UPRS sodba III U 368/2014

Tožba se zavrne.

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prejel prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ podrobno opisuje potek postopka, pri čemer ugotavlja, da tožnik dne 23. 12. 1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in tudi sam je na zaslišanju izjavil, da je dne 23. 5. 1985 odjavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in se stalno prijavil v Bosni in Hercegovini, kjer je ustanovil svoje podjetje in bil do novembra 1992 tudi pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovan. Tožnika je prvostopenjski organ obravnaval v skladu s 1. členom ZUSDDD v okviru tiste kategorije tujcev, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani druge republike nekdanje SFRJ in so na ta dan prebivali v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živijo. V tej kategoriji pa odsotnosti, ki so navedene v 1.č členu ZUSDDD niso dopustne, ampak mora tujec dejansko neprekinjeno živeti v Republiki Sloveniji. V skladu z upravno prakso se šteje kot dopustna odsotnost iz Republike Slovenije tista, ki ne traja več kot 60 dni letno, kar je kriterij iz Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije. Dejansko neprekinjeno življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da mora stranka ves čas prebivati v Republiki Sloveniji. Tožnik pa ni prebival v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 do novembra 1992, ker je v tem času delal v Nemčiji in se je v Republiko Slovenijo vračal samo enkrat mesečno za dan ali dva. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj dejanskega neprekinjenega prebivanja v obdobju med 25. 6. 1991 in novembrom 1992, zato prvostopenjski organ ni posebej ugotavljal dejanskega prebivanja za celotno obdobje od 25. 6. 1991 do danes.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

Tožnik v tožbi navaja, da je v času slovenske osamosvojitve delal kot kooperant za podjetje A., ki ga je poslalo na delo v Nemčijo. V tem času se je redno vračal v Slovenijo, kot je to dopuščalo delo. Meni, da je njegov položaj primerljiv s položajem izbrisanih, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče in so bili iz Slovenije odsotni zaradi dela, študija oziroma zdravljenja, pa čeprav se je izkazalo, da na dan 23. 12. 1990 v Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega prebivališča. Prvostopenjski organ zato ni ravnal pravilno, ko ni posebej ugotavljal dejanskega bivanja za celotno obdobje od 25. 6. 1991 dalje. Nadalje se tožnik ne strinja z uporabo analogije z zakonskim in podzakonskim aktom, ki ureja sprejem v slovensko državljanstvo na podlagi naturalizacije in to svoje stališče v tožbi podrobno pojasnjuje. Prvostopenjski organ bi moral upoštevati, da je tožnik delal v Nemčiji za slovensko podjetje ter se je v Slovenijo vračal vsak mesec, to pa zadošča za ugotovitev, da dejansko življenje v Sloveniji sploh ni bilo prekinjeno. Glede dokazovanja državljanstva druge republike nekdanje SFRJ pa tožnik meni, da si je prizadeval, da bi organu dostavil potrdilo o državljanstvu. Tožnik je bil rojen v Bosni in Hercegovini, ki je bila takrat ena do republik SFRJ in je imel dokumente SFRJ in je v Sloveniji bival pod pogoji, ki so veljali za državljane SFRJ. Več kot očitno je, da je državljanstvo SFRJ pridobil ob rojstvu. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ugodi, podrejeno pa predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v tožbi navaja enake razloge, kot jih je navajal že v pritožbenem postopku in do katerih se je tožena stranka opredelila že v drugostopenjski odločbi. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Glede na to, da tožnik v tožbi zatrjuje, da se je tekom postopka izkazalo, da na dan 23. 12. 1990 v Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, sodišče šteje, da to dejstvo med strankama ni sporno. Iz navedenega razloga je bilo torej potrebno v obravnavani zadevi preveriti, ali je tožnik na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in ali od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi. S tem v zvezi sodišče meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik na dan 25. 6. 1991 ni prebival v Republiki Sloveniji in da ni od tega dne dalje ves čas dejansko neprekinjeno živel, saj se je iz dela v Nemčiji vrnil v Slovenijo novembra 2014. Glede neizpolnjevanja tega pogoja sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi prvostopenjskega organa. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik v Republiki Sloveniji ni prebival od 25. 6. 1991 do novembra 1992, ker je v tem času delal v Nemčiji in se je v Republiko Slovenijo vračal samo enkrat mesečno za dan ali dva, zaradi česar ni izpolnjen pogoj dejanskega neprekinjenega prebivanja v obdobju med 25. 6. 1991 in novembrom 1992.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da je položaj tožnika primerljiv s tistimi, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče in so bili iz Slovenije odsotni, ker so bili poslani na delo, študij ali zdravljenje ter da bi se zaradi tega moralo ugotavljati dejansko bivanje za celotno obdobje od 25. 6. 1991 dalje, sodišče pojasnjuje, da tožnikov položaj ni primerljiv z navedeno kategorijo državljanov drugih republik nekdanje SFRJ. Prvi odstavek 1. člena ZUSDDD namreč za tiste državljane drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče izrecno določa, da se jim izda dovoljenje za stalno prebivanje, če od tega dne dalje v Republiki Sloveniji dejansko živijo, medtem kot za kategorijo tujcev, kot je tožnik (torej tistih, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča 23. 12. 1990) ZUSDDD zahteva, da morajo ne samo dejansko živeti, ampak dejansko neprekinjeno živeti in to tako na dan 25. 6. 1991 kot tudi od tega dne dalje. To pa pomeni, da če od dne 25. 6. 1991 dalje nastopi daljša prekinitev, potem ni relevantno, če je tujec po tej prekinitvi zares začel dejansko živeti v Republiki Sloveniji.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da se prvostopenjski organ ne bi smel sklicevati na analogijo s pravno ureditvijo pri sprejemu v državljanstvo z naturalizacijo, kjer se šteje dopustna odsotnost, če je krajša od 60 dni, pa sodišče meni, da v obravnavani zadevi niti ni bistveno, ali je ta analogija na mestu, saj je po mnenju sodišča nesporno, da tožnik na dan 25. 6. 1991 ni prebival v Republiki Sloveniji, ker je bil ta dan na delu v Nemčiji in da tudi od tega dne dalje v Republiki Sloveniji ni dejansko neprekinjeno ves čas živel, saj se je iz dela v Nemčiji v Slovenijo vrnil v novembru 1992, to pa je že tako dolgo časovno obdobje, da ni mogoče šteti, da je v Sloveniji neprekinjeno živel. Ne glede na navedeno, pa sodišče meni, da je pri razlagi pojma dejanskega neprekinjenega življenja tudi po stališču ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (točka 30) dopustno upoštevati kriterije, ki so se glede dejanskega življenja uveljavili v zvezi s pridobitvijo državljanstva, saj je ustavno sodišče v tej odločbi navedlo, da razlaga pogoja dejanskega življenja ne bi smela biti strožja od razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi v zvezi s pridobitvijo državljanstva.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da bi moral prvostopenjski organ upoštevati, da je tožnik v Nemčiji delal za slovensko podjetje ter da se je v Slovenijo vračal vsak mesec, kar po mnenju tožnika zadošča za ugotovitev, da dejansko življenje v Sloveniji sploh ni bilo prekinjeno, še zlasti zato, ker se je iz Nemčije v Slovenijo tudi vrnil in je od leta 1992 ni več zapuščal, pa sodišče meni, da v obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da dejansko življenje v Sloveniji ni bilo prekinjeno. Treba je namreč upoštevati, da iz izjav tožnika ter priče B.B. izhaja, da je tožnik leta 1985 odprl svoje podjetje v Bosni in Hercegovini in bil tam do novembra 1992 tudi pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovan. Res je delal za slovensko podjetje A., vendar pa kot kooperant in kot lastnik svojega lastnega podjetja, torej ni bil v podjetju A. v delovnem razmerju. Res je, da je tožnik izjavil, da je v Republiko Slovenijo prihajal enkrat mesečno za dan ali dva zaradi urejanja zadev na banki, vendar pa zaradi tega ni mogoče trditi, da je v Sloveniji v tem času (torej od 25. 6. 1991 do vrnitve v novembru 1992) dejansko neprekinjeno živel. Iz navedenih izjav izhaja, da je tožnik od novembra 1990 do novembra 1992 delal v Nemčiji kot podizvajalec za podjetje C. Priča B.B. je tudi povedala, da je v tem obdobju bivala z njim v Nemčiji v kraju D. Torej ni mogoče trditi, da je tožnik na dan 25. 6. 1991 in od tega dne dalje dejansko neprekinjeno živel v Sloveniji. S tem pa ni izpolnjen eden izmed zakonsko določenih pogojev, da bi mu lahko upravni organ izdal dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD.

Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na to, da tožnik ne more dokazati, da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ, pa sodišče ugotavlja, da ni sporno, da tožnik ta pogoj izpolnjuje. Kot je navedeno v drugostopenjski odločbi, se je drugostopenjski organ s temi pritožbenimi navedbami (te so podobne tudi v tožbi) strinjal, ko je navedel, da je bil tožnik vse od rojstva državljan SFRJ, vsi državljani SFRJ pa so imeli poleg zveznega državljanstva še državljanstvo eno od republik in je torej tožnik moral imeli tudi republiško državljanstvo. Vendar pa zgolj ta pogoj ne zadostuje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, saj je potrebno poleg tega pogoja izpolnjevati tudi pogoj dejanskega neprekinjenega prebivanja na dan 25. 6. 1991 kot tudi od tega dne dalje.

Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj opravi glavno obravnavo, saj tožnik ni navedel, v čem naj bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njegovih dosedanjih izjav v upravnem postopku in kako bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.