VSC sklep Cp 223/2015

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1S sodbo, opr. št. P 135/2011 z dne 21. 10. 2014 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrneta tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, katerega tožeče stranke iz naslova nepremoženjske škode uveljavljajo zoper toženo stranko. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da se v okolici hiše T. 40, kjer živijo tožniki občutijo in slišijo določeni vplivi daljnovoda, ki teče v bližini hiše. Gre za vpliv nadzemnega 400 KW daljnovoda M. - K. med stebroma številka 1 in 2. Širši kot daljnovoda pa zajema tudi nepremičnine parc. št. ..., k. o. T. in parc. št. ..., k. o. T., kjer stoji tudi stanovanjska hiša tožečih strank. Sodišče je zaključilo, da ima daljnovod vpliv na okolico hiše in tudi na samo hišo, kjer živijo tožniki. Nato je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da območje, kjer se nahaja stanovanjska hiša tožnikov v skladu s 3. členom Uredbe spada v drugo stopnjo varstva pred sevanjem, izvedensko mnenje pa je pokazalo, da izmerjene vrednosti na desetih merilnih mestih ne presegajo po Uredbi dovoljenih vrednosti. Tako ne pride v poštev uporaba tretjega odstavka 133. člena OZ. Tožena stranka posluje v skladu s predpisi in sodišče ni moglo ugotoviti protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja toženke. Ker morajo biti vsi pogoji odškodninskega delikta kumulativno izpolnjeni in sodišče ne more ugotoviti odškodninske odgovornosti, četudi samo en pogoj ni izpolnjen, je tako sodišče tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, tako primarni kot podredni, zavrnilo kot neutemeljen. Ker nobena od strank stroškov postopka ni priglasila, o njih sodišče ni odločalo.

2Zoper takšno odločitev se pritožujejo tožeče stranke. Uveljavljajo vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Sodišče se je v izpodbijani sodbi odločilo, da ne more ugotoviti protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja toženke in je zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine tako primarni kot podredni, zavrnilo kot neutemeljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič ugotovilo, da ima daljnovod vpliv tudi na same tožnike, vendar pa je odločilo, da sam vpliv daljnovoda na okolico ne pomeni tudi nastajanja škode oziroma škodnega dejstva, s čimer se tožniki ne strinjajo, saj je sodišče, ki je verjelo pričam, ki so potrdile nastajanje škode oziroma škodnega dejstva. Sodišče prve stopnje je od izvedenca zahtevalo, da poleg izmer magnetnega polja poda mnenje tudi o tem, ali sevanje povzroča škodne posledice, ki lahko vplivajo na zdravje ljudi. Gre za to, da je sodišče samo od izvedenca zahtevalo naj, na podlagi meritev, oceni vpliv na zdravje ljudi, potem pa tega naenkrat ni več zahtevalo in je bilo na zadnji obravnavi mnenja, da izvedenec te ocene ne more podati in da so vse pripombe tožnikov v zvezi s tem nebistvene. Sodišče ni v sodbi pojasnilo na katera vprašanja izvedenec ni odgovoril, čeprav so tožniki podali številne pripombe, na katere izvedenec nato ni odgovoril. Izvedensko mnenje je tako skopo, brez vrednosti, rezultati, pa ne povedo ničesar o morebitne škodnem vplivu na zdravje ljudi. Sodišče ni odgovorilo na bistveno vprašanje, to pa je ali so izmerjene vrednosti, čeprav ne presegajo dovoljenih vrednosti za drugo stopnjo varstva pred sevanjem, škodljive za zdravje toženih strank oziroma za ljudi na sploh, ali ne. Pritožniki so mnenje, da so vse izmerjene vrednosti magnetnega sevanja močno nad dovoljenimi vrednostmi za prvo območje varstva pred sevanjem, kot to izhaja iz vseh izvedenskih mnenj in so zato njihovemu zdravju nedvomno škodljive. Izvedenec tudi ni vabil tožečih strank na izvajanje meritev. Sodišče tudi ni upoštevalo 50. člen ZVO-1. Pritožniki so mnenja, da je Uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju diskriminatorna ter tudi v neskladju z zakoni in Ustavo Republike Slovenije. Sodišče se ni opredelilo zakaj spada to območje kjer živijo tožniki, v drugo območje. Sicer pa se tožniki sprašujejo ali so tisti, ki živijo na drugem območju manj vredni od tistih, ki živijo na prvem območju. Mnenja so, da gre le za upravni predpis dovoljenih količinah emisij, ki so le orientacija in sodišče zato nanje ni vezano. Pritožniki so mnenja, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbe OZ o objektivni odškodninski odgovornosti.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke tožnikom ni uspelo dokazati škode, ki bi presegala običajne mere. Tudi postavljeni izvedenec ni mogel potrditi škode na zdravju, ker ne obstaja dokaz, da bi elektromagnetno polje, kot ga povzroča predmetni daljnovod, imelo škodljive učinke na zdravje ljudi. To bi bilo kvečjemu vprašanje za izvedenca zdravstvene stroke in ne elektro stroke. Tožničino sklicevanje na ZVO-1 nima zveze z odškodninsko odgovornostjo, ampak je vprašanje presoje vplivov na okolje, povezano z vprašanjem umeščanja objektov v prostor po ZVO-1. Prav tako ne gre za objektivno odškodninsko odgovornost, saj je v primeru, ki ga navajajo tožeče stranke prišlo do preboja električne energije, kar pomeni, da je oškodovanca stresla elektrika, to pa je nekaj povsem drugega kot elektromagnetna polja. To sta povsem različni stvari, kar je mogoče razbrati že iz same sodbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodba sodišča prve stopnje je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje namreč najprej ugotavlja, da se v okolici hiše T. 40, kjer živijo tožniki, občutijo in slišijo določeni vplivi daljnovoda, ki teče v bližini hiše. Tako se sliši brnenje, prasketanje in pokanje, ob slabem vremenu pa bobnenje. Poleg tega se ljudje, če so zunaj, ob medsebojnih dotikih tresejo ali jih strese, če se dotaknejo trave ali česarkoli v bližini daljnovoda. Glede na izpovedi prič, ki so v veliki meri potrdile trditve prve tožnice je sodišče najprej zaključilo, da daljnovod ima vpliv na okolico hiše in tudi na samo hišo na naslovu T. 40, kjer živijo tožniki. Sodišče verjame, da ta povzroča hrup (pokanje, grmenje, hreščanje), ki se ob slabem vremenu sliši tudi v notranjosti hiše, ter da v okolici hiše nastaja statična elektrika, ki ob dotiku česarkoli - tudi trave, strese. Tako so izpovedale vse zaslišane priče, sodišče pa ni našlo razloga, da jim ne bi verjelo, saj so bile njihove izpovedbe skladne in jim zato glede na okolico daljnovoda tudi verjame. Takšni zaključki bi kazali že na obstoj krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke po prvem odstavku 131. člena OZ in po tretjem odstavku 133. člena OZ, saj gotovo gre za kršitev dolžnosti iz 10. člena OZ in glede na dosedanjo sodno prakso sodišče pri ugotavljanju protipravnosti ravnanja tožene stranke kot povzročitelja elektromagnetnega sevanja ni vezano na ugotavljanje še dodatnega protipravnega ravnanja tožene stranke, ki bi bil povezan s tem, da krši Uredbo o elektromagnetnem sevanju v naravnem življenjskem okolju. Določitev mejnih vrednosti dopustne obremenitve okolja z upravnimi predpisi, ne izključuje možnosti ugotavljanja škodljivih vplivov, na primer vira sevanja, v pravdi. Upravni predpisi o dovoljenih količinah emisij so orientacija, vendar sodišče v principu nanje ni vezano.(1) Zato bi sodišče moralo pravilno presojati škodljive vplive daljnovoda na bivanje v konkretnem stanovanjskem objektu in na podlagi dokazne ocene ugotoviti ali bližina daljnovoda škodljivo vpliva na bivanjem v njem, kar predstavlja ugotovitev dejanskega stanja.

6Prav tako je utemeljena pritožba tožečih strank, ko navajajo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno uvrstilo njihovo stanovanjsko hišo v vplivno območje, ki spada v drugo stopnjo varstva pred sevanjem in so zato dovoljene večje količine elektromagnetnega sevanja. Sodišče prve stopnje se pri tem sklicuje na mnenje izvedenca in na določbo 3. točke 2. člena Uredbe. V 2. členu so opredeljeni pojmi, ki imajo po tej Uredbi določen pomen. Glede tretjega odstavka pa je navedeno le to, da obstoječ vir sevanja je vir sevanja, ki je bil v uporabi ali je obratoval na dan začetka veljavnosti te Uredbe ali za katerega je bilo skladno s predpisi pred začetkom veljavnosti te Uredbe pridobljeno gradbeno dovoljenje. V sodni praksi je že izoblikovano stališče, da se mejne vrednosti elektromagnetnega sevanja lahko nanašajo na širše okolje (3. člen Uredbe govori na primer o območju bolnic in zdravilišč, itd.) in ne na konkretne objekte. Sprejeto je stališče, da se prvi odstavek 3. člena Uredbe nanaša na ureditev elektromagnetnega sevanja v nekem širšem in po funkcionalnem namenu objektov, ki so opredeljeni v naravnem življenjskem okolju, ne nanašajo pa se določbe te Uredbe na mejne vrednosti veličin elektromagnetnega polja v posameznem konkretnem objektu, torej kot je to v obravnavani zadevi v konkretnem stanovanjskem objektu. Da so vplivi poteka visoko napetostnega električnega daljnovoda, če ta poteka neposredno preko stanovanjskega objekta(2), neugodni za bivalce takšnega objekta, je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP, pritožbi tožečih strank ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Kršitve postopka glede na njeno naravo, sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti.

7V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje slediti navodilom sodišča druge stopnje izraženih v zgornji obrazložitvi, poleg tega pa bo moralo odgovoriti na vsa, s strani tožečih strank zastavljena vprašanja, saj razlogi sodišča prve stopnje o tem, da odgovori na druga vprašanja niso relevantni za to zadevo, predstavljajo neobrazloženost sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje mora zato konkretno v pravdi ugotavljati in presojati ali škodljiv vir vpliva daljnovoda, vpliva na bivanje tožnikov v konkretni zadevi. Na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov naj ugotovi ali bližina daljnovoda škodljivo vpliva na bivanje v stanovanjskem objektu in so s tem okrnjene osebnostne pravice tožnikov. Pri tem mu je lahko v pomoč tudi izvedensko delo izvedenca, v konkretnem primeru ne samo tistega, katerega je že angažiralo sodišče prve stopnje, pri čemer izvedenec ni konkretno odgovoril zakaj spada to območje v drugo stopnjo varstva pred sevanjem, saj je v točki 2 mnenja ugotovil določene vrednosti, ki pa presegajo mejne vrednosti za prvo stopnjo varstva pred sevanjem, torej za prvo območje, ki potrebuje povečano varstvo pred sevanjem. Izvedenec je delo opravil arbitrarno, saj ni na izvajanje meritev povabil tožečih strank in s tem ni sledil njihovim navedbam, na katerih delih stanovanjskega objekta je čutiti in s kakšno močjo je čutiti povečano delovanje elektromagnetnega sevanja in s tem vpliv na življenje in zdravje tožnikov. Tako izvedenec ni odgovoril na zastavljeno vprašanje s strani sodišče, postavljenem v sklepu P 135/2011 z dne 23. 3. 2014, po katerem je sodišče izvedencu naložilo, da poda mnenje o tem ali nadzemni vodi 400 KW daljnovoda M. - K. med stebroma številka 105 in številka 106, ki poteka nad to nepremičnino, zaradi delovanja v okolici in na ljudeh povzroča škodne posledice, ki lahko vplivajo tudi na zdravje tožnikov. V tej zvezi so tožeče stranke podale dokazni predlog, kateremu sodišče prve stopnje ni sledilo.

8Šele po tako izvedenem dokaznem postopku bo lahko sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku tožečih strank po plačilu nepremoženjske škode, katero je dolžno sodišče prve stopnje tudi materialno pravno opredeliti po določbi člena 179 OZ.

9Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.

-----

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 390/2006 z dne 21. 2. 2008.

Op. št. (2): Tako sodba in sklep VSC Cp 282/2004 z dne 22. 9. 2009, v zvezi s sodbo VS RS II Ips 390/2006 z dne 21. 2. 2008.