminacije in individualnega delovnega spora vodenega v letu 2008, pri čemer pa za takšen zaključek ni navedlo razlogov. Sklicuje se na obrnjeno dokazno breme v primerih zatrjevanja prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov. Delodajalec oz. tožena stranka je z zaslišanjem prič dokazovala, da ni kršila načela enakega obravnavanja oz. prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokaze (zaslišanje prič), ki jih je tožnik predlagal glede dejstva, da je bil diskriminiran in deležen povračilnih ukrepov. Tožnik je na glavni obravnavi 25. 11. 2014 zavrnitev dokaznih predlogov tudi grajal, ker gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Hkrati uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje tožniku onemogočilo dokazovanje zatrjevanega dejstva in ga v odnosu do tožene stranke postavilo v neenakopraven položaj, in mu s tem odvzelo pravico do izjave v postopku. Tožnik je dokaze predlagal ravno iz razloga, da bi dokazal diskriminatorni razlog. Sklicuje se na sodno prakso v skladu s katero je zavrnitev dokaznega predloga dopustna le, če so podani upravičeni razlogi, med te pa ne sodi ugotovitev nasprotnega dejstva na podlagi izvedbe in ocene drugih dokazov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče drugih dokaznih predlogov ni izvedlo, ker je bilo prepričano, da (že drugi) izvedeni dokazi zadoščajo za odločitev, kar je nedopustno. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožniku naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, da tožena stranka trpi svoje stroške postopka) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je napačno uporabilo materialno pravo.

6Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Izpodbijana sodba ima razumljiv izrek, izrek ne nasprotuje samemu sebi, niti razlogom sodbe, v sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju.

7V tem individualnem delovnem sporu je tožnik uveljavljal nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 5. 2014 ter posledično reintegracijo in izpolnitev reparacijskih zahtevkov za čas prenehanja delovnega razmerja.

8Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2012 kot vodja oddelka informacijsko servisnega centra. Tožena stranka je na podlagi kadrovskega predloga z dne 4. 4. 2014 in s sklepom o spremembi kadrovskega načrta z dne 24. 4. 2014 sprejela odločitev, s katero je spremenila svojo organiziranost tako, da se oddelek informacijsko servisnega centra ukine in se naloge oziroma področje dela oddelka prenesejo in prerazporedijo v oddelek za razvoj informacijskih rešitev. Tožena stranka je tožniku vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi 5. 5. 2014. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen odpovedni razlog. Zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov se je tožena stranka odločila za ukinitev delovnega mesta, tj. vodja oddelka informacijsko servisnega centra, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ugotovilo je, da obstaja objektiven in resen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

9Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker ima tožnik posebno pravno varstvo pred odpovedjo.

10Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi uživajo le tisti delavci, ki so ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že stari 55 let in ne tisti, ki šele v teku odpovednega roka oz. v tekočem letu dosežejo to starost. Pri tem se je sklicevalo na sodno prakso in na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 78/2013. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče RS sicer res zavzelo stališče, da za opredelitev starejšega delavca in njegovega dodatnega varstva v skladu s 114. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ni odločilno, ali delavec dopolni predvideno starost enkrat v letu, temveč ali to starost dopolni ob vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Vendar pa je, kot pravilno opozarja pritožba, potrebno upoštevati, da ZDR-1 drugače kot ZDR opredeljuje pojem starejšega delavca, ki uživa posebno varstvo. ZDR je v 114. členu določal, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. ZDR je starejšega delavca opredeljeval kot delavca, ki je starejši od 55 let (201. člen ZDR). V skladu z 226. členom ZDR-1 pa je kot delavec, ki uživa posebno varstvo izrecno opredeljen tudi delavec, ki v letu 2014 izpolni pogoj starosti 55 let. Glede na jezikovno razlago 226. člena ZDR-1 torej delavcu, ki je v letu 2014 izpolnil pogoj starosti 55 let, ni mogoče brez njegovega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi, dokler ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Med strankama ni sporno, da tožnik, roj. 24. 5. 1959, pogoja starosti 55 let ob vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 5. 5. 2014 še ni izpolnil, vendar pa ga je izpolnil v letu 2014, in sicer 19 dni po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11Na podlagi vsega navedenega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 226. člena ZDR-1. Ker je tožnik v letu 2014 dopolnil 55 let, uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo v skladu s 114. členom ZDR-1. Tožnik pisnega soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podal, kar pomeni, da mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

12Pritožbeno sodišče je že na podlagi navedenega v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka. Do ostalih pritožbenih navedb se ni opredeljevalo, saj glede na odločitev pritožbenega sodišča (ugoditev pritožbi že zaradi zmotne uporabe materialnega prava), v skladu s 360. členom ZPP niso odločilnega pomena.

13Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP, ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Vrednost spornega predmeta je določilo v skladu z drugim odstavkom 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in naslednji), kot znesek šestih bruto plač, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi (6 x 2.619,13 EUR). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo naslednje stroške postopka: nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini 477,10 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 v višini 440,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV, skupaj 1.143,75 EUR.

14Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Od priglašenih stroškov postopka je pritožbeno sodišče tožniku priznalo nagrado za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 v višini 587,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV, skupaj 740,78 EUR. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bil potreben strošek, zato ga krije sama (155. člen ZPP).