VDSS Sodba Psp 367/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 10. 3. 2016 in št. ... z dne 4. 11. 2015, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sklenilo je, da tožnica krije svoje stroške postopka sama.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Zaradi kroničnega bolečinskega sindroma bi bilo potrebno pridobiti novo sodno izvedensko mnenje. Končno zdravstveno stanje zaradi fibromialgije namreč ni ugotovljeno, saj Komisija za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju Komisija) sklepa, da gre le za sum na fibromialgijo. Predlaganega novega izvedenca je sodišče prve stopnje zavrnilo, saj bi se fibromialgija lahko ugotovila le v postopku pri interdisciplinarnem timu, ugotovljeno zdravstveno stanje po dokončnosti odločbe pa ne more biti predmet tega postopka. Že invalidska komisija pa v predsodnem upravnem postopku ugotavlja, da je bolezen, ki bistveno vpliva na delovno zmožnost, sindrom kronične razširjene bolečine. Razlogi sodbe so zato v nasprotju z dokazi. Sindrom kronične razširjene bolečine je dejstvo, dokaz pa so mnenja invalidskih komisij. Ni pomembno, v kakšnem postopku je bila bolezen ugotovljena. Za preizkus izpovedi člana Komisije, da se fibromialgija preverja v diagnostičnem centru in terapevtski obdelavi interdisciplinarnega tima, bi bilo potrebno novo izvedensko mnenje. Fibromialgijo ima oseba, ki občuti razpršeno bolečino v mišicah in vezeh po vsem telesu, in traja vsaj tri mesece ter je hkrati odkritih vsaj 11 od priporočenih 18 točk, bolečih na pritisk. Diagnoza je mogoča le z natančnim kliničnim pregledom. Sindrom kronično razširjene bolečine je pri njej prisoten najmanj od leta 2013. Ugotovljen je bil 6. 9. 2013 na B., kjer je bila opravljena tudi ustrezna terapija. Zaradi ugotovitve, da te bolezni sploh nima, sodni izvedenec ni mogel podati ocene delazmožnosti. Sicer pa zavrnitev postavitve izvedenca ni niti obrazložena. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pravilno uporabljenega materialnega prava. V postopku ni prišlo do kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do v pritožbi smiselno zatrjevanih.

5Zaradi zavrnitve predlaganega dokaza s postavitvijo novega sodnega izvedenca v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve določb postopka in posledično ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Dokazni predlog je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe. Sodišče dokaznih predlogov ne sme zavrniti z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

6Sodišče prve stopnje je zavrnitev predlagane postavitve novega sodnega izvedenca ustrezno utemeljilo v izpodbijani sodbi.² Po 3. odstavku 254. člena ZPP se mnenje drugih izvedencev zahteva, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, teh pomanjkljivosti ali dvoma pa se ne da odpraviti z novim zaslišanjem. Izvedenca je torej potrebno najprej zaslišati, šele na to se, če niti na ta način ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti ali če nasprotja še vedno niso odpravljena, pridobi mnenje novega izvedenca. Po tem, ko je sodišče prve stopnje pridobilo pisno izvedensko mnenje Komisije, je člana izvedenskega organa še zaslišalo. Pri zaslišanju sta bila prisotna tožnica in njen pooblaščenec, ki sta imela možnost postavljati vprašanja. Po zaslišanju je tožnica vztrajala pri postavitvi novega izvedenca, ker Komisija ni upoštevala kroničnega bolečinskega sindroma. Do zatrjevane fibromialgije se je zaslišan član Komisije, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe, izrecno opredelil. Pogoji iz 3. odstavka 254. člena ZPP za postavitev novega izvedenca torej niso podani. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje glede tožničine delovne zmožnosti dovolj razčiščeno že z izvedenimi dokazi.

7V tem socialnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost zavrnilnih odločb toženca o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja ter s tem v zvezi, ali je pri tožnici prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti, oziroma da izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom. Tožnica je namreč invalid III. kategorije zaradi bolezni s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami (lažje telesno delo, rokovanje z bremeni do 10 kg, brez prisilnih drž hrbtenice, globokega priklanjanja, počepanja in poklekanja) s polovičnim delovnim časom od 1. 4. 2009 dalje.³ Izpodbijani zavrnilni odločbi sta bili izdani na podlagi skladnih mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje, ki sta ocenili, da je pri tožnici od 4. 3. 2009 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi bolezni z že priznanimi časovno in stvarnimi razbremenitvami, ker se zdravstveno stanje ni bistveno poslabšalo.

8Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)⁴. Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)⁵ obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 lahko na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Pomeni, da bi se tožnici invalidu III. kategorije po ZPIZ-1, pravice po ZPIZ-2 priznale le, če bi prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene III. kategorije ali novo invalidnost v smislu II. ali uveljavljane I. kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se lahko skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

9Sodišče prve stopnje je pridobilo izvedensko mnenje Komisije, ki pa je le še dodatno potrdila mnenja iz predsodnega upravnega postopka. Komisija je v sestavi specialistov medicine dela in nevrologije ocenila, da tožnica še nadalje lahko opravlja delo s polovico polnega delovnega časa v okviru ugotovljene III. kategorije invalidnosti in glede na opis delovnega mesta (prodajalka oziroma pomoč trgovki v trgovini). Pojasnila je, da glede na ugotovljene zdravstvene okvare z dokaj dobro ohranjeno gibljivostjo aksialnega skeleta in kolenskih sklepov ter brez nevrološkega deficita ni mogoče strokovno utemeljiti popolne in trajne izgube delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo. Za morebitna kratkotrajna poslabšanja je sicer potreben bolniški stalež, delodajalec pa mora upoštevati že določene razbremenitve pri delu.

10Pri podani oceni delazmožnosti je na zaslišanju član Komisije A.A., specialist medicine dela, vztrajal. Prepričljivo je pojasnil, da je za podajo mnenja o delazmožnosti ključna opisana klinična slika, na podlagi katere je mogoče oceniti funkcionalno zmogljivost organskih sistemov. Pri osebnem pregledu je bila ugotovljena rahlo omejena gibljivost aksialnega skeleta zgornjih okončin in kolen, ki so posledica degenerativnih sprememb. Med drugim se je eksplicitno opredelil tudi do zatrjevane fibromialgije, vendar je poudaril, da gre verjetno za kronično razširjeno bolečino v smislu fibromialgije, ki pa ni bila diagnostično in terapevtsko obdelana. Prepričljivo je izpovedal, da je pri tožnici podan le sum na fibromialgijo, ki pa ni bila ustrezno terapevtsko spremljana niti dokazana v interdisciplinarnem timu B.. To diagnozo lahko postavi le ustrezen interdisciplinarni tim. Dodano je obrazložil, da je pri tožnici sicer prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, vendar ne do bistvenega poslabšanja, ki bi narekovalo spremembo invalidnosti.

11Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici ni prišlo niti do spremenjene invalidnosti, kaj šele do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb in razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti. Čeprav iz izvida z dne 6. 9. 2013 izhaja, da ima tožnica sindrom kronično razširjene bolečine, in je bila ta bolezen že v obravnavnem predsodnem upravnem postopku upoštevana kot bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost (glavna bolezen z bistvenim vplivom je artroza kolen), je sodni izvedenec pojasnil, da je podan le sum na fibromialgijo oziroma kronični bolečinski sindrom. Sam sindrom kronično razširjene bolečine torej še ne pomeni nujno kroničnega bolečinskega sindroma. Povedano drugače, sindrom fibromialgije je hujša oblika sindroma kronične razširjene bolečine in ga je potrebno diagnosticirati v posebni intradisciplinarni obdelavi. Sicer pa diagnoza določenega zdravstvenega stanja, ki je trajne oziroma trajnejše narave v smislu zaključenega zdravljenja, za oceno invalidnosti sama po sebi niti ni odločilnega pomena, temveč je bistveno dejansko obstoječe zdravstveno stanje in njegov vpliv na delovno zmožnost. To pa je bilo v izvedenskem mnenju tudi upoštevano. Ocena Komisije je bila namreč podana na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije ter osebnega pregleda, torej tudi izvida z dne 6. 9. 2013, ki potrjuje prav sindrom kronično razširjene bolečine, ne pa tudi fibromialgije. Pritožbene navedbe v smeri neupoštevanja sindroma kronično razširjene bolečine torej niso utemeljene. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je po ustaljeni sodni praksi⁶ obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca, morebitno kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja pa je lahko le predmet novega predsodnega postopka pri tožencu.

12Iz vseh predhodno utemeljenih dejanskih, procesnih in materialno pravnih razlogov je pritožbeno sodišče ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 73/2003 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² 8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Odločba z dne 27. 3. 2009.
⁴ Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami.
⁶ Na primer tudi v sodbi VSRS VIII Ips 82/2014.