UPRS sklep I U 847/2014

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Univerza v Ljubljani je na podlagi Javnega razpisa za izbor mentorjev novim mladim raziskovalcem za leto 2014 – razpis v letu 2013 (v nadaljevanju Javni razpis) podala prijavno vlogo za izbor mentorjev novim mladim raziskovalcem za leto 2014, ki se nanaša na kandidata za mentorja A.A. Tožena stranka je v skladu z 22. členom Sklepa o ustanovitvi Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju Agencija), v zvezi z 12. členom in 20. členom Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti (v nadaljevanju ZRRD), sklepa Znanstvenega sveta agencije (v nadaljevanju ZSA) in Sklepa o izboru mentorjev mladim raziskovalcem za leto 2014 št. 6361-2/2013-750, ki ga je sprejel direktor 6. 2. 2014, v zadevi prijave Univerze v Ljubljani na Javni razpis izdala izpodbijano obvestilo o sklepu o izboru mentorjev za leto 2014. Iz obvestila Univerzi v Ljubljani sledi, da se A.A., pod številko prijave 412, št. mentorja 4534, šifra raziskovalnega področja 2. 06 z nazivom Sistemi in kibernetika, Program P 2-2232, ocena A 15,34, ne izbere za kandidata za mentorja.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je strokovno telo je pregledalo prijave kandidatov za mentorje in prerazporeditev mentorjev na druge vede oz. področja, ki so jih skladno s 96. členom Pravilnika podali člani Znanstvenih svetov ved. Strokovno telo je prerazporedilo 53 prijav. Ocenjevanje prijav je potekalo skladno s Pravilnikom o postopkih sofinanciranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (v nadaljevanju Pravilnik) in Metodologije ocenjevanja prijav za razpise (v nadaljevanju metodologija), ki je sestavni del razpisne dokumentacije. Agencija je pripravila zbir podatkov za vse prijavne vloge, ki so bili relevantni za ocenjevanje in sicer ocena A1, A2, A3, A4 ter A' in A''). Strokovno telo je pregledalo rezultate ocenjevanja, preglednice so bile pripravljene po znanstvenih vedah in po raziskovalnih področjih. Približno 90 % izbranih mentorjev je bilo na prednostni seznam mentorjev uvrščenih glede na skupno oceno prijave (ocena A), ob upoštevanju pogojev in omejitev iz 100. člena Pravilnika in metodologije, o 10 % mentorjev, ki se še uvrstijo na prednostni seznam mentorjev pa je razpravljalo strokovno telo. Kot kazalce je upoštevalo največje število skupnih točk A znotraj raziskovanega področja, raziskovalno izjemnost (največji A' in A'' znotraj raziskovalni področij) ter mlajše kandidate za mentorje, ki izkazujejo raziskovalno izjemnost. Strokovno telo je pripravilo predlog prednostnega seznama prijav in ga posredovalo v ZSA v obravnavo. Ta je obravnaval predlog in skladno s 25. členom in 100. členom Pravilnika sprejel dopolnitve in minimalne spremembe, pri čemer je odpravljal nesorazmerja v porazdelitvi med raziskovalnimi področji in upošteval kazalce iz četrtega odstavka 100. člena Pravilnika. Na podlagi sklepa ZSA o predlogu sklepov o izboru prijav za mentorje mladim raziskovalcem s predlogom prednostnega seznama prijav, je direktor Agencije sprejel sklep o izboru mentorjev mladim raziskovalcem za leto 2014 (6316-2/2013-750 z dne 6. 2. 2014). V skladu s 26. členom Pravilnika Agencija se izda prijavitelju individualno obvestilo o rezultatu izbora prijav. Prijavitelj lahko skladno s prvim odstavkom 28. člena Pravilnika vloži ugovor.

Ugovor Univerze v Ljubljani zoper obvestilo o izboru mentorjev za leto 2014 na podlagi obravnavanega Javnega razpisa za kandidata za mentorja A.A. je zavrnil Upravni odbor Agencije s sklepom 6316-2/2013-831 z dne 16. 4. 2014. Iz obrazložitve zavrnitve izhaja, da je Komisija za ugovore na obvestila o sklepu o izboru mentorjev za leto 2014 (v nadaljevanju komisija), preverila navedbe prijavitelja ter ugotovila, da kandidat za mentorja izpolnjuje razpisne pogoje, vendar se ob upoštevanju Pravilnika in metodologije, njegove skupne ocene in števila razpisanih mest ni uvrstil v ožji izbor. Pri tem je komisija upoštevala 28. člen Pravilnika. in preverila postopek ter ugotovila, da ni prišlo do kršenja postopka ali očitne napake. Prijava je bila preusmerjena s področja 3.03 na področje 2.06 utemeljeno, na podlagi mnenja članov Znanstvenega sveta s področja medicine in potrjena s strani strokovnega telesa. Znanstveni svet je odločitev o preusmeritvi utemeljeval z dejstvom, da tri objave od petih, navedenih v prijavni vlogi, ne sodijo v primarno področje medicine, pri ostalih dveh objavah pa je naveden kot tretji od osmih oziroma zadnji (morda vodilni soavtor) ter, da program mladega raziskovalca ni neposredno klinične medicinske narave, temveč ima bolj značilnost temeljne – bazične raziskave. Komisija ugotavlja, da je programska skupina P2-0232, v kateri deluje tudi A.A. dobila tri mentorska mesta (B.B., C.C., ki sta v ocenjevalnem postopku zbrala več točk kot A.A. ter D.D., ki je bil izbran kot mlajši mentor), kar je v skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 100. člena Pravilnika maksimalno število mentorjev na programsko skupino.

Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil tožbo. Tožnik navaja, da je kot kandidat za mentorja izpolnil prijavno vlogo na Javni razpis in jo tudi podpisal. Ob njem je prijavno vlogo elektronsko podpisal tudi izvajalec usposabljanja, to je Univerza v Ljubljani, Fakulteta za elektrotehniko. Tožena stranka je 7. 2. 2014 izdala obvestilo o sklepu o izboru mentorjev, iz katerega je razvidno, da je direktor tožene stranke 6. 2. 2014 izdal sklep o izboru mentorjev za leto 2014, iz katerega izhaja, da tožnik ni bil izbran za mentorja. Univerza v Ljubljani in tožnik sta zoper navedeni sklep vložila ugovor, ki sta ga podpisala tako tožnik, kot tudi rektor Univerze v Ljubljani, ki je omenjeni sklep prejela 23. 4. 2014, kar je razvidno iz njenega žiga na sklepu. Tožnik meni, da je v navedenem postopku imel položaj stranke, saj je dejansko sam podpisal svojo prijavno vlogo in tako začel sam predmetni upravni postopek. Pri tem se sklicuje na prvi odstavek in drugi odstavek 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Podpisal je tudi ugovor zoper obvestilo o sklepu o izbiri. Hkrati je tožnik tisti o pravicah in obveznostih katerega se je v upravnem postopku odločalo. V postopku se je namreč odločalo o tem, ali bo tožnik izbran za mentorja mlademu raziskovalcu ali ne. S sklepom o izboru je bilo odločeno o tožniku kot kandidatu za mentorja mlademu raziskovalcu za leto 2014. Kolikor sodišče meni, da tožnik ni bil stranka upravnega postopka, pa tožnik podredno navaja, da je imel položaj stranskega udeleženca po 43. členu ZUP, po katerem se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Tožnik je to storil z izpolnitvijo same prijavne vloge, katero je pripravila tožena stranka in ki je vnaprej predvidevala, da jo mora izpolniti in podpisati kandidat za mentorja, poleg organizacije, ki bo izvajala program usposabljanja. S tem mu je že vnaprej priznala vlogo stranskega udeleženca. Podpisal je tudi ugovor zoper obvestilo o sklepu o izbiri. Njegov pravni interes je seveda bil, da bo izbran za mentorja mlademu raziskovalcu, kar je nedvomno razvidno iz njegove prijavne vloge in ugovora. Upoštevajoč navedeno je tožnik v danem primeru aktivno legitimiran za vložitev tožbe po 17. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

V nadaljevanju tožnik pod točko 2 tožbe pojasni vsebinske razloge nestrinjanja z odločitvijo tožene stranke. Navaja, da je na znanstvenem področju 3.03 Nevrobiologija dejaven že od vsega začetka raziskovalne poti oz. registriran že 30 let. Dosegel je 15,34 točk, kar je več kot izbrana kandidata E.E. in izbrani kandidat F.F. (14,46 in 13,25), ki sta oba dobila mentorstvo samo zato, ker je Znanstveni svet tožene stranke za medicinske vede brez pravne podlage in s prekoračitvijo svojih pooblastil, spremenil prijavno vlogo tožnika tako, da ga je s področja 3.03 Nevrobiologija samovoljno uvrstil v področje 2.06 Sistemi in kibernetika. Hkrati pa ga je tožena stranka povabila v drugi krog Javnega razpisa, prav na področju 3.03. Gre za popolno nasprotje v odločitvah organov tožene stranke. V sklepu o zavrnitvi ugovora so zapisane neresnične trditve. Predlagani program mladega raziskovalca je neposredno povezan s kliniko, za kar navaja razloge. Glede dela izbranih kandidatov pa meni, da je bistveno manj neposredno klinične narave. Meni, da organi tožene stranke favorizirajo F.F., ki na obvestilu o sklepu o izbiri sploh ni naveden. V Javnem razpisu ni bilo razpisano, da program mladega raziskovalca ne sme imeti tudi značilnosti temeljne bazične raziskave. Navaja podatke, iz katerih izhaja, da ima tožnik na področju klinične medicine več SCI (Science Sitation Index) objav kot G.G. in F.F., pa tudi več kot predsednik znanstvenega sveta tožene stranke, H.H., za kar prilaga dokaze. Ne strinja z razlogi tožene stranke, da tri objave od petih navedenih pri javni vlogi ne sodijo na primarno področje medicine, pri ostalih dveh pa je naveden kot tretji od osmih oziroma zadnji (morda vodilni soavtor), za kar pojasni razloge. Sprašuje se zakaj Znanstveni svet tožene stranke ni uporabil enakih kriterijev tudi pri G.G. in F.F. in ju ni preusmeril na druge raziskovalne vede. Prikazana analiza namreč jasno kaže, da dosedanje raziskave tožnika kot tudi njegovo mentorstvo veliko bolj segajo na področje klinične medicine kot pri predhodno navedenima.

Glede vztrajanja znanstvenega sveta pri preusmeritvi navaja, da bi o tem moral odločati Znanstveni svet Agencije kot višja instanca. Komisijo je imenoval direktor Agencije, kar presega njegova pooblastila. Kriteriji za njeno sestavo so neznani. Tožnik se sprašuje o njihovi kompetentnost. Če organi Agencije ne bi nezakonito preusmerili prijave tožnika s področja 3.03, bi tožnik s skupnimi A točkami bil prvi na področju 3.03, ker je imel več točk A kot oba izbrana mentorja. Pri tem navaja določbo 100. člena Pravilnika. To pomeni, da je izbris tožnika iz znanstvenega področja 3.03 Nevrobiologija povzročil tožniku neposredno škodo glede možnosti pridobitve mentorstva novega mladega raziskovalca, saj moral biti izbran v ožji izbor za mentorja ob pogoju, navedenem v prvem kriteriju največjega števila A točk na posameznem znanstvenem področju (v konkretnem primeru na področju 3.03 Nevrobiologija). Sodišču predlaga, da sklep Agencije z dne 16. 4. 2014 in sklep o izboru mentorjev mladim raziskovalcem za leto 2014 6316-2/2013-750 z dne 6. 2. 2014 v delu, ki se nanaša na tožnika odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa se naloži vračilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka aktivno legitimacijo tožnika. Navaja, da postopek izbire mentorjev, ki ga ureja Pravilnik, določa kdo je stranka v postopku glede vlaganja prijav na javni razpis kot tudi glede vložitve pravnega sredstva zoper odločitev o izbiri prijavitelja javnega razpisa. To je prijavitelj oz. raziskovalna organizacija in ne vodja posamezne raziskovalne dejavnosti (vodja projekta programa mentor in podobno). ZUP se uporablja smiselno, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. V navedenih primerih ne gre za upravno zadevo po 2. členu ZUP. Strinja pa se s tožnikovo navedbo, da je moral prijavni obrazec poleg prijavitelja podpisati tudi kandidat za mentorja, torej tožnik. Javni razpis je objavljen na podlagi Pravilnika v zvezi z ZRRD in ob upoštevanju metodologije. Člen 96. Pravilnika določa, da strokovno telo (Znanstveni svet vede, v nadaljevanju: ZVS) lahko prijave, pri katerih se področje raziskav in kandidatura ne skladata ustrezno prerazporedi. Določilo o možnosti prerazporeditve je vključena tudi v Javni razpis. Navaja 29. člen Pravilnika ter 252. člen ZUP. Ne gre za obstoj konflikta interesov kot meni tožnik. Vsi člani ZSV podpišejo izjavo o ravnanju z dokumenti in izjavo o nepristranskosti skladno. Izbor mentorjev poteka na podlagi doseženih točk po kriteriju raziskovalne uspešnosti raziskovalca oziroma skupine raziskovalcev in kriterijev družbeno ekonomsko oziroma kulturno relevantnost raziskovalnih rezultatov raziskovalca oziroma skupine raziskovalcev, ki se ocenjujeta na podlagi kvantitativnih kazalcev iz 35. člena Pravilnika. Tožnik napačno razlaga določbo 100. člena Pravilnika. Ker poteka delitev mentorjev po programskih skupinah, tožnik tudi v primeru uvrstitve na prvo mesto znotraj vede Medicina, raziskovalno področje 3.03, ne bi bil upravičen do mentorskega mesta. Člani programske skupine tožnika so dosegli višje število točk A in s tem prehiteli tožnika oziroma je bilo eno prosto mesto zasedeno po prioriteti mlajšega mentorja. S tem so bila zasedena omejena prosta mentorska mesta programske skupine. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalnih vlogah vztraja pri svojih tožbenih razlogih in pojasni razloge za nestrinjanje glede odločitve tožene stranke, za kar prilaga tudi dokaze, s katerimi potrjuje svoje navedbe, v katerih izčrpno pojasni svoja stališča, argumentom tožene stranke pa očita, da so zavajajoči in da gre za nepravilno uporabo 96. člena in 100. člena Pravilnika, saj po prepričanju tožnika za njegov izbris s področja 3.03 Nevrobiologija ni podlage ne v dejanskem stanju, ne v navedenih določbah Pravilnika.

Tožena stranka v odgovoru na pripravljalne vloge tožnika vztraja pri svojih stališčih. Tožniku sicer ne oporeka pravnega interesa v tem sporu, v odgovoru na tožbo pa je pojasnila vlogo kandidata za mentorja in prijavitelja v postopku Javnega razpisa pred sodnim nadzorom nad zakonitostjo konkretnih aktov, izdanih v postopku izvrševanja javnih pooblastil. Postopki izbora raziskovalnih projektov in izbora mentorjev so različno urejeni, vključno s postopki ocenjevanja in organi, ter potekajo tudi terminsko ločeno, tako da med obema Javnima razpisoma ne poteka povezovanje in usklajevanje. Pri izbiri mentorjev se upošteva kot kazalec največje število točk znotraj raziskovalnega področja in ne znotraj znanstvene vede in se upošteva omejitev števila mest na programsko skupino.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Po 16. členu ZUS-1 so stranke v upravnem sporu tožnik, toženka oziroma toženec in prizadeta oseba s položajem stranke, če tako določa zakon. Po 17. členu ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek). Zoper dokončen sklep, s katerim je bila osebi zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, lahko vloži tožbo tista oseba, kateri je bila pravica do udeležbe v postopku s tem sklepom zavrnjena (drugi odstavek 17. člena ZUS-1). Ker gre za specialne določbe ZUS-1, ki določajo stranke v upravnem sporu, po povedanem to pomeni, da naknadno ne more vstopiti v postopek pred sodiščem oseba, ki ni bila stranka v postopku izdaje upravnega akta oz. stranski udeleženec.

Tožnik v tožbi navaja, da je v postopku imel položaj stranke, ker je dejansko tudi tožnik podpisal prijavno vlogo prijavitelja, ki je v obravnavnem primeru glede na Javni razpis Univerza v Ljubljani. Zato meni, da je po njegovi vlogi začet upravni postopek, pri čemer se sklicuje na prvi odstavek 42. člena ZUP, vendar je po presoji sodišča takšno stališče napačno. Tožnik je v zmoti, če meni, da je imel v postopku Javnega razpisa za izbor mentorja novim mladim raziskovalcem za leto 2014 – razpis v letu 2013, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 29/13 dne 5. 4. 2013, položaj stranke. Po 2. točki Javnega razpisa je predmet tega razpisa izbor mentorjev novim mladim raziskovalcem za leto 2014, po 3. točki pa so subjekti, ki se lahko prijavijo na Javni razpis raziskovalne organizacije (v nadaljevanju: RO), ki so vpisane v evidenco RO pri Agenciji in imajo status obliko zavoda. V konkretnem primeru je to bila Univerza v Ljubljani, kar je razvidno tudi iz prijave oz. konkretne prijavne vloge na Javni razpis. Tožnik je prijavno vlogo podpisal kot kandidat za mentorja. Slednje pa ne pomeni, da se je postopek Javnega razpisa začel na njegovo zahtevo v smislu prvega odstavka 42. člena ZUP, kot zmotno meni tožnik. Postopka se je torej kot stranka udeleževala le Univerza v Ljubljani, ne pa tudi tožnik. Tožnika je Univerza v Ljubljani kot prijaviteljica prijavila kot kandidata za mentorja v skladu z namenom in cilji predmetnega Javnega razpisa. V obravnavanem primeru je postopek torej začet na zahtevo Univerze v Ljubljani in ne na zahtevo tožnika.

Res je tožnik podpisal prijavo in s tem pristal na svojo vlogo in sodelovanje v tem postopku kot kandidat za mentorja, vendar pa slednje ne pomeni, da je tožnik s tem podpisom postal tudi stranka v postopku obravnavanega Javnega razpisa, iz katerega je nedvomno razvidno, kdo je prijavitelj in s tem nosilec pravic in obveznosti v tem postopku. Javni razpis sicer predpisuje pogoje, iz katerih izhaja, da mora podpisati prijavo tudi kandidat za mentorja, kar pa tej osebi po presoji sodišča ne daje položaj stranke v postopku. Cilj Javnega razpisa je izbrati kakovostne mentorje mladim raziskovalcem, vendar pa se v tem postopku ne odloča o pravicah in obveznostih kandidatov za mentorjev. Iz Javnega razpisa npr.(točka 13) med drugim tudi ne izhaja, da so kandidati za mentorje obveščeni o izboru, saj je o izboru mentorjev obveščen le prijavitelj, ki ima tudi pravico do ugovora. Zato po povedanem tožnik ni bil stranka v postopku izdaje izpodbijanega akta.

Tožnik v postopku izdaje izpodbijanega akta ni sodeloval niti kot stranski udeleženec. Slednji se po 43. členu ZUP ima pravico udeleževati postopka kot oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP). Po drugem odstavku 43. člena ZUP je pravna korist neposredna na zakon ali drug oprta osebna korist, na kar mora po 44. členu ZUP ves čas postopka po uradni dolžnosti skrbeti že organ, ki odloča. Tožnik ne izkazuje, da si je v postopku pridobil takšen položaj, torej, da je sodeloval v Javnem razpisu kot stranski udeleženec. Iz upravnih spisov pa tudi ni razvidno, da bi tožnik uveljavljal pravico do udeležbe v postopku. Ob tem je okoliščina, da tožena stranka v pripravljalni vlogi priznava tožniku pravni interes v postopku upravnega spora, brezpredmetna, saj to ni njena pristojnost. Pri tem pa ne pojasni ali je tožnikov pravni interes bil podan v postopku izdaje upravnega akta. Po presoji sodišča gre v obravnavanem primeru za dejanski oz. ekonomski interes, ki pa ne zadošča.

V obravnavani zadevi je po povedanem položaj stranke v postopku iskati v besedilu Javnega razpisa. Tožnik je v predmetnem Javnem razpisu predlagan kot kandidat za mentorja, ki ga je predlagal subjekt Javnega razpisa, to pa je raziskovalna organizacija (RO). Tožnik mora glede na vsebino Javnega razpisa, kolikor ga subjekt predlaga za kandidata, izpolnjevati določene pogoje, kot je navedeno v Javnem razpisu in dati svoje soglasje, kar izkazuje s podpisom na prijavi. Tožnik tudi ni oseba, o kateri pravicah in obveznostih se je v predmetnem Javnem razpisu odločalo, kot to meni tožnik, ko pravi, da se je z izpodbijanim aktom odločalo o kandidatu za mentorja mlademu raziskovalcu za leto 2014. Na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da je tožnik podpisal ugovor zoper obvestilo o sklepu o izbiri, ki ga je vložila Univerza v Ljubljani oz., da je na ugovoru tožnikov podpis poleg podpisa rektorja Univerze v Ljubljani.

Po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Na te razloge mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, ves čas postopka. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da tožnik nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe v tem upravnem sporu po 17. členu ZUS-1. Po povedanem ne gre za situacijo, da bi bil tožniku predhodno priznan status stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku, ki se je vodil na podlagi konkretnega Javnega razpisa. Slednje pa je pogoj, da se tožniku lahko prizna položaj stranke v tem upravnem sporu. Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe pa predstavlja ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sklepa I Up 49/2010 in I Up 334/2010).

Ker v obravnavani zadevi tožnik v upravnem postopku ni sodeloval niti kot stranka niti kot stranski udeleženec in tudi ne gre za situacijo iz drugega odstavka 17. člena ZUS-1, je sodišče na podlagi 3. alineje prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo tožnika kot nedovoljeno zavrglo.