VSM sodba in sklep I Cpg 247/2015

Pritožba se zavrne in sodba ter sklep sodišča prve stopnje potrdita.

1Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se pravdni postopek, prekinjen s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 1241/2013 z dne 17. 1. 2014 nadaljuje (I. točka izreka) ter sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 98147/2012 z dne 5. 7. 2012, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo v znesku 235,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2008 dalje do plačila, od 285,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2002 dalje do plačila, od 285,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila, od 285,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2010 dalje do plačila, od 285,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2010 dalje do plačila in plačilo izvršilnih stroškov v znesku 76,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi in sklepu se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da sodišče ne more enostransko sprejemati odločitev v škodo tožeče stranke. Meni, da sodišče njene pritožbe ni natančno proučilo oziroma ni želelo razumeti, da je bila pritožba dana zoper podjetje in zoper odgovorno osebo g. M.. Odgovorna oseba g. M. ostaja krivec za nastalo situacijo, ne glede na status podjetja, saj je tožeča stranka obvestila sodišče, da gre za namerno poslovno goljufijo in zaradi tega bi moral tudi kazensko odgovarjati kot odgovorna oseba. Izpostavlja, naj se ga ne opravičuje zato, ker je njegovo podjetje v stečaju. Zavzema se za izpeljavo postopka poravnave dolga v višini 2.215,20 EUR z vsemi zakonskimi obrestmi od odgovorne osebe M. in njegovega podjetja v stečaju.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi v zadostni meri obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka zoper toženo stranko, nad katero je bil tekom pravde začet stečajni postopek, tožeča stranka pa ni podala predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka oziroma svoje terjatve do tožene stranke v stečajno maso ni prijavila, je pravilna. Stečajni postopek vpliva na tiste terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka (252. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP). Te je treba prijaviti v stečajnem postopku (prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP) in jih ni dovoljeno uveljavljati izven njega (načelo koncentracije - prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP). Zamuda roka za prijavo terjatve (ali sploh neprijava) ima za posledico prenehanje terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP). V primeru, da terjatev ni bila prijavljena, torej po tem, ko se prekinjeni pravdni postopek nadaljuje, sledi zavrnitev tožbenega zahtevka, saj je terjatev prenehala.

7V obravnavanem primeru tožeča stranka ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka oziroma da tožeča stranka terjatve v stečajnem postopku sploh ni prijavila, zato je njena terjatev prenehala že po samem zakonu. Odgovornosti za njen neuspeh v pravdi slednja zato zaradi lastne opustitve ravnanj, potrebnih za uveljavitev terjatve od tožene stranke, ne more prevaliti na sodišče, katerega procesna ravnanja imajo oporo v zakonu in so pravilna tudi v materialnopravnem pogledu.

8Sodišče druge stopnje glede na vsebino pritožbenih navedb še dodaja, da je v obravnavani zadevi tožena stranka le gospodarska družba, sedaj v stečaju, saj je tožeča stranka kot upnik vložila predlog za izvršbo le zoper slednjo. Če tožeča stranka meni, da ima zahtevek iz kakršnegakoli naslova (odškodninskega ali iz naslova kazenske odgovornosti) tudi zoper odgovorno osebo tožene stranke, bo morala zoper njo sprožiti ustrezne postopke, saj v obravnavanem primeru slednja ni stranka postopka.

9Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).