VSL sklep II Cp 2594/2015

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljenega zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi v tem pravdnem postopku in odločilo, da bo o stroških postopka z začasno odredbo odločeno v pravdi s končno odločbo.

2Zoper sklep se je v roku pritožila tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljenega zavrne, podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da po pravni teoriji in sodni praksi zamudna sodba Okrožnega sodišča v Krškem I P 13/2011 z dne 21. 3. 2011 (v spisu priloga A2), izdana zoper sedaj pokojnega J.C., v njeni 3. točki izreka učinkuje tudi zoper toženko kot njegovo dedinjo, katera odgovarja za zapustnikove dolgove in je njegova univerzalna pravna naslednica. Gre za istovetni zahtevek po tožbi v tem pravdnem postopku z odločitvijo s prej citirano zamudno sodbo v njeni 3. točki izreka, saj se oba zahtevka nanašata na plačilo istih stroškov, torej temeljita na isti dejanski in pravni podlagi. Podrejeno pritožba ugovarja zastaranje zahtevka, pri čemer se sklicuje na obširne navedbe v odgovoru na tožbo z dne 13. 5. 2015.

3Pritožba ni utemeljena.

4Da je določeni tožbeni zahtevek istoveten z drugim zahtevkom, morata biti zahtevka identična po svoji vsebini in morata temeljiti vsaj na isti dejanski, če že tudi ne na isti pravni podlagi (tako pravna teorija; glej prof. dr. Janez Šinkovec in mag. Boštjan Tratar: Veliki komentar ZPP s sodno prakso; Založba Oziris Lesce 2003 – komentar k 319. členu). Za že razsojeno stvar pa gre, če je že bilo pravnomočno odločeno o istovetnem tožbenem zahtevku. Nedvomno tožbeni zahtevek, kateremu je bilo ugodeno v 3. točki izreka zamudne sodbe iz priloge A2, že po svoji vsebini ni identičen tožbenemu zahtevku v tej pravdi, saj zahtevek v zamudni sodbi, posledično njemu tudi odločitev, ni opredeljen po višini, torej ni določen in je zato neizvršljiv, medtem ko je tožbeni zahtevek v tej pravdi določno opredeljen tudi po višini. Ker zahtevka nista identična, je sodišče prve stopnje moralo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi kot neutemeljenega zavrniti že iz tega razloga, saj je zaradi neidentičnosti zahtevkov irelevantno pravno vprašanje glede univerzalnega nasledstva dediča in temu posledično učinkovanje sodne odločbe, izdane zoper zapustnika, zoper zapustnikovega dediča.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi in je pri vprašanju utemeljenosti ugovora lahko upoštevalo le tiste podatke in navedbe strank, ki so mu bile znane in predočene do odločanje z izpodbijanim sklepom. Ugovora zastaranja, ki ga tožena stranka prvič poda v pritožbi, ni moglo upoštevati, kar pomeni, da navedbe v zvezi z ugovorom zastaranja in sam ugovor zastaranja na odločitev o ugovoru z izpodbijanim sklepom niso mogle vplivati. Ker pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku odloča izključno o vprašanju pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o ugovoru z izpodbijanim sklepom, lahko upošteva le tiste podatke v spisu, ki so bili znani sodišču prve stopnje ob njegovem odločanju. To pomeni, da so pritožbene navedbe o zastaranju irelevantne za ta pritožbeni postopek.

6Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju).