VSRS sklep II Ips 337/2013

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica je s tožbo z dne 4. 9. 2006 od sodišča zahtevala, naj tožencem nerazdelno naloži vrnitev plačane kupnine za hladilni agregat in odstranitev hladilnega agregata iz njenega objekta.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tudi njeno pritožbo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3Na predlog tožnice je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 376/2012 dopustilo revizijo v smeri materialnopravnega preizkusa v pravnomočni sodbi o neobstoju tožničine aktivne legitimacije.

4Na podlagi tega sklepa je tožnica vložila revizijo. Navaja, da sta obe sodbi obremenjeni z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, ker je ugotovitev, da pogodbe ni sklenila ona, v nasprotju z listinami v spisu: ponudbo in dvema računoma za predplačilo. Meni, da je s temi listinami dokazana njena aktivna legitimacija in je zato podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica tudi meni, da je sodišče napačno uporabilo drugi odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem lahko vsak pogodbenik od neupravičeno zastopanega zahteva, da se v primernem roku izreče, ali odobrava pogodbo ali ne. Navaja, da je bila v letu 2005, ko se je pogodba sklenila, stara enajst let in bi morala sopogodbenica, potem ko je videla, da je kot pogodbena stranka navedena ona, da pa posle zanjo ureja njena mati I. F., preveriti, kako je z zastopanjem, vendar tega ni storila. Opozarja, da so navedbe v obrazložitvi, da je bila I. F. investitorka, posledica zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) določa, da je investitor lastnik zemljišča in se gradbeno dovoljenje izda investitorju, da se pa toženke na gradbeno dovoljenje niso sklicevale niti niso zahtevale njegove predložitve med pravdo. Tožnica poudarja, da torej te listine v spisu ni in je zato tudi ta ugotovitev v nasprotju z listinami v spisu in gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica tudi meni, da odločitev sodišč odstopa od zadev Vrhovnega sodišča št. II Ips 287/2000, II Ips 1001/2008 in II Ips 154/2009.

5Sodišče je revizijo vročilo tožencem in prva dva toženca sta nanjo odgovorila. Opozarjata, da je za presojo aktivne legitimacije pomembno, kdo je sklepal končno pogodbo. Poudarjata, da je prvo ponudbo dala tretja tožena družba tožnici, da pa je bila izvedena ponudba dana I. F. Opozarjata, da je četrta tožena družba pri poslu sodelovala le kot pomočnik za prejem plačila tretje toženke, saj tretja toženka ni imela sklenjene pogodbe s plačilno kartico Diners, ki je omogočala plačilo na obroke, kar pomeni, da je pravni posel dejansko izvajala le tretja toženka. Poudarjata, da je pomembno, kdo ponudbo sprejme in kupljene stvari plača, to pa je bila I. F., in da ni pomembno, ali naročnik želi, da se račun glasi na kakšno drugo osebo. Navajata, da v revizijskem postopku dejanskega stanja ni mogoče spreminjati in da je glede na ugotovljena dejstva možen le sklep, da tožnica ni aktivno legitimirana v tej pravdi. Toženca tudi menita, da nista pasivno legitimirana in predlagata, da Vrhovno sodišče že v tej fazi postopka zavzame stališče glede tega vprašanja. Predlagata, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

6Revizija je utemeljena.

7Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je bila revizija dopuščena le glede preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, zato na revizijske navedbe v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka ne bo odgovarjalo.

8Po 70. členu OZ pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko. Vendar mora po tretjem odstavku tega člena zastopnik obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega. Ima pa pogodba pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko tudi tedaj, kadar tega ne stori, če je druga stranka vedela, ali bi bila po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- I. F. nikoli ni izrecno obvestila sopogodbenika, da ona ni sopogodbenica, ampak le zastopnica;

- v povpraševanju je bilo navedeno, da za ponudbo prosi I. F., brez navedbe, da zastopa tožnico;

- pogodba je bila sklenjena s sprejemom ponudbe št. ... z dne 1. 6. 2005, ki je bila naslovljena na tožnico, ponudbo pa je sprejela I. F.;

- računa (A1 in A6) sta bila izstavljena po sklenitvi pogodbe, oba se glasita na tožnico, plačala pa jih je I. F.;

- prvi toženec je izpovedal, da mu je bilo na začetku rečeno, da je tožnica lastnica objekta, I. F. pa investitorka.

10Ob ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje, da I. F. sopogodbenika ni obvestila o tem, da le zastopa tožnico, ima sklenjena pogodba pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko le v primeru, če je druga stranka vedela ali bi bila po okoliščinah lahko sklepala, da I. F. nastopa kot zastopnica (tretji odstavek 70. člena OZ).

11Kadar pri sklepanju poslov zastopnik druge pogodbene stranke ni izrecno obvestil, da nastopa kot zastopnik, je treba odgovoriti na vprašanje, katere so tiste okoliščine, na podlagi katerih bi druga stranka lahko sklepala, da zastopnik nastopa v imenu zastopanega. Pri tem je treba upoštevati, da morata obe stranki pri sklepanju pogodbe ravnati z določeno skrbnostjo. V dvomu je treba šteti, da druga stranka ni vedela za zastopanje.(1)

12Res je, da je prošnjo za ponudbo (B7) poslala I. F. brez navedbe, da prošnjo pošilja v imenu tožnice, vendar je nato tretja tožena družba ponudbo, na podlagi katere je bila sklenjena pogodba, naslovila na tožnico, in ne na I. F., prav tako sta bila tudi oba računa (A1 in A6) naslovljena na tožnico, čeprav jih je plačala I. F. Glede na izpoved prvega toženca, da je I. F. povedala, da je ona investitorka, da pa je lastnica hiše njena hči, ima revidentka prav, da bi sopogodbenica ob navedenih dejstvih ob potrebni skrbnosti lahko sklepala (oziroma je glede na izstavljene račune tudi sklepala), da je njena sopogodbenica tožnica K. K., in ne I. F. Materialnopravna presoja sodišč prve in druge stopnje je tako po oceni Vrhovnega sodišča zmotna. Pravilna uporaba tretjega odstavka 70. člena OZ narekuje sklep, da je pogodbo sklenila tožnica in je zato podana njena aktivna legitimacija v tej pravdi.

13Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Tako je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče odgovoriti tudi na ugovor pasivne legitimacije, ki ga toženca izpostavljata v odgovoru na revizijo.

14Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): N. Plavšak v N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, Gospodarski vestnik, str. 430 in 431.