UPRS sodba II U 362/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožeči stranki prepovedala izvajanje socialno varstvene storitve institucionalno varstvo starejših do dne vpisa v register zasebnikov in drugih pravnih ter fizičnih oseb, ki izvajajo socialno varstvene storitve na osnovi pridobljenega dovoljenja za delo pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti oz. do vpisa v register koncesionarjev pri predhodno navedenem ministrstvu (1. točka izreka). Drugotožeči stranki je bilo naloženo, da kot odgovorna oseba prvotožeče stranke ugotovljene napake pri izvajanju prej navedene dejavnosti odpravi ob sodelovanju krajevno pristojnih centrov za socialno delo in svojcev oseb nastanjenih v prostorih prvotožeče stranke na način opisan v točkah 2.1., 2.2., 2.3., 2.4. in 2.5. izreka izpodbijane odločbe (2. točka izreka). V točki 3 izreka odločbe pa določen rok za izvršitev ter predložitev dokazil o njihovi realizaciji. V obrazložitvi kot pravno podlago na podlagi katere je izvedla izredni inšpekcijski nadzor pri prvotožeči stranki navaja Zakon o socialnem varstvu (ZSV) in Pravilnik o izvajanju inšpekcijskega nadzora na področju socialnega varstva (Pravilnik) in ugotavlja, da prvotožeča stranka v svojih prostorih poleg nastanitve izvaja tudi socialno varstveno, saj za osebe nastanjene v njenih prostorih po pogodbah o najemu opravlja tudi osnovno in socialno oskrbo (varstvo in prehrano in pomoč pri vsakdanjih življenjskih opravilih) ter zagotavlja zdravstvene storitve, pri tem pa za navedene storitve ni ustrezno registrirana in ne vodi predpisane dokumentacije, nima pridobljenih mnenj pristojnih centrov za socialno delo, nima cenika, ni posredovala dokazil, kdo opravlja osnovno in socialno oskrbo, nima potrdila pristojne komisije, da so prostori družbe ustrezni za storitve glede na predpisane tehnično prostorske pogoje. Glede na navedeno so bili tožeči stranki na podlagi 2., 6., 9. in 20. alinee tretjega odstavka 107. člena ZSV in 34. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) izrečeni izpodbijani inšpekcijski ukrepi.

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti s svojo odločbo št. 0612-4/2014-3 z dne 22. 8. 2014. Pritrjuje ugotovitvam inšpekcijskega organa prve stopnje, da tožeča stranka izvaja socialno varstveno storitev institucionalnega varstva za osem oseb, od tega ima za pet oseb zaradi starostne obnemoglosti in demence skrbnike za poseben primer, tako da sami ne morejo odločati o izbiri in namestitvi. Tem osebam pripadajo tudi upravičenja do storitev socialnega varstva in zdravstva, katerih pa nihče od skrbnikov ni uveljavljal. Prvotožeča stranka za dejavnost, ki jo opravlja, nima dovoljenja, niti koncesije, kar je v nasprotju z določbami ZSV, za opravljanje te dejavnosti tudi ni registrirana, tako da tega dovoljenja naknadno tudi ne more pridobiti. Zaključuje, da je socialna inšpekcija pravilno ugotovila dejansko stanje in v skladu z ugotovitvami pravilno uporabila materialni predpis.

Tožeča stranka z vloženo tožbo nasprotuje izpodbijani odločitvi iz vseh razlogov po 72. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zatrjuje, da ne opravlja dejavnosti socialno varstvene storitve institucionalno varstvo, ampak samo dejavnost oddajanja sob v najem. Zato je izrek izpodbijane odločbe, s katerim ji je tožena stranka opravljanje te dejavnosti prepovedala, nejasen in odločitev inšpekcijskega organa v zvezi s tem tudi nesklepčna. V nadaljevanju podrobneje opisuje svoje nestrinjanje z naloženimi obveznosti za vzpostavitev zakonitega stanja. Predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba razveljavi z učinkom oprave. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema ugotovitve v zvezi z izrečenimi inšpekcijski ukrepi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev socialne inšpekcije, ki je tožeči stranki prepovedala opravljanje socialno varstvene storitve institucionalno varstvo starejših in ji naložila ukrepe za odpravo ugotovljenih nepravilnosti.

Pristojnost socialne inšpekcije za uvedbo spornega inšpekcijskega postopka in izrek izpodbijanih ukrepov temelji na 102. členu ZSV in 34. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru. V skladu s prvim odstavkom 102. členom ZSV je socialna inšpekcija namreč pristojna za nadzor nad delom javno socialno varstvenih zavodov, koncesionarjev in drugih pravnih ali fizičnih oseb, ki izvajajo socialno varstvene storitve na podlagi dovoljenja za delo. V drugem odstavku citiranega člena pa je določeno, da se za izvajanje inšpekcijskega nadzora po ZSV uporabljajo določbe zakona, ki urejajo inšpekcijski nadzor, kolikor s tem zakonom posamezna vprašanja niso urejena drugače. Sodišče tudi pritrjuje toženi stranki, da je bilo v obravnavani zadevi pravilno ugotovljeno, da je tožeča stranka v svojih prostorih imela nastanjene osebe, ki jim je bila v teh prostorih zagotovljena osnovna oskrba, to je čiščenje, pranje, zagotavljanje prehrane, da je za njih izvajala socialno oskrbo (pomoč pri hranjenju, osebni higieni, oblačenju in ostalih vsakdanjih življenjskih opravilih) in da je za njih zagotavljala tudi zdravstvene storitve - patronažne sestre in zdravnika. Navedeno tudi po presoji sodišča predstavlja storitev institucionalnega varstva starejših v obliki oskrbnega doma, kar glede na registracijo prvotožeče stranke (ki v zadevi ni sporna) pomeni, da je opravljala storitev, za katero ni registrirana in za njeno izvajanje tudi ne izpolnjuje strokovnih pogojev. V primeru, da inšpektor ugotovi, da izvajalec dejavnosti opravlja storitve, za katere ni registriran, v skladu s 107. členom ZSV odredi ukrepe, določene v tretjem odstavku citiranega člena. Med temi ukrepi je v dvajseti alineji tretjega odstavka 107. člena ZSV tudi ukrep začasne prepovedi opravljanja dejavnosti do odprave nepravilnosti, ki je bil izrečen tožeči stranki v 1. točki izreka izpodbijane odločbe. Ukrepi za odpravo ugotovljenih nepravilnosti naloženi v drugi točki izreka izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na zavezanost drugotožeče stranke da sodeluje s pristojnimi službami pri varstvu pravic in koristi upravičencev do socialno varstvenih storitev in do njihovega zakonitega zastopanja, pa upoštevaje drugi odstavek 102. člena ZSV temeljijo na smiselni uporabi druge, šeste in devete alineje tretjega odstavka 107. člena ZSV in 32. ter 34. člena ZIN.

Sodišče še pripominja, da iz ugotovitev inšpekcijskega organa v predloženih upravnih spisih izhaja, da prvotožeča stranka v svojih prostorih več ne izvaja storitve institucionalno varstvo starejših, temveč le registrirano gospodarsko dejavnost. Osebe, ki so bile upravičene do zahtevnejših vrst oskrbe socialno varstvene storitve institucionalno varstvo pa so bile nameščene k izvajalcem navedene socialno varstvene storitve.

Ker je upoštevaje vse navedeno tožeča stranka že v postopku pri toženi stranki (vendar po vložitvi tožbe) izkazala, da je odpravila v izpodbijani odločbi ugotovljene nepravilnosti, sodišče iz tega razloga kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore v zvezi z nejasnostjo in nedoločnostjo izrečenih inšpekcijskih ukrepov.

Sodišče je po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita tožbo na podlagi prvega odstavka 63. Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.