VSL sklep I Cp 229/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom na podlagi močnejše pravice določilo mejo med parc. št. 708/1, k. o. X, last predlagateljev, vsakega do 1/2, in parc. 708/2 k. o. X, last nasprotne udeleženke ter parc. 711 k. o. X, last D.H., tako kot to izhaja iz skice sodnega izvedenca M.K. z dne 24. 3. 2014, ki je sestavni del sklepa. Ocenilo je, da vrednost spornega mejnega prostora znaša 2.000,00 EUR. Nasprotni udeleženki je naložilo, da je dolžna povrniti predlagateljema 1.182,81 EUR stroškov postopka.

2Zoper sklep vlagata pritožbo predlagatelja iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarjata, da temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ki je v določeni meri rezultat zagrešenih procesnih napak. Sodišče je zmotno obravnavalo sodno poravnavo z dne 13. 10. 2010 kot oviro za končno odločitev v korist predlagateljev, saj točka L v sodni poravnavi ni bila opredeljena kot mejna točka in je predstavljala le zaključek razpravljanja o meji. Tudi sicer bi sodišče lahko odločilo, da meja med zgoraj navedenima nepremičninama poteka nazaj od točke L do R in potem naprej SV v liniji D, E, F. Sodišče je dokaze udeležencev presojalo selktivno v korist nasprotne udeleženke. Upoštevalo je celo dokaz z njenim zaslišanjem, ki ga ni predlagala, s čimer je kršilo razpravno načelo. Dokazna ocena sodišča je neanalitična, netehtna in neprepričljiva. Kot ključne sodišče izpostavlja izpovedi P., A. in B.J., ki so v ožjem sorodstvenem razmerju z nasprotno udeleženko. Izvedenec gozdarske stroke je ugotovil, da je breza stara med 40 in 45 let, torej je bila leta 1974 stara od enega do šest let in je nemogoče, da bi predstavljala naravni mejnik, kot trdi nasprotna udeleženka oziroma njena priča A.J.. Sodišče je napačno povzelo trditve prič, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Več zaslišanih prič je potrdilo, da je M. vinograd segal precej višje od točke D ter linije R-L, saj je pravni prednik predlagateljev na tem območju sekal kole. To so izpovedale priče A.K., M.G., V.M., P.K., R.P. in M.F.. Tudi sestra nasprotne udeleženke A.S. je navedla, da sta bili v spornem prostoru vsaj dve P. češnji in da so J. sekali kolje in grabili listje samo severno od črtkanega roba. Drugačen dejanski zaključek je nesprejemljiv oziroma napačen. Je tudi v nasprotju s starimi aero posnetki, ki jih sodišče prve stopnje ni ocenilo, čeprav so bili predlagani. Nesprejemljiv je tudi zaključek, da so imeli M. del vinograda, kolikor je segal v sporni mejni prostor, v najemu. To sta izpovedala zgolj nasprotna udeleženka in njen sin. Če bi sodišče skrbno ocenilo vsakega od izvedenih dokazov posebej in vse skupaj, bi ugotovilo, da noben od kdajkoli obstoječih delov vinograda na spornem mejnem prostoru ni bil J.. Izpovedbe P.K. sodišče ni upoštevalo, ker naj priča ne bi pojasnila, kje je videla predlagatelja čistiti kolje in suha drva. Gre za nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sklepa ter o vsebini zapisnika o zaslišanju te priče. Enako velja za izjavo R.P.. Sodišče je zmotno zaključilo, da predlagatelja nista čistila spornega mejnega prostora oziroma da sta to storila kvečjemu samovoljno ali tako, da J. tega niso opazili. Iz fotografije A 11 izhaja, da je bil sporni mejni prostor očiščen. Tak poseg nasprotni udeleženki ni mogel ostati neopažen.

3Na pritožbo je odgovorila nasprotna udeleženka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kriteriji za sodno ureditev meje so določeni v 77. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), pri čemer je primarni kriterij, ki ga je uporabilo tudi sodišče v obravnavani zadevi, kriterij močnejše pravice. Predlagatelja, ki zatrjujeta drugačno mejo, kot izhaja iz katastra in jo kot tako priznava nasprotna udeleženka, bi morala torej v tem postopku trditi in izkazati, da imata na spornem mejnem prostoru močnejšo pravico (lastninsko pravico), ki sta jo pridobila na enega od pravno veljavnih načinov, kar pa jima tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspelo.

6Predlagatelja sta kot pravno podlago za svojo močnejšo pravico navedla, da sta sporni mejni prostor priposestvovala, saj sta ga sama nemoteno uživala vse od leta 2000, pred tem pa so ga nemoteno uživali njuni pravni predniki M. in U., vsaj od leta 1950 dalje. Sodišče je izvedlo obširen dokazni postopek, ocenilo izvedene dokaze ter se opredelilo do vseh bistvenih dejanskih okoliščin, pri čemer je dokazna ocena skladna, v njej ni nasprotij, je življenjska in prepričljiva, zato ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

7Predlagatelja sta postala lastnika parcele 708/1, k. o. X, na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 26. 5. 2001. Do vložitve predloga v obravnavani zadevi zato zgolj z lastnim uživanjem spornega mejnega prostora (ob morebitni dobrovernosti) pripostestvovalna doba še ni pretekla. Predlagatelja bi zato morala izkazati, da sta ta sporni prostor štela za svojega in ga tako uživala, pred tem pa so to počeli tudi njuni pravni predniki, tega dokaznega bremena pa nista zmogla.

8Sodišče je v zvezi z dokazno oceno kot indic pravilno upoštevalo, da so stranke mejno linijo vinograda delno uredile s sodno poravnavo z dne 13. 10. 2010, in sicer v poteku meje od nespornega mejnika A sodne skice z dne 20. 10. 2009, proti točki B, od tu naprej preko novega mejnika v točki O, naprej do točke P, proti SV do točke R, kjer je bil vkopan nov mejnik, od tam pa proti SZ do točke L sodne skice, kjer se v naravi nahaja breza. Točka L skice je bila torej zajeta v mejo in so nasprotne pritožbene trditve predlagateljev zmotne. Pritožnika imata načeloma prav, da bi meja od točke L vnovič lahko potekala tudi v smeri objekta nasprotne udeleženke, vendar je takšna mejna linija manj verjetna, saj je nelogična glede na naravo spornega mejnega prostora, njegovo obliko in lego, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v 16. točki sklepa. Ne drži torej, da bi sodišče sodno poravnavo z dne 13. 10. 2010 obravnavalo kot oviro za končno odločitev v korist predlagateljev, temveč zgolj kot indic v povezavi (z obširno) celotno dokazno oceno pridobitve močnejše pravice na spornem mejnem prostoru.

9Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve razpravnega načela. Sodišče je sklep o zaslišanju strank sprejelo 21. 4. 2010, dokaz pa izvedlo na naroku 30. 6. 2010. Predlagatelja izvedbi dokaza z zaslišanjem nasprotne udeleženke nista nasprotovala, zato se skladno s prvim odstavkom 286. b člena ZPP sedaj ne moreta sklicevati, da je bil izveden brez izrecno podanega dokaznega predloga za zaslišanje nasprotne udeleženke. Tudi sicer se meja ureja v nepravdnem postopku, v katerem ni formalnega dokazovanja (26. člen ZNP), postopek pa predpostavlja obojestransko zaslišanje udeležencev (prvi odstavek 4. člena ZNP), in je bilo sodišče dolžno nasprotni udeleženki nuditi enake možnosti zaslišanja kot predlagateljema.

10Pritožnika kritiko dokaznih zaključkov prvostopnega sklepa gradita na tezi o kršitvi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP. Naša procesna ureditev (z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine, 224. člen ZPP) ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Od sodišča je odvisno, kako določen dokaz vrednoti, kakšno težo mu da, prepuščeno mu je, da samo poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušnjam in človeškemu spoznanju. Tudi če sodišče v razlogih sklepa ni izrecno obravnavalo konkretne dokazne vrednosti prav vsakega izmed izvedenih dokazov, to še ne pomeni, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ali da bi kršilo 8. člen ZPP oziroma zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistveno je, da iz obrazložitve sodišča izhaja, kako si je na podlagi vseh izvedenih dokazov ustvarilo splošen vtis o dobroverni uporabi spornega mejnega prostora, pri čemer je sodišče prepričljivo navedlo kriterije ocenjevanja posameznih izpovedb ter pojasnilo, zakaj določenim pričam poklanja več vere. Ob tem ni pomembno, da gre za priče, ki so v bližnjem sorodstvu z nasprotno udeleženko, saj so glede na naravo spornega prostora (gozd) slednji lahko največ povedali o njegovem uživanju.

11V obravnavani zadevi je nedvomno odločilna prepričljiva dokazna ocena izpovedi priče B.R., ki je pritožnika ne grajata. Omenjena priča, ki je v imenu matere prodajala parc. 708/1, k. o. X in predlagatelja seznanjala z mejami, je v prvi izpovedbi navedla, da je vinograd segal do točke D, kjer je bila zadnja trta, severno od točke D pa je bila praprot in posamične trte, poudarila pa je, da ni prodajala zemljišča SV od črtkanega roba (med E in I) proti posekanim kostanjem, torej proti meji F - J, kot tudi ne JZ od črtkanega roba proti objektu J., kjer je drevje. Predlagatelja torej glede tega dela spornega mejnega prostora ne moreta biti v dobroverni posesti, saj jima ga prodajalka ob nakupu ni pokazala, prav tako pa takšna oblika parcele ob nakupu ni izhajala iz podatkov katastra.

12Dokazna ocena sodišča je prepričljiva tudi glede dokazov v zvezi s preostalim spornim prostorom, saj se ne opira zgolj na izpovedi prič, temveč tudi na fotografije, predložene s strani nasprotne udeleženke, ki potrjujejo njene trditve o izvrševanju posesti (gradnja hišice na drevesu, skladiščenje kolov, uporaba prostora za piknike). Pritožbeno sodišče še dodaja, da četudi bi držale izpovedbe nekaterih prič, na katere se predlagatelja sklicujeta v pritožbi in jih povzemata zgolj fragmentarno izven celotnega konteksta pričanja, o občasnem sekanju kolov s strani pravnih prednikov toženca na spornem mejnem prostoru, zgolj souporaba tega prostora ne zadošča za njegovo priposestvovanje in izkaz močnejše pravice. Tudi dejanska starost breze v točki L, kot jo je ugotovil izvedenec gozdarske stroke, ne vpliva na dokazno oceno sodišča o močnejši pravici. Zgolj posamična nelogičnost izpovedbe A.J. v tem delu pa prepričljivosti celotnega dokaznega zaključka sodišča ne more omajati. Enako nanj ne vplivajo dokazi s starimi aero posnetki, za katere predlagatelja v pritožbi ne pojasnita, kako je z njimi njuna močnejša pravica na spornem mejnem prostoru sploh izkazana.

13Ker je torej sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo močnejšo pravico nasprotne udeleženke, je mejo pravilno določilo tako, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Ker v pritožbi uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP in 37. členom ZNP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.