VSL sodba IV Cp 175/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se delno ugodi tožbenemu zahtevku in se zniža preživnina, ki jo je tožnik na podlagi poravnave, sklenjene 22. 2. 2007 pred Okrožnim sodiščem v Kranju (II P 671/2006), dolžan plačevati za toženca, in sicer je od 15. 4. 2013 tožnik pod istimi pogoji, kot doslej, dolžan plačevati 100 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem delu (zavrnitev predloga za še večje znižanje preživnine).

III. Tožnik naj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval znižanje preživnine, ki jo je dolžan plačevati za mld. toženca (roj. ...); ta znaša 115,38 EUR mesečno (I.). Odločilo je, da mora tožnik tožencu povrniti 272,77 EUR pravdnih stroškov (II.).

2Proti sodbi se tožnik pritožuje, pri čemer se sklicuje na vse formalne pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da ni ugotavljalo in ugotovilo spremenjenih okoliščin na njegovi strani, ki jih je verodostojno navedel in dokazal, pač pa je kar na novo ugotavljalo zmožnosti staršev in potrebe otroka. Za slednje ne ve, kakšne so, saj s tožencem nima nobenih stikov, dvomi pa, da so takšne kot ugotavlja sodišče, to je 250 EUR na mesec. Poudarja, da nima nobenih dohodkov, kljub temu, da se trudi in poprime za vsako delo. Pravi, da prejema socialno pomoč, ki so mu jo celo znižali z 260 na 228 EUR. Na koncu opredeljuje še svoje pritožbene stroške.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je sicer pravilno uporabilo določilo 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Vsa odločilna dejstva je pravilno in v zadostni meri ugotovilo, pri tem pa ni storilo nobene relevantne kršitve določb postopka.

6Ne drži očitek, da ni ugotovilo spremenjenih okoliščin, saj iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in nadalje nedvoumno izhaja, da sodišče sprejema tožnikovo trditev o spremenjenih okoliščinah (čeprav ne le na njegovi strani in na strani toženčeve matere, pač pa tudi na strani otroka). Že prej je sodišče izrecno navedlo, da se je treba odmere preživnine na novo lotiti le, če se ugotovi, da so se razmere od zadnje odločitve tako bistveno spremenile, da je to potrebno.

7Bodisi je izrecno nesporno oz. neprerekano bodisi je z dokazi zanesljivo ugotovljeno in v pritožbi ne posebej izpodbijano:

- da je bila preživnina za mladoletnega tožnika, rojenega ..., določena s sodno poravnavo pred približno osmimi leti (22. 2. 2007) in znaša po vseh revalorizacijah sedaj 115,38 EUR;

- tožnik je bil v času sodne poravnave zaposlen in je prejemal plačo okoli 650 EUR, živel je pri svojem očetu, sedaj pa je brez zaposlitve in živi v najemniškem stanovanju, s čimer ima stroške;

- toženčeva mati je bila tako tedaj kot tudi sedaj zaposlena kot srednja medicinska sestra, leta 2007, a po določitvi preživnine, je rodila še enega otroka;

- tožnik je bil ob določitvi preživnine star približno 5 let in pol, sedaj pa je v zadnji triadi osnovne šole.

To so torej spremenjene okoliščine, ki so utemeljeno narekovale novo določitev preživnine.

8Sodišče prve stopnje pa ni pravilno uporabilo določbe 129. čl. ZZZDR, po kateri se ta določi tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca in zmožnostmi zavezanca. Otrokove potrebe je sicer pravilno ugotovilo, preživninskega bremena pa ni ustrezno porazdelilo med oba roditelja.

9Po 129.a čl. ZZZDR mora sodišče pri odmeri preživnine za otroka upoštevati njegovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje otrokovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Zajemati mora strošek življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka.

10Sodišče prve stopnje je po teh zakonskih kriterijih ugotovilo, da so potrebe mladoletnega tožnika okoli 250 EUR mesečno. Dvom, ki ga v to izraža tožnik v pritožbi, ni zadosti, da se to izpodbije, četudi sodišče sprejema pojasnilo, da o toženčevih potrebah ne ve nič, ker z njim nima stikov. Ampak če njegovih potreb ne pozna, potem ne more uspešno trditi, da je 250 EUR mesečno zanje preveč. Tudi sicer se ta znesek za štirinajstletnega šolarja prima facie ne zdi pretiran.

11Zmožnosti preživninskih zavezancev mladoletnega toženca so po ugotovitvah sodišča prve stopnje takele: mati zasluži mesečno okoli 900 EUR, a ima poleg toženca še enega otroka, to preživninsko obveznost pa deli z očetom svojega drugega otroka; živijo v lastniški hiši v petčlanskem gospodinjstvu. Tožnik zasluži okoli 600 EUR, ima le stroške s svojim preživljanjem, najeto ima neprofitno občinsko stanovanje. Ocena o njegovih dohodkih je sprejemljiva, kljub nespornemu dejstvu, da toženec nima redne zaposlitve in da občasno prejema socialno pomoč. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, in tega pritožnik ne izpodbija, da je za delo sposoben in da se tudi dejansko občasno preživlja s priložnostnimi deli. Od septembra 2013 do februarja 2014 je izkazano, da je zaslužil 600 EUR, nato pa sicer manj, maja 167 EUR, julija pa 358 EUR, a je opravljal še dela v tujini, kjer je prejel po 500 EUR „za posamezen posel“ (po podatkih v spisu je tožnik avtoklepar). Tega v pritožbi tožnik niti z besedo ne napada. Preživninske sposobnosti torej ima, njegovo premoženjsko stanje sicer nikakor ni dobro, nasprotno, slabo je, ampak ni pa povsem brez dohodkov, kot trdi.

12Po povedanem je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so preživninske zmožnosti obeh staršev primerljive in da sta zato dolžna prispevati enako. Materine so (kljub še eni preživninski obveznosti, a to si tudi deli) boljše, zato je dolžna prispevati več. Glede na razmerje med njunima dohodkoma je ustrezno, da k otrokovim potrebam mati prispeva 60 %, oče pa 40%, kar je 100 EUR.

13Okoliščina, da med sinom in očetom ni stikov, sama po sebi ne more biti v korist matere glede višine njene preživninske zaveze (v smislu, da bi bila zato ta nižja, ker je več neposredne skrbi za otroka na njej), saj bi to pomenilo preveliko možnost zlorab. Da tožnik s tožencem nima stikov, je načeloma popolnoma nesprejemljivo in otroku ni v korist. Pravica do stikov je neodtujljiva pravica otroka, pa tudi pravica roditelja, ki ni odvisna od pravice/dolžnosti do preživnine.

14Pritožba tožnika je torej delno utemeljena, zato ji je bilo treba delno ugoditi, sodbo pa po pooblastilu iz 5. al. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ustrezno spremeniti. V neutemeljenem delu jo je sicer pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

15Tožnik je bil v pritožbenem postopku le delno uspešen, a glede povračila stroškov v postopkih med starši in otroki to niti ni glavno merilo. Glede na naravo spora in glede na vse okoliščine primera je primerno, da sam krije svoj strošek s pritožbo (3. odst. 154. čl. in 413. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP).