VSL sodba I Cpg 1055/2015

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

„I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 53459/2013 z dne 12. 4. 2013, ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 765,74 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneskov:

- 531,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2012 do plačila,

- 5,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2012 do plačila,

- 119,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2013 do plačila,

- 1,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2013 do plačila,

- 107,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2013 do plačila,

na podlagi pripoznave,

za glavnico 2.381,79 in za zakonske zamudne obresti od zneskov:

- 1.877,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2013 do plačila,

- 315,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2012 do plačila,

- 189,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2012 do plačila.

II. Sklep o izvršbi pa se razveljavi v 1. točki izreka za znesek 1.312,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 35,74 EUR od 31. 1. 2013,

- 867,22 EUR od 24. 2. 2013,

- 409,64 EUR od 28. 10. 2012

in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

III. Sklep o izvršbi ostane v veljavi v 3. točki izreka za 129,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2013 do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 573,46 EUR nadaljnjih stroškov v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“

2Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. Izpodbija jo v I., III. in IV točki izreka, iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter relativnih in absolutnih bistvenih kršitev postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tega postopka. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo računov za opravljene nakupe in popravilo njenih vozil. Ugodilo je zahtevku za plačilo računov, ki jih je tožena stranka priznala in še za plačilo računov 222448 (A10), 1212480 (A11) ter 212190 (A13), ki se nanašajo na vozilo MAN 000.

6Glede računov, ki se nanašajo na vozilo MAN 000, je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke, da popravil, ki se zaračunavajo v teh računih, ni naročila. Glede naročanja storitev, ki so bile med pravdnima strankama dogovorjene s Pogodbo o postopnem opravljanju servisnih in ostalih storitev za gospodarska vozila (A3), je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa (6. točka obrazložitve) zapisalo, da je toženec (zanjo direktor A. A.) na prvem naroku povedal, da je bil pooblaščen za naročanje (poleg direktorja še) B. B. Zato ne drži pritožbena trditev, da sodišče z ničemer ni pojasnilo, na podlagi katerih dejstev je prišlo do ugotovitve, da je bil B. B. pooblaščen za zastopanje. Tega dejstva tožeča stranka ni zanikala, zato njegovo dokazovanje ni bilo potrebno (prvi odstavek 214. člena ZPP). Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do take ugotovitve, posledično ni utemeljen. Ker pritožnica ni uspela izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil pooblaščen za naročanje popravil vozil tožene stranke pri tožeči stranki B. B., je materialno pravno neutemeljeno njeno stališče, da bi morala tožeča stranka pred začetkom popravila zahtevati še odobritev zakonitega zastopnika tožene stranke. Zastopnikova pravna dejanja imajo neposredni pravni učinek za zastopanega (drugi odstavek 70. člena OZ).

7Pritožnica prvostopnemu sodišču očita zmotno dokazno oceno v zvezi z naročilom popravila po računu 213190. Vztraja pri stališču, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je tožena stranka naročila popravilo po tem računu, ker je tudi priča B. B. izjavil, da podpis na naročilnici ni njegov. S takim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, priča B. B. ni zanikal, da je naročil popravilo, pač pa nasprotno, da je sam pripeljal avto na popravilo, ker je „zakuhal“ in da ne ve, zakaj naročilnice ni podpisal. Dokazna ocena glede naročila popravila po računu 213190 je opravljena po metodoloških pravilih iz 8. člena ZPP, zato je pritožnica z iztrganimi segmenti izjave priče B. B., na katere se opira v pritožbi, ne more uspešno izpodbiti.

8Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bila nad toženo stranko 17. 4. 2014 pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava. Potrjena poenostavljena prisilna poravnava učinkuje le na upnike, ki so navedeni v posodobljenem končnem seznamu terjatev upnikov (četrti odstavek 221.b člena v zvezi s četrtim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je vpogledalo v evidenco AJPES in ugotovilo, da je Okrožno sodišče v Kranju izdalo sklep St 2778/2013 z dne 19. 3. 2014 o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom C. d.o.o. Če bi sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave St 2778/2013 z dne 19. 3. 2014 dejansko učinkoval na terjatev tožeče stranke, torej, da je navedena v posodobljenem seznamu upnikov na dan 9. 1. 2014, ki je sestavni del izreka sklepa in je bil objavljen hkrati z objavo tega sklepa, bi morala tožena stranka do konca glavne obravnave v tem sporu to dejstvo zatrjevati, česar pa ni storila. Tudi v pritožbi ne trdi, da je tožeča stranka navedena v posodobljenem seznamu upnikov na dan 9. 1. 2014, pač pa le da potrditev poenostavljene prisilne poravnave vpliva na končno poplačilo upnikov. Če pri tem meni, da učinkuje na poplačilo terjatev tudi tistih upnikov, ki niso navedeni v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221. d, je njeno stališče zmotno.

9S tem se izkaže, da tožena stranka ni uspela uveljaviti razlogov, na katere se je sklicevala v pritožbi, in ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).