UPRS sodba I U 2016/2014

Tožba se zavrne.

Carinski urad Murska Sobota je kot prvostopni davčni organ z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo tako, da je združil v en postopek tri zadeve davčnih izvršb zoper tožnika, nadalje je odločil, da je tožeča stranka dolžna plačati dolg v skupnem znesku 1.475,00 EUR in sicer na podlagi sklepa št. EDST 7816/2010 z dne 5. 11. 2010 stroške postopka v znesku 50,00 EUR, na podlagi sklepa št. PRUZ 2733/2010 z dne 9. 11. 2009 globo v znesku 1.100,00 EUR, na podlagi plačilnega naloga št. 11037465 z dne 22. 5. 2012 globo v znesku 250,00 EUR, stroške izdaje izpodbijanega sklepa v višini 75,00 EUR ter vse nadaljnje stroške davčne izvršbe, ki bodo obračunani s posebnim sklepom. V izreku izpodbijanega sklepa je določen tudi način davčne izvršbe z rubežem, cenitvijo in razprodajo tožnikovih nepremičnin.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je izvršba predlagana na podlagi 146. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in sicer izvršba denarnih terjatev, ki izhajajo iz izvršilnih naslovov, navedenih v izreku sklepa. Carinska uprava, ki se po določbah ZDavP-2 šteje za davčni organ, je pristojna tudi za davčno izvršbo denarnih terjatev, ki se terjajo v skladu z ZUP in Zakonom o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Ker tožnik kot dolžnik ni poravnal dolgovanih obveznosti, je bilo potrebno v skladu z določbami ZDavP-2, ki se citirajo v nadaljnji obrazložitvi, izdati izpodbijani sklep in s tem začeti davčno izvršbo.

Drugostopenjski davčni organ je izpodbijani sklep delno spremenil, tako da je popravil navedbo prvega in drugega izvršilnega naslova ter pri tretjem datum izvršljivosti. V preostalem delu je pritožbo tožnika zavrnil. V razlogih ugotavlja, da se v konkretnem primeru prisilno izvršujejo stroški postopka Okrajnega sodišča v Ljubljani ter dve globi in sicer ena Okrajnega sodišča v Ljubljani ter ena Mestne občine Ljubljana. Izvršilni naslovi so opremljeni s potrdilom o izvršljivosti in se zato štejejo dejstva, navedena v teh potrdilih, za dokazana. Čeprav je bil nad tožnikom 19. 1. 2010 začet postopek osebnega stečaja, pa so terjatve iz izvršilnega naslova postale izvršljive po 19. 1. 2010, in nanje odpust obveznosti v zvezi z osebnim stečajem ne učinkuje.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga sodišču, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo v celoti razveljavi (pravilno odpravi). Tožnik poudarja, da znesek dolga pretežno izvira iz prometnega prekrška zaradi prekoračitve hitrosti. Naložena mu je bila globa v višini 1.100,00 EUR, kar je več kar znaša povprečna plača v Republiki Sloveniji. Prav tako poudarja, da je bil nad njim uveden postopek osebnega stečaja ter da je bilo s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 1. 2010 odločeno o odpustu vseh navadnih in podrejenih terjatev upnika do tožnika na dan 19. 1. 2010. Tožnik citira 23. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa, da ima vsakdo pravico da se o njegovih pravicah in dolžnostih odloča brez nepotrebnega odlašanja. Okrajno sodišče, ki je obravnavalo njegov prekršek, je imelo leto dni časa za obravnavo, vendar zadeve ni privedlo do pravnomočnosti. Če bi sodišče odločalo brez nepotrebnega odlašanja, bi do pravnomočnosti izpodbijanih odločb prišlo pred dnevom izdaje sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. ST 55/2010 z dne 19. 1. 2010, v tem primeru pa tožnik dolga do države ne bi imel. Tožnik opozarja tudi na postopek v zvezi z uklonilnim zaporom, ki je bil zoper njega ustavljen in sicer zaradi preseganja časovnih limitov za njegovo izvedbo.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa ZDavP-2. Prav tako so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni pogoji za izvršbo. Oba plačilna naloga in sodba, ki se je izvršuje, so opremljeni s potrdilom o izvršljivosti, kar v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) predstavlja potrdilo. Zato se ta okoliščina v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZUP šteje za dokazano. V zadevi je bil nad tožnikom v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani izdan sklep o odpustu obveznosti v postopku osebnega stečaja, ki je bil začet 19. 1. 2010. V njem je bilo odločeno, da se odpustijo obveznosti stečajnega dolžnika – tožnika in da odpust obveznosti učinkuje za vse navadne in podrejene terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do dne 19. 1. 2010. Že drugostopenjski organ je tožniku natančno pojasnil z uporabo prvega odstavka 408. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prijave osebnega stečaja, če ni v drugem odstavku tega člena drugače določeno. Do novele ZFPPIPP-C pa je citirana določba določala, da odpust obveznosti učinkuje za vse navadne in podrejene terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, če v ni v drugem odstavku tega člena drugače določeno. Bistvo spora je v tem, da se izterjujejo terjatve, ki so postale izvršljive po 19. 1. 2010, ko je nastopil odpust obveznosti. Globa za prekršek, ki je bila tožniku naložena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 1. 7. 2009, je postala pravnomočna dne 18. 2. 2010 in izvršljiva dne 7. 4. 2010. Pri tem je potrebno poudariti, da uveljavljeno stališče sodne prakse določa, da terjatev nastane šele z njeno izvršljivostjo, ne pa že z izdajo odločbe o denarni kazni. Terjatev Okrajnega sodišča v Ljubljani iz naslova sodne takse v višini 50,00 EUR je bila tožniku naložena z nalogom za plačilo sodne takse z dne 29. 11. 2010, pravnomočnem dne 9. 12. 2010 in izvršljivim dne 16. 12. 2010, torej po začetku postopka osebnega stečaja. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da so vse tri obveznosti postale izvršljive po začetku stečajnega postopka, torej po datumu 19. 1. 2010.

Tožnikovi ugovori v zvezi z izvršilnim naslovom v tem postopku niso relevantni, saj v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2).

Glede kršitve Ustave v zvezi s sojenjem brez nepotrebnega odlašanja sodišče opozarja, da če tožnik ocenjuje, da je v citiranih primerih prišlo do teh kršitev, je to stvar, ki se tiče drugih postopkov. V konkretnem primeru pa je naslovno sodišče dolžno upoštevati Ustavo in zakon, ki določa, da je obveznosti do države potrebno poravnati, če le te niso bile odpuščene na zakonsko dovoljen način (ZDavP-2).

Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.