VSL sodba I Cp 1948/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108836/2012 z dne 23. 7. 2012 ostane v veljavi v delu v katerem je tožencu naloženo plačilo 3.750,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2012 do plačila in v odločitvi o izvršilnih stroških. Tožencu je tudi naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 915,46 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3V pritožbi toženec navaja, da naj bi sodišče zagrešilo kršitev postopka, saj ni sledilo njegovemu predlogu za dopolnitev izvedeniškega mnenja oziroma postavitvi novega izvedenca, ki bi ugotovil, da je za nezgodo v celoti odgovoren oškodovanec A. A., ki svoje vožnje skozi ovinek ni prilagodil, zaradi česar je padel in trčil v zaščitno ograjo. Toženec je imel vrsto pripomb na izvedeniško mnenje. Pričanje oškodovančevega očeta je bilo pristransko. Sodišče je spregledalo nelogičnost in protislovje v izpovedi oškodovanca in izvedeniškega mnenja. Oškodovanec, ki naj bi bil v hudem šoku in se ob zaslišanju ni spominjal dogajanja v zvezi z izdelavo evropskega poročila, se je podrobno spominjal svoje vožnje in padca in v nadaljevanju pritožbe opisuje izpoved oškodovanca, ki je nelogična in neživljenjska.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravna podlaga za uveljavljanje tožbenega zahtevka so določbe člena 7 Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu po katerih ima zavarovalnica, ki je poravnavala škodo oškodovancu, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški, če voznik ni imel vozniškega dovoljenja za vozilo, ki ga je vozil (drugi in tretji odstavek citiranega člena). Da toženec ni imel vozniškega dovoljenja za motorno kolo, ki ga je vozil, ni sporno, sporno pa je ali je prišlo do škodnega dogodka za katerega je odgovoren toženec. V izvedenih dokazih, ki jih je tudi ocenilo, je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage, da je ugotovilo, da je toženec v celoti odgovoren za škodo, ki jo je utrpel oškodovanec A. A. To izhaja že iz samega ravnanja toženca, ki je v predloženih evropskih poročilih o prometni nezgodi in pismeni izjavi priznal svojo krivdo in odgovornost za nesrečo, poleg tega je tudi že poravnaval regresni zahtevek za škodo na motornem kolesu tako, da so že iz teh toženčevih ravnanj neutemeljene toženčeve trditve, da ni odgovorne za škodo, ki jo je utrpel oškodovanec A. A. Toženec je tudi dobil policijski nalog za plačilo denarne kazni za povzročitev trčenja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s toženčevimi ravnanji pravilno oprlo svojo odločitev tudi na mnenje izvedenca prometne stroke B. B., ki v svojem mnenju pritrjuje, da je velika verjetnost, da se je nezgoda zgodila na način kot ga navaja oškodovanec. Toženec je predlagal dopolnitev izvedeniškega mnenja vendar, ker toženec ni nakazal predujma za dopolnitev izvedeniškega mnenja, sodišče utemeljeno ni izvedlo predlagane dopolnitve in tako ni podana zatrjevana kršitev postopka. Z ostalimi pritožbenimi trditvami in opisom kako je prišlo do škodnega dogodka, toženec izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o poteku prometne nesreče, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi, saj je logična in prepričljiva in jo v celoti sprejema, zlasti ob priznavanju toženca, da je odgovoren za nesrečo.

6Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).