VSL sodba II Cpg 966/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 177857/2013 z dne 12. 11. 2013 razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka sklepa (I. točka izreka) in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo toženkine pravdne stroške v znesku 330,48 EUR, z obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2Zoper takšno sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP), izhaja, da je tožena stranka kot upravnik poslovnega objekta T. v imenu in na račun etažnih lastnikov pri tožeči stranki naročila izdelavo okvirjev za vrata dvigal na skupnih delih omenjene poslovne stavbe. Ne drži pritožbena navedba, da je tožena stranka sprejela ponudbo tožeče stranke in da je zato tudi zavezana k plačilu. Tožeča stranka je ponudbo res naslovila na toženo stranko, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih pisnih in ustnih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka odgovorila na ponudbo z naročilom, ki ga je podala kot zastopnik etažnih lastnikov poslovnega objekta T. in na njihov račun. Na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano. Pritožbenih navedb (da je bila naročnik in prejemnik opravljenih storitev tožena stranka, oziroma da je tožena stranka pogodbo lahko sklenila le v svojem imenu in s tem prevzela obveznost plačila) pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj z njimi tožeča stranka nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

7V primeru kot je obravnavani velja (prim. prvi odstavek 29. člena OZ), da je tožena stranka ponudbo zavrnila in tožeči stranki dala drugo ponudbo (sicer z vsebino iz prve ponudbe, vendar z navedbo, da nastopa z naročilom kot zastopnik etažnih lastnikov, ki so prejemniki naročene storitve). Naročilo tožene stranke, ki je nastopala v funkciji zastopnika naročnikov, je tožeča stranka konkludentno sprejela s tem, ko je začela izvajati na tak način naročeno storitev. S tem je tožeča stranka prevzela pogodbene obveznosti do etažnih lastnikov poslovnega objekta T., oni pa obveznosti, da ji te plačajo. Navedeno velja kljub temu, da etažni lastniki poslovnega objekta v naročilnici niso natančneje specificirani. Za veljavnost naročila, ki ga je sprejela tožeča stranka zadošča, da so v naročilu etažni lastniki poslovnega objekta kot stranke pogodbe določljivi, upravnikova dolžnost pa je, da izvajalca del obvesti, v čigavem imenu je podal naročilo.

8Po stališču pritožbenega sodišča je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru utemeljen toženkin ugovor zgrešene pasivne legitimacije (da tožena stranka po materialnem pravu ni nosilka obveznosti iz obravnavanega poslovnega razmerja). Za obstoj pasivne legitimacije v konkretnem primeru ni odločilno, kdo je storitev naročil (kot se za to zmotno zavzema pritožnica), zato ker je naročnik izvajalca obvestil, da naroča storitev kot zastopnik etažnih lastnikov. Iz že zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka storitev tožeče stranke naročila v imenu in za račun etažnih lastnikov (za kar je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ugotovilo, da je imela tožena stranka upravičenje že na temelju zakona),(1) zato dejanja tožene stranke v skladu s prvim odstavkom 70. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zavezujejo neposredno tožečo stranko in etažne lastnike (in ne tožene stranke).

9Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, plačnik obveznosti ni nujno tisti, ki je po pogodbi zavezan k plačilu pogodbenih obveznosti. Zato pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni pravilno presodilo, da na obstoj pasivne legitimacije tožene stranke kaže dosedanja praksa, vzpostavljena med pravdnima strankama, ko je storitve tožeči stranki plačevala tožena stranka in ne etažni lastniki.

10Ker je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v tej pravdi ni pasivno legitimirana, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb (v zvezi z napakami opravljenega dela), ni opredeljevalo. Ker obenem tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11Tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna. Zato sama krije svoje stroške v zvezi s sestavo pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako tožena stranka sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj njen odgovor ni pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

12V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o predmetni zadevi odločala sodnica posameznica.

----------

Op. št. (1): Naročena storitev je bila namenjena za izboljšavo skupnih delov v stavbi, kar pomeni, da je šlo za posel upravljanja. Za zastopanje v tovrstnih poslih pa ima upravnik pooblastilo v peti alineji četrtega odstavka 118. člena Stvarnopravnega zakonika (in so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni izkazala upravičenja za zastopanje).