VSL sodba II Cp 2729/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 90093/2013 z dne 3.6.2013 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 925,95 EUR.

2Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi do višine 4.287,00 EUR, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Načelno soglaša, da kot tožeča stranka nosi dokazno breme glede prihodkov in odhodkov v zvezi z izgubljenim dobičkom. Vendar pa je zahteva po trditvah o odhodkih nesmiselna, kadar odhodkov oz. stroškov, ki bi se jih alociralo k izgubljenim prihodkom, sploh ni. Stališče tožeče stranke do naroka dne 7.5.2014 je bilo táko. Zadošča, da je tožeča stranka trditve o stroških iz tožbene naracije izpustila; ni bilo potrebno, da bi jih izrecno zanikala. Tožba torej nikoli ni bila nesklepčna. Ker je tožeča stranka odhodke štela za neobstoječe, je s trditvami o izgubljenih prihodkih navedla vse, kar je bilo za uveljavljanje izgubljenega dobička v dani situaciji potrebno. V toženčevi vlogi z dne 7.10.2013 postavljene trditve – da tožeča stranka ni plačala dveh jadrnic, hrane, prevoza in skiperjev za 16 ljudi – je tožeča stranka prerekala na prvem naroku s tem, ko je navajala, da so preostale trditve nepomembne, da se o njih podrobneje ne bo opredeljevala, jih pa prereka. Podrobneje se o teh trditvah tožeča stranka ni mogla izjaviti. O teh – očitno spornih – domnevnih odhodkih se je vodil dokazni postopek z zaslišanjem strank, zlasti zastopnika tožeče stranke. Če bi sodnica odhodke štela za nesporne, s strani tožeče stranke priznane, dokaznega postopka ne bi izvajala. Stališče o tem, da naj bi bila trditev tožene stranke molče priznana in zato nesporna, je sodišče očitno zavzelo šele ob pisanju sodbe, ki je zato tipična soba presenečenja. Sicer pa nespornost relevantnih odhodkov v obliki (nižjega) plačila za hrano, prevoz, skiperje in delno za najem jadrnic zanika izpoved zastopnika tožeče stranke, dana na prvem naroku za glavno obravnavo. Izpoved je izenačena s strankino trditvijo, ker je bila dana pred zaključkom prvega naroka. V okviru materialno procesnega vodstva bi kontradikcijo med izjavo zaslišane stranke in tistim, kar naj bi ista stranka molče priznavala, sodišče moralo stranki predočiti in jo pozvati k razjasnitvi njenih stališč. Kršitev postopka je podana, ker je sodišče za nesporno štelo nekaj, kar ni bilo nesporno (15. in 14. točka drugega dostavka 339. čl. ZPP). Na izid postopka je vplivala kršitev 214. čl. ZPP, ker bi se o spornih dejstvih moral voditi dokazni postopek, sodišče pa je pri pisanju sodbe ta dejstva razglasilo za nesporna. Pot do pravilne ocene (ne)spornega bi po mnenju tožeče stranke morala izhajati iz začetnega stališča tožeče stranke, da za izračun izgubljenega dobička relevantnih odhodkov v obravnavnem primeru ni. V taki situaciji se je trditveno breme obrnilo na način, da je relevantne odhodke dolžna zatrditi tožena stranka. Tožena stranka je v vlogi z dne 7.10.2013 to trditvno breme skušala izpolniti, vendar so njene trditve nekonkretizirane in pavšalne. Tožeča stranka bi se bila o njenih trditvah dolžna opredeliti, če bi odhodke tožna stranka navajala zneskovno, posebej opredelila vsako od postavk glede jadrnic, hrane, prevoza, in skiperjev. Do zaključka glavne obravnave se je stanje spremenilo le v toliko, da je tožeča stranka odhodke oz. prihranke v obsegu najemna ene jadrnice v znesku 900,00 EUR priznala oz. jih je zaslišani zastopnik potrdil. Ker prvostopenjsko sodišče tega ni upoštevalo in od prihodkov ni odštelo, je to možno storiti v pritožbenem postopku ter tožbi ugoditi za 4.287,00 EUR. V situaciji, v kateri tožnica za zadevo relevantne odhodke (razen 900,00 EUR) zanika, zagotovo ni dolžna dokazovati negativnih dejstev, torej, da nečesa ni. Dokazno breme o tem bi morala nositi tožena stranka. Izpodbijana sodba o dokaznem bremenu vsebuje nekaj evidentno napačnih stališče. Sodišče enači trditveno in dokazno breme, kar ni ustrezno in tudi citirane odločbe I Cpg 1056/2010, II Ips 102/2011, II Ips 107/2011, II Ips 300/2006, II Ips 532/2007 tega ne zagovarjajo. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 17/2003, ki dokazno breme glede dokazovanja odhodkov nalaga tožencu.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo med strankama sklenjen dogovor, s katerim se je tožena stranka kot posrednik tožniku zavezala zagotoviti najem 12. jadrnic, pri čemer je bila tožena stranka dolžna zagotoviti tudi udeležbo 16. jadralcev, ki bodo plačali razpisano ceno jadranja. V pritožbeni fazi postopka obstoj dogovora ni sporen; prav tako tudi ne dejstvo, da je tožena stranka dogovor izpolnila le delno: zagotovila je le udeležbo 3. in ne 16. oseb na jadranju.

6Iz trditev tožeče stranke sledi, da uveljavlja znesek 5.187,00 EUR, kolikor je njen prihodek zaradi neudeležbe 13. oseb manjši. Te osebe bi plačale vsaka po 399,00 EUR, kolikor je na dan odhoda znašala cena jadranja. Zastavlja se vprašanje, na kateri materialnopravni podlagi bi bila tožeča stranka lahko upravičena do zahtevanega zneska. Vsekakor ne gre za izpolnitveni zahtevek na podlagi prvega odstavka 239. čl. OZ, saj je predmet obravnave denarni zahtevek, tožena stranka pa se je s pogodbo zavezala zagotoviti najem jadrnic in udeležbo šestnajstih jadralcev na jadranju.

7Na osnovi trditev, da je tožeča stranka oškodovana zaradi manjšega prihodka, se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na pravila o poslovni odškodninski odgovornosti (2. odstavek 239. čl. OZ). Tožeča stranka zatrjuje kršitev pogodbe in svojo prikrajšanost zaradi dohodka, ki ga zaradi neudeležbe 13 oseb ni pridobila. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da na podlagi materialnih pravil o navadni škodi sporno razmerje ni rešljivo. Navadna škoda je v 132. čl. OZ definirana kot zmanjšanje premoženja, tožeča stranka pa zatrjuje, da zaradi toženčeve kršitve pogodbe ni prišlo do povečanja njenega premoženja.

8S trditvijo, da je tožena stranka v njen premoženjski položaj posegla tako, da jo je prikrajšala za prihodek, ki bi ga prejela od 13 jadralcev, če bi se jadranja udeležili, tožeča stranka uveljavlja izgubljeni dobiček. Izgubljeni dobiček je korist, ki bi jo bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa je zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji dostavek 168. čl. OZ).

9V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka navedbe podajala iz stališča, da je celoten izpadel dohodek njena škoda. Tožena stranka je kar dvakrat (v vlogi z dne 7.10.2013 in na naroku dne 7.5.2014) opozorila, da je tožena stranka zaradi udeležbe manjšega števila udeležencev imela manjše stroške, kot bi jih imela v primeru udeležbe predvidenih dodatnih 13 udeležencev. V vlogi z dne 7.10.2013 je tožena stranka navedla: „Jadralno društvo s tem, da se dogodka ni udeležilo 16 oseb, ni imelo nobene škode. Niso plačali 2 jadrnic, niso plačali hrane za 16 ljudi, prevoza, skiperjev itd.“ Na te trditve se tožeča stranka ni odzvala. Ko je na naroku dne 7.5.2014 tožena stranka to trditev ponovila, je tožeča stranka ostala pri svojem stališču, da je za to pravdo relevantna le zaveza toženca, da zagotovi 16 udeležencev dogodka in s tem prihodke tožeče stranke v vtoževani višini. Dodatnih trditev o višini zahtevka kljub toženčevemu ugovoru ni podala. Šele v pritožbi soglaša, da bi bilo zaradi izpovedbe njenega zastopnika, ki je v svoji izpovedbo potrdi najem ene jadrnice manj, zahtevek primerno zmanjšati za 900,00 EUR, kolikor znaša najem ene jadrnice.

10Dokazno breme zahtevka tako po temelju kot po višini, je na strani tožeče stranke. Tožeča stranka mora namreč navesti dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, tožena pa dejstva, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (7. in 212. čl. ZPP). Ker je običajno, da so stroški izvedbe jadranja ob manjšem številu oseb manjši, bi bilo že ob vložitvi tožbe od tožeče stranke pričakovati, da se določno opredeli do stroškov, ki jih je z izvedbo jadranja imela in na ta način pojasni zahtevek po višini – višino izgubljenega dobička. Že ob vložitvi tožbe je bila torej sklepčnost tožbe vprašljiva. S toženčevo aktivnostjo v postopku se je dokazno breme tožeče stranke še povečalo. Vsekakor je tožba nesklepčna od konkretnega ugovora tožene stranke, da so bili stroški izvedbe jadranja zaradi manjšega števila udeležencev manjši (manjše število jadrnic, manjši stroški hrane, prevoza, skiperjev). Najkasneje po tem ugovoru tožeča stranka (tudi če bi to izjavila, pa ni) svojega prikrajšanja ni mogla enačiti z izkupičkom od 13 oseb. Tožeča stranka je bila dolžna višino zahtevka izkazati s podatki o finančnem izidu posla v primeru, da bi se jadranja udeležili vsi jadralci in s podatki o finančnem izidu jadranja, ki se ga je udeležilo 13 jadralcev manj. Najmanj od vložitve toženkinega ugovora dalje je zato, ker tožeča stranka višine zahtevka ni utemeljila s trditvami o zgoraj navedenih dejstvih, tožba nesklepčna.

11Pritožnik ne more uspeti z opozorilom, da je na naroku prerekal vsa dejsta, ki jih ni izrecno priznal. Zgolj z zanikanjem po tožeči stranki zatrjevanih dejstev dokaznega bremena ni prevalil na toženo stranko. Kot je že rečeno, zaradi trditev tožene stranke je prišlo do povečanja trditvenega bremena tožeče stranke in posledično tudi njenega dokaznega bremena. Tožeča stranka je tista, ki podatke o finančni konstrukciji jadranja ima, zato je nesprejemljiv ugovor, da negativnih dejstev (dejstev, da stroški zaradi neudeležbe 13 oseb niso bili manjši) ne more dokazovati.

12Nesprejemljiva je tudi pritožbena trditev, da so toženkine trditve nekonkretizirane in da bi tožena stranka svoje trditve morala dokazati. Dejstva o stroških jadranja toženi stranki niti znana niso. Na tožeči stranki je, da poleg temelja dokaže tudi višino prikrajšanja – izgubljeni dobiček. Sodne odločbe, na katere se pritožba sklicuje, ne utemeljujejo drugačnih stališč, kot izhajajo iz te in prvostopenjske odločbe. Ker je dokazno breme tako temelja kot višine zahtevka na tožeči stranki, kar celo za pritožnika ni sporno, tožeča stranka pa ni podala trditev ali predložila dokazov, ki bi (procesno) dokazno breme od nje prevalilo na toženo stranko, je tudi višino zahtevka dolžna izkazati tožeča stranka.

13Pomanjkljivega materialno procesnega vodstva sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, saj je tožena stranka kar dvakrat opozorila na nezadostne trditve o višini prikrajšanja. S toženkino trditvijo o manjših stroških najema jadrnic, hrane, skiperjev je bila tožeča direktno in zadosti jasno opozorjena na izostanek trditev o višini zahtevka. S tem ugovorom je bila izzvana, da izkaže svoje prikrajšanje oz. koliko je zaradi neudeležbe trinajstih jadralcev njen izkupiček (dobiček) manjši. Tožeča stranka se je na ta poziv na naroku odzvala z odgovorom, da gre za povsem nebistven del razmerja, da je pravno relevantna le zaveza toženca, da zagotovi 16 udeležencev in s tem prihodke tožeče stranke v vtoževani višini (tretja stran zapisnika naroka z dne 7.5.2014, list. št. 58). Šele v pritožbi tožeča stranka pojasnjuje, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje – na podlagi svojega stališča, da za zadevo relevantnih odhodkov ni – enačila prihodek in izgubljeni dobiček. To je mogoče razumeti kot zatrjevanje fiksnosti vseh stroškov, torej enake stroške jadranja, ne glede ne glede na število jadralcev. Tudi to pa bi morala tožeča stranka – poleg tega, da bi trditev morala biti tudi izrecno podana – tudi dokazati.

14V pritožbi tožeča stranka navaja, da bi bilo zaradi izpovedbe njenega zastopnika mogoče zahtevek zmanjšati za 900,00 EUR, kolikor znaša strošek najema ene jadrnice, ostalemu delu zahtevka pa ugoditi. Pritožbeno sugeriranje, da bi bilo to možno storiti tudi v pritožbenem postopku, ni sprejemljivo. Kot je že pojasnjeno: zahtevek je zavrnjen zaradi nesklepčnosti trditev o višini uveljavljane terjatve in ne zaradi nedokazanosti trditev. Dejstva morajo biti zatrjevana, da se nasprotna stranka do njih lahko opredeli – jih prizna, zanika in se brani z nasprotnimi dejstvi in dokazi. Dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali, sodišče ne sme ugotavljati (7., 213. in 214. čl. ZPP). Drugačno ravnanje bi pomenilo kršitev procesnih pravil. Izjema je samo ugotavljanje dejstev v primeru suma na nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom. Dejstvo, da je o nekaterih dejstvih, ki so za ugotovitev izgubljenega dobička pomembna (število najetih jadrnic, skiperjev, cena najema, fiksnost prehrambenih in potnih stroškov ..) zakoniti zastopnik tožeče stranke izpovedoval, na odločitev ne vpliva. S tem, da je bilo zakonitemu zastopniku omogočeno, da je tudi ta dejstva podal, do kršitve postopka ni prišlo, saj na ta del izpovedi sodišče odločitve ne opira.

15V nasprotju z razlogi sodbe se pritožba sklicuje na to, da je zaradi pasivnosti tožeče stranke sodišče trditve tožene štelo za priznane in na njihovi podlagi odločilo. Sodišče prve stopnje je jasno in pravilno navedlo, da o višini zahtevka ni moglo določiti, ker dejstva, na osnovi katerih bi bi lahko preverilo dejstva, ki utemeljujejo višino zahtevka, niso bila zatrjevana. Očitek o kršitvi 214. čl. ZPP je zato očitno neutemeljen.

16Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da izpoved zakonitega zastopnika lahko nadomesti manjkajoče trditve oz. da je na prvem naroku podana izpoved stranke izenačena z njeno navedbo oz. ima moč in pomen trditev. To stališče je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, v nasprotju s pravno teorijo ter tudi v nasprotju zakonom. ZPP jasno loči podajanje navedb (212. čl. ZPP), od dokazovanja – izvajanja dokazov, med katerimi se navaja tudi zaslišanje strank (257. čl. ZPP).

17Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).